Veselje številnih, preden zavlada Mir

Dokler ne osvojim zmage na kakšni dirki, se ne počutim kot izzivalec za naslov svetovnega prvaka, je še pred nekaj tedni govoril Joan Mir, četudi je že bil v vodstvu skupnega seštevka v motociklističnem svetovnem prvenstvu razreda MotoGP. Po prvi dirki v Valencii jo končno ima. In po minuli nedelji 37 točk pred najhujšim tekmecem v boju za naslov prvaka Fabiem Quartararom in moštvenim kolegom Alexom Rinsom. Do konca pa le še dve dirki in 50 točk na voljo.

Še pred tremi leti je Španec dirkal v Moto3 in postal svetovni prvak, pred dvema letoma je bil šesti v Moto2, lani kot novinec v MotoGP dvanajsti. Njegov najboljši posamični rezultat je bilo peto mesto, na stopničkah ga torej nismo videli. Letos? Povsem druga zgodba. Po upokojitvi Jorgeja Lorenza in poškodbi Marca Marqueza se je prvič po letu 2011 (Casey Stoner) pojavila možnost, da naslov prvaka spet osvoji kdo tretji.

Dva odstopa na prvih treh dirkah za Mira nista bila spodbudna, a na naslednjih devetih smo ga kar sedemkrat videli na odru za zmagovalce. In tako ima na naslednji dirki v Valencii že v svoji drugi sezoni med elito možnost postati svetovni prvak. Enako hitro sta do tovrstnega uspeha prišla Valentino Rossi (2001) in Casey Stoner (2007) niti preostali šampioni zadnjih dveh desetletij se niso obotavljali - Marc Marquez je naslov osvojil kot novinec (2013), Jorge Lorenzo tretje leto (2010), pokojni Nicky Hayden četrto (2006).

Tekmec nežen do sestre, on do motorja

A nobeden od omenjenih ni imel toliko bolj ali manj enakovredne konkurence. V letošnji sezoni razreda MotoGP se je do zmage prebilo kar devet dirkačev, 23-letni Mir, someščan Lorenza iz Palme de Mallorce, zadnji med njimi. Še novincu Bradu Binderju je to uspelo prej, v svojem tretjem nastopu. Pa Miguelu Oliveiri, najbolj znanemu po zaroki s svojo polsestro. A prijetnejšega presenečenja od Mira letos ne boste našli. Že če to nedeljo na dirki v Valencii osvoji tretje mesto, bo na prestolu zamenjal slovitega Marqueza. In tudi če bi morebiti odstopil, bi bila njegova prednost pred tekmeci na zadnji, portugalski dirki najmanj dvanajst točk - tretje mesto, ki prinese 16 točk, bi bilo torej spet dovolj. Tekmecem veliko upanja ne ostane - na enem od prvih treh mest je Mir končal šestkrat na zadnjih sedmih dirkah oziroma sedemkrat na zadnjih devetih.

Da v prihodnje ne bo preračunaval, je zatrdil po zadnji dirki: "Zmaga me ni spremenila. Še vedno sem jih lačen ..." Lačen zmag, seveda, ki pa nikakor niso bile njegova obsesija: "Vedel sem, da bo prej ali slej prišla, da je le še vprašanje časa. Lahko bi se zgodilo že v Avstriji, pa je bila dirka prekinjena." Spomnimo: Mir je takrat vodil z veliko prednostjo, prekinitev pa je povzročil Maverick Vinales, ko so njegovemu motociklu odpovedale zavore in se je rešil tako, da se je z njega vrgel na tla. Po vnovičnem startu Mir z izrabljenimi gumami ni bil več konkurenčen za zmago.

Tudi iz tega se je 23-letnik nekaj naučil, da je tako ekspresno postal vodilni dirkač tekmovanja: "Pokazal sem, da pritisk zame ni problem. Lani sem plačal davek na neizkušenost; bil sem preveč agresiven, precenjeval sem svoje zmožnosti in zato delal napake. Zdaj sem bolj konkurenčen, razumem, kako je treba voziti ta motocikel bolj nežno."

Rosbergova šampionska formula

Prav motocikel je ena od ključnih sestavin Mirovega uspeha. Skupaj z Alexom Rinsom sta na zadnji dirki poskrbela za prvo dvojno zmago Suzukija po letu 1982. Takrat, na zadnji dirki v Nemčiji, je Randy Mamola slavil pred Virginiem Ferrarijem, prvak pa je že predčasno, kljub odstopom na zadnjih treh dirkah, postal še en Suzukijev dirkač, Franco Uncini. Neki drugi časi, ko je tudi Jugoslavija še imela svojo dirko na Grobniku. Vse pa vendarle ni bilo tako zelo drugače. Tistega leta je denimo tudi v formuli ena naslov svetovnega prvaka osvojil dirkač z eno samo zmago - Keke Rosberg. Tudi njegov uspeh je prišel deloma zaradi grozljivih nesreč tekmecev - Ferrarijev Gilles Villeneuve se je smrtno ponesrečil pred peto dirko sezone, njegov moštveni tekmec Didier Pironi pa je zaradi večkratnih zlomov obeh nog kariero zaključil pet dirk pred koncem sezone, ko je bil še vodilni v skupnem seštevku; z 39 točkami je vodil pred Johnom Watsonom (30) in Rosbergom (27), a je slednji na koncu, tudi po zaslugi edine zmage, prišel do 44 točk in oba tekmeca z 39 točkami pustil za seboj.

Šefovih 130 udarcev na minuto

Mir ne lovi nikogar, v bistvu se zdi neulovljiv. Njegov proizvajalec motocikla Suzuki je vodilni v točkovanju konstruktorjev (sedem točk pred Ducatijem), njegovo moštvo Suzuki Ecstar za kar 82 točk pred drugouvrščeno Petronas Yamaho. Tudi zaradi tega, ker je drugi dirkač Alex Rins na drugem mestu v skupnem seštevku, resda z enakim seštevkom točk kot Fabio Quartararo. A na sporedu je še ena dirka v Valencii, kjer sta Mir in Rins blestela, Quartararo pa padel in končal kot 14.

"Načeloma velja, da je najbolj pomemben dirkač, šele nato motor. Mir in Rins sta izredno hitra, videti sta nepremagljiva. A če pogledamo celotno sliko, smo mi pri Yamahi z enajstim (Morbidelli), 13. (Vinales) in 14. mestom res daleč zadaj za Suzukijem," je po najverjetneje zapravljeni priložnosti za naslov ugotavljal Quartararo.

In tako v Valencii ni prišla do izraza duhovita poteza organizatorjev tekmovanja, ko so namesto kakšnemu dirkaču merilnik srčnega utripa namestili šefu Suzukija Davideju Briviu. "Kolikšen je bil utrip? Samo 130 (udarcev na minuto, op. p.)? Torej je še kakšnih 60 rezerve, da bi malce bolj trpel," se je po dirki šalil Mir. Ob vsej prevladi se zdi, da bi pri Suzukiju kakšno vročo kri lahko zakuhali le še samim sebi. Bi morda lahko Rins, ki je bil tako v Moto2 kot v Moto3 že drugi in tretji v skupnem seštevku, še nikdar pa svetovni prvak, napadel leto dni mlajšega moštvenega kolega? "Zdaj morava biti z Alexom pametna. Kakršnekoli napake, moje ali njegove, za moštvo ne bi bile dobre. Alexu zaupam, saj vedno dirka čisto in spoštljivo," je zaupljiv Mir.