Začenja se dolgo pričakovani boj za šahovsko krono v Dubaju: Tokrat je rezultat pomembnejši od denarja!

Pisalo se je 1851. Anglija je dokončno prevzela in si utrjevala primat med svetovnimi velesilami. Čeprav jo je vodila še zelo mlada kraljica Viktorija, so jo ljudje vse bolje sprejemali. Njo, njene zamisli, pa čeprav je marsikdo vedel, da za mlado kraljico stoji možganski trust - Viktorijin soprog Albert. Anglija, London in tudi Viktorija so radi razkazovali svojo moč, svoj primat med deželami. Od tod do organizacije prve svetovne razstave, Grand Exhibition so jo poimenovali doma, je bil le še korak.

Razstavo so umestili v impresivni Kristalni palači, postavljeni sredi Hyde parka, postala je arhitekturni biser svojega časa. Dogajalo se je vse mogoče, razstavili so več kot sto tisoč predmetov in čudes z vsega sveta, med njimi slavni diamant Koh-i-Noor, danes kronski dragulj.

Osrednji, najimpresivnejši del razstave je bil posvečen tehničnemu napredku: železnicam, parnim strojem; kmetijsko mehanizacijo, ki je Evropa takrat sploh še ni poznala, so predstavile ZDA. Ljudje so spoznali Goodyearjevo gumo, Kruppovo jeklo in še marsikaj. Manjkalo ni niti vzporednih prireditev, prevladovale so tiste, v katerih naj bi Anglija imela glavno besedo. Tu se zgodbi priključi šah.

Londončan Howard Staunton je že desetletje veljal za najboljšega šahista na svetu, svojo premoč naj bi dokončno dokazal na prvem mednarodnem turnirju, ki so ga priredili med razstavo. Nekakšno neuradno svetovno prvenstvo: 16 največjih mojstrov iz vseh takratnih šahovskih velesil. Zmagovalcu naj bi, neuradno sicer, priznali naslov najboljšega na svetu, svetovnega prvaka. Vse je bilo pripravljeno za domače slavje, a je prišlo do "incidenta". Stauntona namreč ne najdemo niti med tremi najboljšimi, zmagovalni pokal pa je domov odnesel skromni nemški profesor matematike Adolf Andersen, ki je šahovski svet navdušil s svojo napadalno, neverjetno romantično igro. Staunton je reagiral strupeno, vse skupaj je pripisal slučaju, Andersenu pa naslova nikakor ni želel priznati. A vse to je daljna zgodovina.

Turnirji so si odtlej sledili v hitrem tempu, na vrhu so se menjavali mojstri različnih narodnosti in različnih slogov igre. Šah je korakal po svoji, danes zelo prepoznavni poti, čeprav takšnega zanimanja v živo, kot ga je dosegel pred 170 leti v Londonu, ni ponovil nikdar. Ne pozabimo: svetovno razstavo in z njo posredno ali neposredno tudi šahovski turnir, je obiskalo šest milijonov ljudi (!), kar je za tisti čas, ko se o letalih še niti pogovarjali niso, kaj šele, da bi jih poznali, velikanska številka. Kraljica Viktorija je razstavo menda obiskala prav vsak dan, mimogrede je zagotovo vrgla tudi pogled ali dva na skupino resnih, bradatih mož, ki so se sklanjali nad lesenimi figuricami, posebej izdelanimi za to priložnost. Priljubljene "stauntonke" so še danes najbolj priljubljene in z naskokom najbolje prodajane figure med šahisti po svetu.

Tako kot šah so po svoji poti korakale tudi svetovne razstave. Prve sta si izmenjevala London in Pariz, leta 1873 je razstavo prvič priredila Avstro- Ogrska, tri leta pozneje ZDA in leta 1880 prvič tudi Avstralija. Razstave so si sledile na vsakih nekaj let, rutino so prekinjale vojne in težka povojna obdobja. Prav razstave so bile prostor, kjer so človeštvu predstavili največje izume, spektakularne zgradbe, spomnimo se le Eifflovega stolpa, ki so ga Parižani odprli za razstavo leta 1889. S posebnimi pridobitvami se ponašajo tudi mesta prireditelji: tam so v ta namen odprli podzemno železnico, drugje zgradili mostove, ceste, železnice, ponekod celotna naselja. Mestom je ostala večina stavb, ki so bile namenjene prizoriščem in tam so danes muzeji, razstavišča, parlamenti. Od leta 2010 (Šanghaj) naj bi bila razstava na vsakih pet let, po milanski leta 2015 je bil na vrsti Dubaj, ki pa je predvideni lanski termin preložil za leto dni. Razlog: pandemija. Letos smo jo končno dočakali, 35. po vrsti in doslej največjo ter najbolj spektakularno. Prvič v arabskem svetu, kjer so pričarali pravljico iz tisoč in ene noči: ogromno prizorišče, kar 192 držav udeleženk. Ni, česar ni. Ne le razstave zadnjih tehničnih presežkov, vrstijo se različne konference, vzporednih dogodkov pa je kot listja in trave.

