Moje izkušnje z detektivi so pičle. Okej, zelo blizu nule, čisto možno pa je, da so zmotne, saj sem še največ znanja o njih nabrala iz teve serij, od katerih toplo priporočam Most z genialno detektivko Sago Noren. Dobro, primeri so malo napihnjeni in ekstraponirani, ampak nič v primerjavi z ameriškimi pop detektivkami, kjer manekenke v petah mrščijo perfektne obraze in obvezno poleg njih nastopa še malo čudaški laborant - genij. Ja seveda, ker na izboru pi-di-aj sardžentov najprej naredijo manjši izbor za mis pištole. Kar sem spoznala pravih detektivov, sta bila oba prijazna, morda celo bolj klepetave sorte kot ne in čisto nasprotje Golobovega Tarasa Birse. Ampak morda gre to pripisati njuni mladosti. Verjetno.
Veliko več izkušenj imam z detektivi in detektivkami amaterji. Vsi poznamo tiste gospe, ki kukajo izza zaves in tožijo mami, kaj si počel na dvorišču. Gospodje, ki se čutijo pozvane od svetega poslanca dobre vzgoje tvojim staršem sporočati, kdo je zate slaba družba in - joj - da so te videli s cigareto v roki za srednjo šolo. Njihova posvečenost vtikati nosove v tuje zadeve je seveda nesporna in zveličavna, saj vendar skrbijo za dobro družbe in tvoje družine, z obveščanjem tvojih domačih o stranpoteh njihovega podmladka pa mladiča praktično obvarujejo pred zlo prihodnostjo. Pri nas v bloku je bila glavna, ki se nikoli ni prav mojstrsko izučila v špeganju. Čisto vedno jo je izdala rahlo valujoča zavesa. Seveda ji koalicija uličarjev ni ostala dolžna in verjetno nikoli ni izvedela, zakaj se ljudje tolikokrat na dan zmotijo in zvonijo prav pri njej. Pa saj ji je bilo jasno. A ni se posvečala le otrokom, vedela je, kdo s kom, kdaj in v katerem stanovanju. Nadvse jo je mučilo, od kod tako škripanje v stanovanju nad njo. Bil je star kavč, ki sem ga včasih uporabljala tudi za telovadno blazino. Njena teorija je bila seveda dosti bolj žlahtna in vznemirljiva, v njej pa ni bilo desetletne deklice.
Preživijo najbolj prilagodljivi
