Ves drek je priplaval na površje

Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka, je nekoč izrekel Friedrich Nietzsche. Pomeni, da so naša življenja trenutno ena sama napaka. Hvala bogu nam je glasba dostopna preko raznih medijev, ampak poslušati koncert v živo v družbi soljudi je nekaj povsem drugega. Začutiti energijo nastopajočih in poslušalcev, atmosfero, ki se ustvari, sporočilo, ki ga dajemo eden drugemu, je neprecenljiva izkušnja, je izkušnja, ki duhovno bogati, ki zdravi. Vsak dan poslušamo, kako moramo zaščititi svoje zdravje in zdravje drugih, ampak očitno uradna medicina človeka obravnava samo kot vrečo mesa in kosti. Nihče ne govori o psihičnem, duhovnem zdravju. Kulturne prireditve so še vedno na margini in s tem kulturni delavci v najširšem pomenu besede. Mnogo jih je na robu preživetja. Medtem ko se drugod po Evropi veliko razpravlja in dela za to, da bi ljudje spet lahko hodili na koncerte in druge kulturne prireditve, se pri nas veliko dela na tem, da bi kulturne prireditve ostale čim dalj časa nedostopne. O koncertih se sploh ne razpravlja, druge prireditve pa lahko obiskujemo po protokolu PCT. To pomeni, da smo tisti, ki smo zdravi, ki imamo močan imunski sistem ali smo se ves ta čas pazili, da se ne okužimo, diskriminirani. Medtem pa se v Ikei lahko sprehaja sedemsto ljudi istočasno brez vsakršnih protokolov PCT. Ena sama napaka!

V bistvu nič čudnega, glede na sedanjo oblast. Na žalost je ravno sedanji premier kulturi dal največji pomen. Sedanja gonja proti vsem oblikam umetnosti, ki tvorijo kulturo, je nesporen dokaz, da ima umetnost veliko moč. Večjo, kot se marsikateri umetnik zaveda. Moč s sabo nosi sorazmerno odgovornost. Zato je treba to moč odgovorno uporabljati. Že Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine med italijansko okupacijo, je v pismu Mussoliniju zapisal, da s temi Slovenci ne bo tako lahko, kot smo si mislili, ker hodijo v gledališče. Sedanje stanje je samo različica takratnega stanja.

Glasba pa je tista zvrst umetnosti, ki je najbolj prisotna, vseprisotna bi lahko rekel. Sploh dvajseto stoletje je pokazalo, kakšno moč ima glasba. Recimo Woodstock, tri dni ljubezni, miru in glasbe, Live Aid, John Lennon je bil ubit, Bob Marley je preživel atentat, Fela Kuti je bil velikokrat v zaporu, članice skupine Pussy Riot so dobile dve leti prisilnega dela, če omenim samo nekatere, ki so z glasbo ozaveščali ljudi o njihovih pravicah in o moči, ki jo imamo, če se združimo. In tega se je treba zavedati. Pred dnevi sem prebral grafit, ki se mi je zelo vtisnil v spomin: Naš največji strah je ta, da imamo moč, ki se je ne da izmeriti. Strah pa je tisti, ki paralizira, ki ljudi tlači. Jasno je, da je želja večine samo živeti življenje, uživati življenje. Toda to so nam odvzeli. In tolažba, da bi lahko bilo slabše, je samo izogibanje odgovornosti, ki jo državljani v demokratični družbi imamo. Prevečkrat slišim: "Nehaj no, prepusti se toku." Kateremu toku? Toku fašizma? Toku laži in dezinformacij? Toku enoumja, ki se je razpaslo? Toku medijskega virusa? Toku cepljenja, zaradi katerega je do zdaj v Evropi umrlo čez sedem tisoč ljudi, čez devetsto tisoč pa je poškodovanih, s tem, da ko si cepljen, nisi zaščiten pred virusom in ga še vedno prenašaš, samo simptomi so blažji?

Vsa čast Narodnemu domu za akcijo. Veliko razočaranje pa je večina vodstvenega kadra kulturnih institucij, ki si očitno ne upajo družno povzdigniti glasu, ampak grejejo svoje fotelje. Napačni ljudje na napačnem mestu. Ena sama napaka.

Vsako slabo je za nekaj dobro in pri koroni ni nič drugače. Ves drek je priplaval na površje. Res je, da zelo smrdi, ampak skriti se ne da več. Zdaj vemo, kdo in kaj je drek, vprašanje je samo, kako bomo to vedenje uporabili. Ali bomo kupili osvežilec zraka ali pa bomo drek odplaknili. Od tega je odvisna naša prihodnost.