Zoran Jovičić: "Pri nas ne prodajamo megle"

​Po skoraj šestih letih so velenjski rokometaši vendarle premagali Celjane. Neverjetno, kako dolgo so potrebovali, da so konkurente iz rokometne prestolnice spravili na kolena! Na velenjski klopi se je zamenjalo kar pet trenerjev, preden je uspelo: Zoranu Jovičiću. V nedeljo so Velenjčani premagali še Krko in osvojili naslov pokalnih prvakov.
Gorenje je pokalni prvak drugič v zgodovini kluba, po letu 2003 - v sezoni, pred kateri so morali obrniti ploščo. Skozi vso zgodovino kluba glavni pokrovitelj Gorenje je vmes prešel v roke tujih lastnikov in ti so kmalu v poslovanju podjetja odkrili veliki minus ... Poslovne težave Gorenja so se v "hišnem" rokometnem klubu sicer odrazile že pred časom in posledično je slovenski gigant v šport vlagal vse manj denarja. V tej sezoni so pomladili ekipo, kar je tipična poteza za klube, ki se znajdejo v krizi. Takrat doma vzgojeni igralci takrat znova postanejo dragoceni. Tudi trenerja letos Velenjčani niso več iskali v tujini. Zoran Jovičič je bil povsem primeren, strokoven in ambiciozen doma prekaljeni strateg.

Trdo delo in zagnanost​

Čeprav je prvo leto v Velenju del zgodbe o čudežu in četudi je pred tem kot trener iz pepela postavil na noge konkurenčen klub Koper, ​se Jovičić ne zanaša na čudeže. "Zame največ veljajo trdo delo, garanje, zagnanost. Pa nam v ekipi o tem ni treba razpravljati na široko. Bistveno je, da so naši odnosi pristni, da se obojestransko spoštujemo. Na tem smo veliko delali. V takem okolju se tudi napake zlahka oprostijo," pravi 43-letni bivši rokometni reprezentant.
Jovičića danes cenijo kot trenerja, redki ga poznajo tudi kot poslovneža. V časih, ko je njegov bogati klub Cimos iz Kopra zašel v dolgove, je ugotovil, da brez rezervnega načrta ne bo mogel prehraniti družine. "Trener mora imeti kovčke zmeraj pripravljene pred vrati kluba. Moral sem si poiskati tudi manj tvegan posel. Ko sem končal kariero aktivnega športnika, sem ga našel v transportu. Tako sem si nenazadnje lahko privoščil treniranje koprskih rokometašev tudi v obdobju, ko smo klub postavljali na nove temelje. Tam se je zvrstilo vse in imeli smo le eno stalnico - denarja nam je kronično primanjkovalo," razlaga Jovičić.

Nov načrt že pri šestnajstih

Jovičić ima za seboj burno športno kariero. Načrt se mu je porušil že pri 16. letih, ko je 1992 poleti kot kadetski jugoslovanski rokometni reprezentant v spremstvu šest let starejše sestre prišel k stricu v Koper, na počitnice. Vmes se je v njegovi Tuzli začela vojna, ki je trajala pet let.

​Nogomet ima v genih

Če bi se ravnal po genih, bi bil Zoran nogometaš. "Cela naša družina je nogometna. Stric ima še zmeraj največ prvoligaških nastopov za Slobodo iz Tuzle. Tam je bil trener, ki je premagoval Crveno zvezdo," razlaga Jovičić, ki se je kot rokometaš izneveril tradiciji.
"Tudi sam sem v Tuzli najprej treniral nogomet. Potem so na osnovni šoli naš razred fantov poslali na preizkus v lokalni košarkarski klub. Na prvi trening je prišlo 150 otrok, preveč. Pred nami so trenirali rokometaši in oni so nam ponudili prostor na igrišču. Nekdo med nami je razmišljal - košarko znamo vsi, rokometa nihče. Poskusimo. Tako se je začelo. Imel sem odličnega trenerja Srđana Praljka Šjora, ki je takrat vodil tudi mladinsko jugoslovansko reprezentanco. On me je navdušil za šport, v katerem sem še zmeraj," se spomni Zoran Jovičić.

