V nogometu je znal vse, z žogo pa še več

Pred dnevi je v Beogradu v starosti 81 let preminil eden od velikanov jugoslovanskega nogometa Dragoslav Šekularac - Šeki. Legendarni nogometaš v zvezni vrsti, ki se je rodil 30. novembra 1937 v Štipu - oče Bogoslav je bil Črnogorec, mama Donka Makedonka -, je za beograjsko Crveno zvezdo igral enajst let. Prvič je v majici Crvene zvezde nastopil leta 1955, odigral 470 tekem in zabil 199 golov ter osvojil sedem naslovov državnega prvaka in pet naslovov pokalnega prvaka nekdanje Jugoslavije. Za reprezentanco naše nekdanje skupne države je odigral 41 tekem in dal šest golov. Bil je tudi član olimpijske reprezentance Jugoslavije, ki je leta 1956 osvojila srebrno kolajno na igrah v Melbournu, član reprezentance, ki je leta 1960 na prvem evropskem prvenstvu v Franciji osvojila drugo mesto, in član reprezentance, ki je bila četrta najboljša leta 1962 na svetovnem prvenstvu v Čilu. Šekularčevi soigralci v Crveni zvezdi so bili denimo Vladimir Beara, Bora Kostić, Rajko Mitić, Vladica Popović, Vladimir Durković. Njegov soigralec in pozneje trener je bil tudi Mariborčan Ivan Toplak.

Pozabljeno viteštvo

Crvena zvezda je bila Šekularčevo življenje. V enem od zadnjih intervjujev pred smrtjo se je med drugim spomnil prijateljskega merjenja moči med beograjskima nogometnima velikanoma in rivaloma Crveno zvezdo in Partizanom v letih, ko je igral nogomet in bil tudi trener v Crveni zvezdi. "Za Zvezdo sem igral enajst let. Naš klub je s Partizanom gojil prijateljske odnose in tudi nogometaši smo bili prijatelji. Enako je veljalo za navijače obeh klubov. To je bil čas viteštva v nogometu. Zvezdaši in partizanovci smo bili med tekmo nasprotniki, toda po njej smo v kavarni sedli za skupno mizo, se veselili in prepevali. To, kar se na tekmah obeh klubov dogaja sedaj, mi ni všeč, boli me. Zavrtite filme nazaj, pa boste videli, kakšno je bilo naše medsebojno spoštovanje. Moji najboljši prijatelji so bili partizanovci."

Politika preprečila prestop v Juventus

Za Šekularca so se zanimali številni ugledni klubi. Med njimi tudi torinski Juventus. Leta 1959 je bil zelo blizu odhoda k stari dami, in to za velike denarce. Star je bil 21 let in prvi mož Fiata Giovanni Agnelli ga je na vsak način želel videti v Juventusu. Toda do prestopa ni prišlo, vmešala se je politika. Ta Šekularca seveda ni zanimala, saj mu je bil nogomet najbolj sveta stvar na svetu, a je bil kljub temu razočaran nad odnosom tedanjih političnih veljakov. Toda zaradi tega v njem ni ugasnila velika sla po igranju nogometa. Še naprej je s svojimi mojstrovinami v majici Crvene zvezde in reprezentance Jugoslavije navduševal nogometne privržence doma in po svetu.
Smrt Dragoslava Šekularca je užalostila tudi številne njegov nekdanje soigralce v beograjskem klubu in jugoslovanski reprezentanci. Vsi so ga zelo čislali kot nogometaša, trenerja in predvsem kot človeka. "Šekijeva smrt me je presenetila. Z njim sem tudi po končani igralski poti ohranil prijateljske vezi, pogosto je prihajal na Zvezdin stadion in se družil z menoj in prijatelji," se Šekija spominja nekdanji nogometaš Crvene zvezde in jugoslovanski reprezentant Stanislav Karasi. "Od Šekija sem se veliko naučil, moja generacija tudi in privilegij je bil, da smo lahko igrali z njim. Ni me sram priznati, da sem Šekiju od prvega dne, ko sem zaigral za prvo moštvo Crvene zvezde, do njegovega odhoda v Nemčijo pred vsakim treningom čistil nogometne čevlje. Oboževal sem ga. Imel je edinstveno karizmo, bil je spoštljiv do vsakega, rad se je pošalil s pionirji in mladinci kluba, velikokrat jim je dal denar za sladoled. Je neponovljiv," je dodal Karasi.

Primerjava z Đokovićem

Tudi Dušan Maravić, nekdanji Šekularčev soigralec v Crveni zvezdi in jugoslovanski reprezentanci, je poln pohval na Šekularčev račun. "Šeki je bil športna veličina, kakršna se redko rodi. Za mene je bil v letih, ko je bil na vrhuncu igralske kariere, ob Peleju najboljši nogometaš na svetu in ni čudno, da so ga nekateri tuji mediji poimenovali beli Pele. Bil je nemirne duše, zaradi česar ga je dr. Aleksandar Aca Obradović, dolga leta alfa in omega v Crveni zvezdi, pogosto kaznoval, s čimer se mi je večkrat ponudila priložnost, da zaigram namesto njega. Več let sva bila soigralca. Šeki je na domala vsaki tekmi blestel, včasih nisem mogel verjeti, česa je sposoben. Tehnično je bil vrhunsko podkovan, tudi telesno vzdržljiv in na vsaki tekmi je poskušal igrati kar se da najboljše. Tedanjo popularnost Šekija lahko primerjam s sedanjo popularnostjo Novaka Đokovića. Šekijeva smrt me je zelo potrla. Vedel sem, da ima zdravstvene težave, a ne, da tako hude."

