Trinajstega marca 2020 se je čas ustavil, piše na posnetku prazne železniške postaje v Ljubljani, kjer je bilo še nekaj dni prej mravljišče. Potem v filmu Vmesni čas režiserja Dušana Moravca govorijo ljudje iz osame, Patricija Maličev o človeški naravi, zakonih narave in nesmrtnosti, z neprijetno izkušnjo, ko je tretji dan zaprtja nerodno trčila v nekoga in sta se dva v trgovini skregala za en izdelek. Miha Šalehar napove velike družbene spremembe. "Virus ni nevaren, je pa nevaren, ker je globalen," poudari. Maja Novak pove, da je pandemija povzročila otopelost in da ji nič ne gre od rok. Mateja Ratej, da bo korona prinesla nove definicije nadzora in strahu in tudi organizacije družbe. Janez Ramoveš, Esad Babačič, Vasko Atanasovski odprejo dušo, Lenart Kučić opomni, da vsaka oblast v kriznih časih potegne na plan tisto, česar ne bi smela, zmerom najde razlog za pooblastila, ki tudi potem ostanejo.
Aphra Tesla, Mohor Hudej, Jakob J. Kenda razlagajo o tem, kako človek v takih razmerah izgubi občutek za čas. Jutri gre na tisoče ljudi delat v tovarne, mi pa smo zaprti doma, da ne širimo okužbe. Enim se zdi dogajanje kot branje dramskega teksta, drugi v tem času ne morejo brati. Svetlana Slapšak govori o priložnosti, da se zamislimo nad seboj in nad ogroženimi. Dušan Maksimović, rojen v Sarajevu, se spomni, kako so med vojno živeli v obkoljenem mestu. Treba je ostati dober, solidaren človek, ljudje se navadijo tako na slabo kot na dobro, naj bo dobrega vse več. Nika Vistoropska je iz knjige V času epidemije Paola Giordana brala o odpovedanem normalnem življenju, virusi znajo mutirati, dobro bi bilo, če bi jih ljudje posnemali. Anja Medved pred bojiščem iz prve vojne razmišlja o prihodnosti, prastvor, mikrostvor je ustavil svet, pogum ni neustrašnost, ampak se zavedati strahu, treba ga je analizirati, da si bolj oprezen, da ostajaš optimist, zaupaš v človeka in v človeštvo, ker je zaupati boljše kot ne zaupati.
"Zanimivo je pogledati zdaj na tiste prve dni korone, ljudje smo bili prestrašeni, še nikoli se nismo znašli v taki situaciji," zdaj reče Dušan Moravec. "In spomnim se, da je eden izmed mojih sogovornikov ves obupan rekel, že peti dan smo v karanteni. Prav gotovo si nismo predstavljali, da se bo vsa stvar tako dolgo vlekla, da bo ta vmesni čas tako dolgo trajal. Recimo, da smo se zdaj že nekako navadili in sprijaznili, da bomo še kar nekaj časa morali upoštevati karantenska pravila, takrat pa je bilo vse novo. Optimizem in strah, vse se je bliskovito menjalo. Prepričanja smo menjali večkrat na dan, saj nismo točno vedeli, kaj se v resnici sploh dogaja, informacije so bile take in drugačne. Zmedenost je predvsem prevladovala v tistih dneh."
Vmesni čas še traja
Pravi, da je bil izbor pripovedovalcev precej naključen. "Da začnem delati film o prvih dneh korone, me je pravzaprav prisililo ekonomsko vprašanje, en film je zaradi epidemije odpadel, treba je bilo narediti drugega, da se zasluži. In ni bilo prav veliko časa za razmislek, treba je bilo kar začeti. Poklical sem nekaj ljudi, znance in prijatelje, povedal, kaj hočem narediti, in potem začel snemati. Ljudem niti nisem postavljal vprašanja, hotel sem, da mi sami zaupajo svoja občutja in razmišljanja v tem času. Prvih nekaj dni sem še snemal sam, potem ko zaradi ukrepov to ni bilo več mogoče, so se ljudje posneli kar sami, na telefone, na kamere, in mi te posnetke poslali. Seveda pa bi drugačna izbira pripovedovalcev naredila tudi drugačen film. To je pa tudi vedno čar in neponovljivost ustvarjanja." Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo.
V filmu so med pripovedmi dobri foto posnetki, glasba tudi pristoji vzdušju. "Fotografije, ki jih je naredil Željko Stevanić, in glasba, ki jo je ustvaril Vladimir Ristič, vse je nastajalo prav v tistih dneh karantene," poudari Moravec. "Tudi večina video posnetkov, ki sem jih naredil na sprehodih po praznih ulicah in travnikih, je iz tistih dni. S pripovedjo in podobami sem hotel približati občutek prvih dni. In glasba in fotografije samo še poudarjajo nekakšen vmesni čas, v katerem smo se znašli. Nič ni definirano, glasba lebdi, nima nekih opornih točk, prav tako so fotografije, z dvojno ekspozicijo, spet nekje v enem novem svetu." Sledi dokumentarno nadaljevanje? Celo z istimi akterji? "Ideja je prav gotovo zanimiva, in ker se zdi, da bo koronska kriza še dolgo trajala, se mi pravzaprav nikamor ne mudi. Vmesni čas je še vedno tu in vztraja."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