​Med Koprom in Slovenj Gradcem

V Sloveniji se je dvakrat selil v Slovenj Gradec, tam je spoznal ženo in njuna dvojčka danes igrata rokomet pri Slovanu. Tudi sedaj, ko trenira Velenjčane, živi v Slovenj Gradcu. Ne sicer povsem po svoji želji. "Tam sem uspel najeti stanovanje, v Velenju so sedaj vse pokupili Kitajci. Novi lastniki Gorenja. Stanovanje sem že imel izbrano, a so ga v zadnjem trenutku oddali - Kitajcem. Potem sem šel v Slovenj Gradec. Do Velenja je 25 minut, čez teden gre. Sicer sem na relaciji Velenje-Koper, kjer sem doma," pravi Jovičić, ki je v karieri igral še za Prule in za Goldclub iz Kozine. Klubsko kariero je zaključil v Kopru, kjer je bil hkrati igralec in pomočnik trenerja.
"Potem je Koper razpadel in sam sem čutil obvezo, da domačemu kraju in klubu vrnem vsaj nekaj, kar so vame vložili. Začeli smo z ničle. Prostovoljci, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Prvo leto sem vodil člane in mladince, v klubu smo opravljali vse naloge, od pobiralcev žog naprej. Nekaj denarja sem imel takrat že privarčevanega, bratranci so mi pomagali pri ustanavljanju avtoprevozniške firme. Od tega živim še danes," razlaga Jovičić, ki mu v Velenju sicer ni treba skrbeti za preživetje, ker klub redno poravnava svoje obveznosti. "Gorenje je po plačah danes daleč od zlatih časov, a nedvomno je mogoče tudi s to plačo normalno živeti," dodaja Jovičić.

​Prelomnica za slovenski rokomet

Ko razpravlja o rokometu, ne pozna skrivnosti. V športni karieri je odigral tudi več kot 140 tekem za slovensko reprezentanco. Posebna je bila tista leta 2000 na evropskem prvenstvu na Hrvaškem, ko so igrali z domačini Hrvati za peto mesto. Na koncu so Slovenci slavili prvo zmago. To je bilo v času velikega rivalstva med državama, ki se je prenašalo tudi na športnike. Jovičić je bil s šestimi goli eden najbolj zaslužnih za zmago. Takrat je igral šele drugo tekmo na prvenstvu, saj se je na uvodni tekmi poškodoval. "Po tisti tekmi je rokomet v Sloveniji dobil domovinsko pravico. Pomagali smo vsem novim generacijam, ki sedaj potrjujejo status Slovenije kot rokometne sile. Hrvati so bili takrat olimpijski prvaki, vse živo so osvajali in mi smo jih premagali sredi Zagreba. Tako smo se uvrstili na olimpijske igre, pa še na svetovno in na evropsko prvenstvo. To je bil začetek preboja. Sam takrat sicer pred tekmo nisem veliko pričakoval. Običajno nisem veliko razmišljal o tem, kaj me je čakalo."
Štiri leta za tem, leta 2004, je slovenska rokometna reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila prvo medaljo. Jovičić je bil spet v ekipi. "Osvojili smo srebro na evropskem prvenstvu, ki je zame - brez zamere - najbolj kvalitetno prvenstvo med vsemi, bolj kot olimpijske igre, bolj kot svetovno prvenstvo. Velika stvar. Bil sem tudi dvakrat na olimpijskih igrah, prvič v Sydneyju in drugič v Atenah. V Grčiji sem bil najbolje pripravljen v vsej svoji karieri. A sem na uvodni tekmi s Hrvaško dobil udarec v glavo in zame je bilo prvenstvo končano. Takrat sem bil prepričan, da bomo osvojili olimpijsko medaljo. Imel pa sem veliko smolo. Prepričan sem, da sem takrat dobil zadolžnico, ki jo bom nekoč lahko unovčil. Življenjsko priložnost! Še zmeraj čakam. Čutim, da mi življenje nekaj še dolguje," svoje športne poti še ne zaključuje Jovičić.