Včasih se mi zdi, da živim v "Truman showu", da je moj svet zrežiran tako, kot da lakota, vojna, mafija, otroško delo ne obstajajo, da je vse to samo v fikciji na zaslonih. Informativne oddaje in novice bi lahko bile tudi fikcija. In fikcijski filmi bi lahko bili tudi novice iz sveta. Ne morem razločiti, kaj od tega je "res" in kaj "show". Neoliberalci (tudi večina vlad) nam prodajajo, da je sodobni kapitalizem za vse dober in da koristi od njega žanjejo tudi najšibkejši členi naših družb. Po drugi strani nevladne organizacije in popotniški aktivisti poročajo o porastu družbene neenakosti in lakote. Nimam tehtnice, ki bi mi pokazala nesporno stran resnice. A nekaj mi pravi, da sem "Truman", da tam za obzorjem, ki je lahko že v sosednji stavbi, premnogi živijo človeka nedostojna življenja. In da floskule o gospodarski rasti njihove situacije prav nič ne izboljšujejo.
Na drugi strani tega "Truman show" zastora je skoraj milijarda ljudi, ki so nedohranjeni. George Orwell v svojih dnevnikih, ko je z nabiralci hmelja potoval po Angliji v začetku tridesetih 20. stoletja, piše, kako so telesa mnogih delavcev v vseh pogledih kazala prav to, več let in celo več desetletij nedohranjenosti. Takšno telo nesporno kaže, da ga je nepovratno zaznamovalo pomanjkanje kakovostne hrane.
Danes so to lahko tudi od poceni slabe hrane predebela telesa. Tudi danes je prav telo to edino merilo resnice, da odgovorimo tisti "bulšit" "trickle-down" teoriji, ki jo zagovarjajo neoliberalci (tudi mnogi slovenski ideologi in profesorji) in ki pravi, da tudi najrevnejši v kapitalizmu živijo bolje kot prej, ker so kapitalistični lastniki in menedžerji tako visoko motivirani za ustvarjanje dobičkov, da se dobički kot med in mleko prelivajo preko sodov kapitalistov in stekajo v lončke malih ljudi. "Bulšit"! Tja priteče samo blato z okusom po medu. Tudi če je zraven "prineslo" najnovešji pametni telefon in teniske, še vedno v njihova usta priteče "drek" in nič drugega. Njihova telesa to jasno kažejo.
Mi vidimo pojem "lakote" tako, kot nam ga naš ideološki okvir dovoljuje videti. Ta okvir nam dovoljuje, da se malo posujemo s pepelom in priznamo, kako smo preveč "lačni" potrošnih dobrin in kako pri tem pozabljamo na tiste v pomanjkanju. Ta okvir nam dovoljuje, da rečemo, kako je treba tistim v pomanjkanju "pomagati", ali celo, kot neoliberalci verjamejo, kako moramo še močneje zagnati kolesje kapitalizma, da se bo še več medu in mleka razlilo preko robov kapitalističnih piskrov v lončke revežev. Česar pa nam naš ideološki okvir ne dopušča, je uvideti, da obstaja samo en in edini način za odpravo neenakosti in lakote, in ta zahteva od nas, da se znatno odpovemo udobju. Vsaj polovica manj oblek, polovica manj zmišljevanja pri prehrani, polovica manj kvadrature stanovanj, manj individualnih prevozov, za par stopinj manj segreti ali ohlajeni prostori, manj dni na morju ali smučanju ali potovanju, manj igrač za otroke, manj komercialnih razvedril; znatno manj. Do takrat pač, tudi če napišemo kaj sentimentalnega o lakoti (kot tukaj), sodelujemo pri vzdrževanju sistema neenakosti. Z vidika otroka, ki bo še nocoj umrl zaradi lakote (danes jih bo umrlo nekaj tisoč), smo vsi mi pač navadni kapitalisti in ona teorija "o prelivanju dobičkov k šibkejšim" je pač navaden "bulšit".