Po 170 letih se je na prizorišče svetovne razstave vrnil tudi šah. Med 24. novembrom in 16. decembrom se bosta v Dubaju v dvoboju za svetovno prvenstvo udarila branilec naslova, Norvežan Magnus Carlsen, in izzivalec, Rus Ian Nepomnjašči.

Tekmeca od mladih nog

Carlsen in Nepomnjašči sta vrstnika, Rus je štiri mesece starejši, oba sta rojena leta 1990. Kar pomeni, da sta se spoznala že kot otroka, na različnih evropskih in svetovnih prvenstvih po starostnih kategorijah. Do dvanajstega leta je bil, zanimivo, precej uspešnejši Nepomnjašči, ki je osvojil več otroških kolajn in praviloma še tiste bolj žlahtne barve. Nato je Carlsen nenadoma prestavil v višjo, najvišjo prestavo in dolgoletnega tekmeca pustil daleč za sabo. Postal je eden najmlajših velemojstrov v šahovski zgodovini, že kot najstnik začel osvajati največje turnirje, se z 20 leti že povzpel na prvo mesto ratinške lestvice (kjer je še danes). Leta 2013 je s šahovskega trona zabrisal Indijca Višvanatana Ananda in postal 16. svetovni prvak, naslov pa je doslej že trikrat uspešno ubranil.

Nepomnjašči je capljal daleč zadaj. Z 20 leti je resda postal evropski prvak, a ta naslov je daleč od slovesa svetovne krone. V naslednjem desetletju je tu in tam osvojil kakšen večji turnir, dvakrat rusko prvenstvo, se prebil v reprezentanco, a je komaj od letos tudi Rus z najvišjim ratingom. Njegov zvezdni trenutek je bil zadnji kandidatski turnir, na katerega se je uvrstil skozi šivankino uho, nato pa tam blestel in si prepričljivo priboril status Carlsenovega izzivalca.

Pravica do dvoboja šahistu spremeni življenje: nagradni sklad dveh milijonov dolarjev se namreč deli zelo pošteno (zmagovalcu 60, poražencu pa 40 odstotkov). Z drugimi besedami to pomeni, da tudi poraženemu v življenju ne bo več treba delati za preživetje.

Kaj bi z denarjem?!

"Tokrat je rezultat pomembnejši od denarja!" je Nepomnjašči vzkliknil med zadnjo tiskovno konferenco, ki jo je za ruske novinarje sklical v Moskvi. "Že res, da šahirava za lep denarni vložek, a mene tokrat v prvi vrsti zanima rezultat. Pripravljam se že nekaj mesecev, delam kot norec, vse je podrejeno šahu in prihajajočemu dvoboju. Za menoj stoji ekipa imenitnih sodelavcev, pomagamo si z najnaprednejšo računalniško tehnologijo. In vendar si ne upam napovedovati, na drugi strani šahovnice bo sedel Magnus Carlsen, vsaj zame najboljši šahist v šahovski zgodovini. Kaj me torej žene naprej in navdaja z optimizmom? Zavedanje, da se vsaka, tudi še tako blesteča zgodba enkrat konča. Srčno upam, da se bo Magnusova v Dubaju!"

Nepomnjaščijeva preobrazba je res neverjetna. Nekdaj vihravi fant, ki je še več časa kot za šahovnico prebil ob igranju računalniških igric, je danes povsem posvečen svetemu cilju, osvojitvi naslova svetovnega prvaka v šahu. "Saj mi je hudo za vse druge zapravljene priložnosti. Poglejte, v računalniški igrici Dota 2 sem bil že med najboljšimi na svetu, zagotovo prvo ime v Rusiji. Letos je bilo na vrsti prvo svetovno prvenstvo za ekipe držav. Nastopu sem se odpovedal, Rusija pa je tudi brez mene prepričljivo zmagala. Zakaj sploh pripovedujem to zgodbo? Zato, ker se v ozadju skriva majhen podatek: prva nagrada je znašala kar 18 milijonov dolarjev, ki so si jo razdelili štirje člani ekipe! Vidite torej, da sem denarne zadeve zares potisnil v ozadje, uresničil bi rad željo, ki me preganja od otroštva: postati najboljši na svetu v šahu. Za Doto 2 in druge igrice bo še dovolj časa, pravil nisem pozabil, pa tudi nagrade se ne bodo zmanjšale."

Carlsen po starem

Za razliko od Nepomnjaščija, ki si s pogumnimi izjavami verjetno dviguje samozavest, je v taboru svetovnega prvaka mirno. Ekipa se je umaknila v Španijo, kjer na andaluzijskem soncu uživajo v toplem vremenu, hrani in imenitnih pogojih, ki jih imajo v okolici Cadiza. Brez skrbi - tudi oni so opremljeni s superračunalniki, ki nenehno meljejo in iščejo nove in nove poti. Carlsen ima v dvobojih že precej izkušenj in precej dobro ve, kdaj, kako in koliko se mora pripravljati.

