Zunaj je nezavidljivih osemintrideset stopinj Celzija. Vse teče iz mene. Popil sem že pet litrov vode in še zmeraj sem žejen. V zelo vročem avgustovskem popoldnevu se s kolegico sprehajava do prve klopce v Sarnathu blizu Varanasija na kraju, kjer je Buda v jelenjem parku imel svojo prvo pridigo in s tem zakotalil kolo darme, kot temu rečejo budisti. Slučajno na poti do klopce nekdo prodaja sladoled in privoščim si že skoraj tekočo lučko.
Med približevanjem klopci naju dohiti majhen, morda pet let star otrok, ki je videti zelo nadležen. Neumorno teži in prosi, tako da glasno stoka. Po štirinajstih dneh Indije sem sicer že navajen tovrstnega intenzivnega in invazivnega beračenja in otroka nekaj časa uspešno ignoriram. Vendar pa mali vztraja in kljub neznosni vročini ne da miru. Zdaj me cuka za rokav. To se mi zdi že predrzno, zato se ustavim in odločim, da mu bom spustil enega tistih mojih grozečih pogledov, ko sovražno naperim oči izpod svoje košate obrvi, ki se razteza čez cel spodnji rob čela. Zazrem se v to bitje, sestavljeno iz rjave kože, nategnjene čez štrleče kosti, in sprevidim, da noče denarja. Gleda naravnost v moj sladoled. S prstom izmenično kaže na lučko in v svoja usta ter spušča neartikulirane glasove "a-a-a-a-a!". Pogledam nazaj v lučko oziroma v to, česar od sladoleda na štrclju še nisva pojedla jaz in avgustovsko sonce. Spet pogledam njega. Še zmeraj nepremično zre v moj sladoled. Pomislim: "Zakaj, za vraga, pa ne bi dal tega štrclja sladoleda temu sestradanemu otroku?!" Iztegnem roko in ponudim sladoled. Otrok ga hitro pograbi in tako naglo pojé, kot da bi bil kakšna žival.
To je bilo moje prvo neposredno srečanje z lakoto. Resnično lakoto, ki ji mirno rečemo sestradanost do roba življenja, akutna podhranjenost. To ni - tako kot nekje opozarja taboriščnik iz druge svetovne vojne Primo Levi - tisti občutek praznega želodca, ko preskočiš en obrok v dnevu. Ne, to je resnična, izčrpavajoča, poneumljajoča lakota, o kateri govori Paulo Freire, ko pravi, da se otroci niso mogli naučiti abecede zaradi praznega želodca.
Moja druga osebna izkušnja takšne lakote prihaja iz Etiopije. S kolegico sva bila na ogledu iz žive skale izklesanih cerkva v Lalibeli in na improvizirani stojnici sva kupila en in edini šopek banan, ki ga je premoglo to mestece z dvajset tisoč prebivalci. Vse, kar je ostalo, sta bila ječmen in kozje mleko, pretežni živež povprečnega prebivalca tega prašnega dola. Tako skromna dieta se človeku hitro pozna: pri dvajsetih letih je koža že stara, groba, na daleč jo ločiš od negovane zunanjosti pravilno prehranjenega "farandžija", kot Etiopijci imenujejo bele tujce. Da ti dve izkušnji imenujem "osebni" izkušnji lakote, nam pove vse: povojne generacije pri nas hvala bogu ne poznamo več pomena besede lakota iz prvoosebne izkušnje. Vsekakor pa je nedopustno, da še danes obstajajo ljudje, ki ga poznajo. Lahko rečemo, da zaradi tega dejstva naša civilizacija pade pri moralnem izpitu. Medtem ko na enem koncu sveta milijone ton hrane vržemo proč in žremo tablete za hujšanje, na drugem koncu ljudje umirajo od lakote. Čeprav vsi vemo, da je tako, naredimo premalo, da bi svet spremenili. Zaradi prenasičenosti nihče ne občuti, da ne more biti zares sit, dokler je na svetu lakota.
