Klara Širovnik
Leta 1959 je svojo trdnjavo v Šubičevi ulici dobilo drobovje mlade Slovenije. Pod modernistično stavbo, ki ji je bil obljubljen zavidljiv status "središča države", se je podpisal arhitekt Vinko Glanz. Čeprav je nad škatlasto palačo s koketnim bronastim pročeljem slovenstvo tedaj vihalo nos, za debato, ali je stavba narodu všeč ali ne, ni bilo časa. Zakoličeno je bilo rojstvo nove države, v trenutku preporoda pa se sodbe, kaj je lepo in kaj grdo, niso zdele na mestu. V stvaritvi Plečnikovega učenca Glanza je tako sprva zasedala Ljudska skupščina socialistične republike Slovenije, od osamosvojitve pa v njej domujeta državni zbor in državni svet. Slovenski parlament je danes uvrščen na seznam slovenske kulturne dediščine.
{embed_youtube}https://youtu.be/cPkvUK-78Ac{/embed_youtube}
Parlamentarno zgradbo letno obišče več kot 14.000 ljudi. Največ je osnovnošolcev in dijakov, ki pri tem, ali si jo bodo ogledali ali ne, nimajo veliko besede. "Mladi povečini pridejo zato, ker morajo. Njihov obisk je predviden v šolskem programu. Iz izkušenj pa lahko povem, da slovenski državljani stavbo velikokrat zapustijo z drugačnim mnenjem o Državnem zboru, kot so ga imeli pred obiskom," nam ob obisku Glanzove stavbe pove Gordana Vrabec iz Službe za odnose z javnostmi, zadolžena tudi za organizacijo ogledov parlamentarne stavbe. Obiskovalcem med vodenimi ogledi natančno predstavijo arhitekturne značilnosti in notranjo opremo stavbe ter pristojnosti in delo Državnega zbora in Državnega sveta. A veliko kotičkov državljanom še vedno ostaja neznanih. Seje v Veliki dvorani so namreč le eden od segmentov delovanja državnozborske institucije. Pljuča zgradbe tičijo drugje, tja obiskovalci nimajo vstopa.
Vlažnost zraka je primerna
Ko se po stopnicah iz pritličja parlamenta - obdanega s podpeškim kamnom - sprehodimo v kletne prostore, se hitro znajdemo v precej utesnjujočem arhivu parlamentarne stavbe. V štirih traktih je zbrana skorajda vsa slovenska zgodovina. V zelenih arhivskih mapah, ki so klasificirane v skladu s standardi Arhiva Republike Slovenije, lahko najdemo Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, pa tudi zapisnike nedavnih sej Državnega zbora.
Izključno slovenski gradbeni material
Če poslancu pošljete beli prah
Vso pošto, ki v Državni zbor vstopi v fizični obliki, najprej sprejmejo v odpravništvu. "Kolegice tukaj odpirajo vso pošto, ki je naslovljena na državni zbor, ne pa tudi pošte, ki je naslovljena na poslance, poslanke ali poslanske skupine," nam povedo.
Vsi dokumenti, ki se navezujejo na delo Državnega zbora se evidentirajo preko informacijskega sistema, preko katerega uslužbenci pošto prejemajo samo elektronsko, je poslankam in poslancem namreč omogočen tudi prejem "papirnatih izvodov" pošte, v kolikor se za to odločijo. A fizične pošiljke ne romajo neposredno v roke poslancev. Najprej jih rentgensko pregledajo, šele nato jih predajo naslovniku.
Najbolj spokojni knjižnica in čitalnica
Če so imele še pred nekaj leti posamezne poslanske skupine možnost naročanja dnevnih časopisov, je danes situacija drugačna. Naročanje časopisov je manjše. Dnevna periodika, strokovne revije in tudi tuje dnevne in tedenske publikacije so poslancem in uslužbencem na voljo v skupni čitalnici. "Dnevno periodiko navadno arhiviramo nekaj mesecev, časnik Delo pa imamo arhiviran od začetnih izvodov," nam povedo ob obisku.
V čitalnici si lahko najnovejše, a tudi več let stare izvode strokovnih revij in časopisov izposodijo tudi navadni državljani. "To pri nas ni nikakršen problem. Če je želja, potem nas lahko vsak kontaktira in se nekako dogovorimo," pravijo.
V parlamentarni knjižnici pa do knjig (prav tako zaradi prostorske problematike) poslanci in uslužbenci ne morejo dostopati prosto, temveč le s pomočjo knjižničark. Okoli 15.200 knjig je tako urejenih v več traktih, ki se še vedno vztrajno polnijo.
Glavna pisarna kot ožilje parlamenta
Če je bila za Rim odločilna izgradnja Koloseja, je za Slovenijo nepogrešljiva postavitev parlamenta. Seveda ta obsežen sistem, skozi katerega vsakodnevno steče množica podatkov, na katerih "stoji" država, ne more delovati brez natančne organizacije. Ožilje institucije predstavlja glavna pisarna, skozi katero so - do preklopa na računalniški informacijski sistem - v fizični obliki potovali vsi dokumenti, vezani na zakonodajni postopek. Z opustitvijo kartotečnih kazal je glavna pisarna začela knjižiti tudi dokumente ostalih služb Državnega zbora. "Še danes pride vsak dokument najprej v glavno pisarno. Najprej je treba njegovo vsebino natančno prebrati in ga na podlagi tega knjižiti. Če se ga ne določi pravilno, je dokument izgubljen," pravijo.
Freska zgodovine Slovencev
Zgodovina slovenske države je relativno kratka. Drugače je s slovenskim narodom, ki se je razvijal od ustoličevanja karantanskih knezov, prek Trubarja, Prešerna in Cankarja do različnih okupacij in komunizma. Akademski slikar Slavko Pengov je leta 1958 na štirih stenah ustvaril fresko zgodovine Slovencev, ki je še danes nepogrešljiva postojanka obiskovalcev parlamenta. Freska, zahtevna tehnika slikanja na svež omet, med drugim predstavlja tudi množičnost aktivnega ljudstva, ki je sinonim demokracije.
V nasprotju z Glanzovo arhitekturno utopijo državljanskega vključevanja v Državnem zboru danes med Slovenci pogrešajo poznavanje ustroja slovenske države, parlamentarne demokracije in manko aktivnega državljanstva. "Ne samo med mladimi. Tudi marsikdo od starejših ne razlikuje med pristojnostmi različnih državnih institucij. Ne vedo, kaj je delo vlade, ne vedo, kaj je delo državnega zbora. Nekaj krivde je tudi na medijih, ki recimo poročajo o delu Vlade, med televizijskim vklopom pa novinarji obenem stojijo pred stavbo Državnega zbora," opozarjajo v parlamentu.