V prostem času se ukvarja s športom, najraje z nogometom, ki ga še raje, kot igra - spremlja od daleč. Obsedeni navijač madridskega Reala se pojavi tudi na kakšni tekmi, nazadnje pa smo ga videli na tekmi dortmundske Borussie, kjer je v uvodnem udarcu prepustil žogo slovitemu rojaku Erlingu Haalandu. Napoved prestopa mladega Norvežana v Real? Pustimo se presenetiti …

Carlsen se v zadnjih letih ukvarja z vsem mogočim. Igra in zmaguje v vseh oblikah šaha - klasičnem, pospešenem, hitropoteznem, Fischerjevem (kjer se začetni položaj figur žreba). Najboljši je v vseh igrah, ki se igrajo na magičnem kvadratu s 64 črno-belimi polji, razporejenimi v po osem linij in vrst. Za njegove finance skrbi podjetje, ki je v rekordnem času postalo "največje šahovsko podjetje" na svetu in zdaj po vrsti kupuje slovite šahovske blagovne znamke. Za Carlsena skrbi večja ekipa strokovnjakov na čelu z očetom, mislijo pa na vsako najmanjšo podrobnost, začenši s posebnim režimom prehranjevanja, pa vse do odnosov z javnostjo. V eni redkih izjav pred dvobojem je dejal le, da si tokrat želi več odločenih partij in da bi v kakšnem dvoboju končno tudi povedel - to se je zadnjič zgodilo davnega leta 2014! Ko pa ga novinarji povprašajo o rezultatu, se le skrivnostno nasmiha in pametno kima.

Kaj pa napovedi?

Napovedi so, kot vselej, sila nehvaležne. Zdrava pamet pravi, da je Carlsen veliki favorit in bi naslov moral dokaj zlahka ubraniti. Na njegovi strani je vse: višji rating, boljši in stabilnejši rezultati, velikanska količina zmag na turnirjih in v dvobojih, izkušnje. Od Nepomnjaščija je na papirju boljši v vseh zvrsteh: v klasičnem šahu, s katerim bosta dvoboj odprla, do pospešenega, s katerim bi v primeru rezultata 7:7 nadaljevala, in hitropoteznega, ki bi odločil, če zmagovalca ne bi bilo niti po pospešenem delu. Stavnice, ki se opirajo na matematiko, so tako prepričljivo za Carlsena, ki mu predvidevajo zmago, v odstotkih 60:40, pogumnejše pa vse do 80:20. Je torej še kaj odprtega?

Vsekakor da! Če tekmeca pogledamo nekoliko podrobneje, vidimo, da je Nepomnjašči verjetno edini, ki se Carlsena prav nič ne boji. Še več, v medsebojnih partijah v klasičnem šahu vodi s 4:1! Že res, da je večino zmag dosegel v otroških letih, a Carlsen mu ne more do živega niti v zadnjem času, ko so tiste otroške partije že zdavnaj pozabljene.

Dvoboj bo vsekakor nadvse zanimiv tudi zato, ker se bosta udarila dva povsem različna koncepta šahiranja. Medtem ko Carlsen slavi kot strateški bog, menda najboljši pozicijski šahist vseh časov, je Nepomnjašči njegovo popolno nasprotje. Taktika, kombinacije, nevarni napadi, tveganje za vsako ceno! Nekakšen novodobni Mihail Talj, ki juriša na vsakega nasprotnika, ne glede na posledice, ne glede na ceno posamezne partije. Mu bo uspelo svojo bojevitost in napadalni slog zadržati tudi v najpomembnejšem dvoboju? Če mu bo in če mu uspe Carlsena enkrat ali celo večkrat preigrati v taktičnem boju, bo v dvoboju zelo vroče.

Mogočih je več scenarijev. Mirna igra, s številnimi remiji, kar gre na roko Carlsenu, ki je specialist za take vrste dogajanj. Spomnimo se njegovih zadnjih dveh dvobojev: oba sta se končala s 6:6 in so odločali podaljški. V dvoboju s Sergejem Karjakinom sta tekmeca dobila le po eno klasično partijo, v dvoboju s Fabianom Caruano smo videli celo vseh dvanajst remijev. V podaljških je Carlsen obakrat gladko upravičil vlogo favorita.

Drugi scenarij, ko se Nepomnjašči poreže na lastni ostrini, je najbolj predvidljiv: če Norvežan povede, bo skoraj zagotovo ubranil naslov prvaka.

Najbolj zanimivo bi bilo ob tretjem scenariju, ki si ga večina šahovskih navdušencev verjetno tudi najbolj želi: če povede Nepomnjašči, bo na šahovnici veselo. Bi Rus znal zadržati prednost? Bi to poskusil z mirno igro ali bi še naprej v svojem slogu napadal?