Znanje naše največje bogastvo?

V petek prvega celotnega delovnega tedna novega leta se je ob 11.05 v parlamentu namreč začela javna predstavitev mnenj o pomenu znanosti, raziskav in inovacij za družbeni in gospodarski razvoj Slovenije. Znanstveniki in raziskovalci, ki si že vrsto let prizadevajo, da bi dobili zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti, so imeli priložnost, da tistim, ki bodo odločali o zakonu, povedo, kaj si želijo, kje država greši, kaj bi morali delati drugače, kako bomo napredovali. "Niste se zmotili, ko ste uporabili množino, ko ste naslavljali poslance. Med vašim prispevkom nas je bilo šest v dvorani, v pisarnah pa verjetno še kakšen več," je po Jeralovih besedah dejal predsednik odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, poslanec mag. Branislav Rajić.
Ne le, da je bil petek, Jerala je imel še to smolo, da je prišel na vrsto dve uri in petnajst minut po začetku razprave, torej ravno v času kosila. Kosilo gor ali dol - devetdeset poslancev bi moralo sedeti v državnem zboru, a enega najboljših slovenskih znanstvenikov je uspelo v živo poslušati le šest poslancev oziroma dobrih šest odstotkov predstavnikov naroda. Šest! Še huje pa je to, da slika ne bi bila bistveno drugačna, četudi poslancev iz dvorane ne bi poklicala ena od osnovnih fizioloških potreb, lakota.
Kako vem? Pred leti že, v času ministrovanja Gregorja Golobiča, je Slovenija po kanadskem vzoru prva v Evropi v parlament uvozila projekt Znanje žanje. Slovenski znanstveniki so imeli pred vsako redno sejo državnega zbora priložnost, da so na poljuden način govorili o svojem delu in njegovih učinkih, torej o tem, kaj znanost zna in zmore. Zato, da bi jo popularizirali. Prvo predavanje o sintezni biologiji je imel prav dr. Jerala. Tedaj je imel srečo, da je otvoril projekt in je bilo zanimanje zato največje, predavanje so prešpricali le nekateri takratni opozicijski poslanci. Potem pa je iz seje v sejo v dvorani sedelo vsakič manj poslušalcev, znanstveniki pa so predavali vse bolj sami sebi. Kasneje je nova oblast projekt, ki je tudi v tujini požel iskreno zanimanje, enostavno izbrisala. Pogosto smo novinarji na hodnikih državnega zbora ošteti, češ da kdaj s prstom kažemo, ko poslancev ni bilo v dvorani, in preredko povemo, da seje morda poslušajo iz svojih pisarn, ker jim tehnologija to omogoča. Ob tem lahko opravljajo še drugo delo, saj so prezaposleni s številnimi obveznostmi. Tudi strokovne službe parlamenta morajo o (ne)prisotnosti poslancev na razpravah pogosto odgovarjati jeznim državljanom, ki jih zanima, kje le da so. Resnici na ljubo, poslancev nihče ne preverja, ali v svojih pisarnah res spremljajo razpravo, če pa jo le z enim ušesom, pa najbrž ni treba veliko filozofirati, kakšen je izplen tovrstnega udejstvovanja in kako zelo podkovani so pri tem, ko odločajo o usodi države. Mogoče bi pomagalo, če bi večkrat potrkali na njihova vrata in preverili, kaj počnejo. Mogoče bi jih večkrat morali presenetiti z nenapovedanim spraševanjem. Ali pa bi morali pred glasovanjem pisati teste, da bi videli, ali dovolj dobro poznajo obravnavano problematiko.
Res je tudi, da je med razpravami poslancev v hramu demokracije marsikdaj mogoče slišati veliko neumnosti in da z umikom iz dvorane pač lahko prizaneseš svojim ušesom. A gotovo ne takrat, ko v njej govorijo najbolj izobraženi, možgani naše države. Nam je v svetu diktata poneumljanja res tako malo mar za domačo znanost in prihodnost države? Znanost in njeni dosežki imajo vpliv na prav vsako področje našega življenja. Ugleda in moči, ki bi ga v družbi morala imeti, pa pri nas kar ne dobijo. Ne le, da smo v času krize varčevali prav tu in da še zdaj primanjkuje denarja, tistim, ki bi morali biti za zgled, se znanstvenikov še poslušati ne da. Znanje je naše največje bogastvo? Kot kaže, prej bob ob steno.