Šarmantna in duhovita osebnost

Šekularac se je po nogometni upokojitvi veliko družil z nogometnimi veterani Crvene zvezde. "Imel sem čast, da sem bil kot nadobudni nogometaš njegov soigralec. Šeki je bil motiv vsakemu mlademu nogometašu. Spomnim se tekme v Mostarju, na neugodnem in za igro težavnem igrišču je igral fenomenalno in za seboj potegnil vse mlajše soigralce in tekmo smo dobili. Šeki je močno ljubil nogomet, bil je tudi duhovit, pozitiven in ponosen sem, da sem bil njegov soigralec. Pogrešali ga bomo tudi vsi veterani Crvene zvezde, saj se je pogosto družil z nami," je o Šekularcu povedal njegov nekdanji soigralec in sedaj predsednik veteranov Crvene zvezde Aleksander Marković.
Vladimir Petrović - Pižon, ki ga ob Rajku Mitiću, Dragoslavu Šekularcu, Draganu Džajiću in Draganu Stojkoviću uvrščajo med največje nogometaše Crvene zvezde, je za Šekijevo smrt izvedel na počitnicah na Zlatiboru. "Prva misel, ki se mi je utrnila ob Šekijevi smrti, je bila, da je žalostno, kako malo ljudi je poznalo pravega Šekularca. Vedeli so za njegove poteze na igrišču, tudi kakšno izjavo za medije so prebrali ali slišali, to pa je bilo tudi vse. Šeki je bil človek širokega pogleda, krasil ga je šarm, zanimale so ga številne druge stvari, ne le nogomet, zato se je bilo z njimi mogoče pogovarjati o marsičem. Poleg tega je bil zelo duhovit človek. Kot trener je bil zaslužen za dve dvojni kroni Crvene zvezde. V nogometu je znal vse, z žogo pa, kot smo se radi šalili, še več od tega," je povedal Petrović.

Remiziral s Karpovom

Lepe spomine na Šekularca je ohranil tudi nekdanji nogometaš Crvene zvezde Dušan Savić. "Nekaj dni pred smrtjo me je poklical po telefonu in se pohvalil, da je na šahovskem turnirju v Valjevu remiziral s slovitim Anatolijem Karpovom. Šeki je s svojimi mojstrovinami in vragolijami na igrišču vplival na mladeniče, ki so zaradi njega začeli prihajati na tekme in navijati za Crveno zvezdo. Z vsemi je komuniciral na sproščen način. Odšel je velikan našega kluba in jugoslovanskega nogometa."
V izjemno lepem spominu je Dragoslav Šekularac ostal tudi Draganu Stojkoviću - Piksiju in Dejanu Savičeviću. Obema je žal, da se nista mogla udeležiti Šekijevega pogreba. "Zaradi obveznosti na Kitajskem ne morem pripotovati v Beograd. Šeki mi bo ostal v trajnem spominu. Bil je moj trener in pod njegovim vodstvom sem igralsko zorel. Zapomnil si ga bom tudi kot plemenitega človeka," je dejal Stojković. "Odšel je eden od največjih nogometašev srbskega in jugoslovanskega nogometa. S Šekijem sem bil vselej v pristnih prijateljskih odnosih. Ko sva se nazadnje videla, je kazal znake bolezni. Šeki je bil trener, s katerim sem se najbolje razumel med vsemi trenerji v moji karieri," je povedal Savičević.

Dobil stavo s Toplakom

O Dragoslavu Šekularcu krožijo številne anekdote in zgodbe na meji verjetnosti. Ena izmed njih sega v šestdeseta, ko je Šekularac služil vojaški rok v Bileći, njegov sotrpin pa je bil tudi njegov soigralec pri Crveni zvezdi, Mariborčan Ivan Toplak. Toplak je za Crveno zvezdo v letih 1954 do 1961 odigral 210 tekem in zabil kar 144 golov, z njo osvojil štiri naslove jugoslovanskega prvaka, od leta 1964 do 1966 je bil tudi trener beograjskega kluba in z njim osvojil dva naslova jugoslovanskega prvaka. Bil je tudi selektor jugoslovanske reprezentance, ki je na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu osvojila bronasto kolajno, zanjo sta takrat igrala še Marko Elsner in Milko Đurovski.Toplak je v Bilećo prinesel prvo pravo, zaresno nogometno žogo. Šeki, ki je rad stavil in stave še raje dobival s pojasnilom, da je slast zmage zanj pomembnejša od denarja, je Toplaka napeljal na stavo. Dejal mu je, da bo z žogo, ki mu jo bo petkrat iz kota podal v kazenski prostor, z volejem ali polvolejem petkrat zatresel prečko. Toplak je stavo sprejel in verjetno že veste, kdo jo je dobil. Šeki.