"… nenadoma, na lepem, z danes na jutri, je pri sebi opazil, da je zelo obupan, obupan na smrt, ali kakor se je takrat izrazil zaradi 'stanja sveta', in da to ni bila posledica razpoloženja, ki hitro pride in hitro mine, marveč je šlo prej za grozljivo oster preblisk, je rekel, ki te vžge za vse večne čase, oziroma ga je presenetilo spoznanje, da v njegovi okolici od zdaj ne bo nikoli več niti lepo niti dobro …« - László Krasznahorkai, Vojna in Vojna
Scena: konvencija ameriških republikancev. Na odru Trump, pod odrom in na polnih tribunah njegovi republikanski privrženci. Trumpovci. Množica s skandiranjem "Send her home! Send her home! Send her home!" skoči v nestrpne besede predsednika Trumpa, lansirane kot povsem odkrit in popolnoma preračunan napad v smer demokratske kongresnice somalijskega rodu Ilhan Omar in namesto njega vpije točno tisto, kar Trump želi, da s te konvencije odmeva po ZDA, sam Trump pa se lahko s samozadovoljnim nasmeškom največjega piflarja, ki je ušpičil nekaj podlega, diskretno, a še zdaleč ne neopazno, za dolgih trinajst sekund, v nam še kako dobro poznani ne čujem dobro maniri pokojnega Slobe, odmakne od mikrofona in opazuje kako vrtoglavo rastejo vrednosti njegovih nestrpnih delnic, ki jih je pred dnevi izdal zoper četverico progresivnih demokratskih kongresnic, znanih pod imenom The Squad (Odred).
Odred poleg že omenjene Ilhan Omar sestavljajo še Ayanna Pressley, Rashida Tlaib in medijsko najbolj prepoznavna kongresnica portoriškega rodu iz Bronxa Alexandria Ocasio-Cortez.
Vaba rasnega vprašanja
Trump je svojo rasistično kampanjo zoper četverico demokratskih kongresnic, s pozivi, da naj se vrnejo v neke svoje države, z očitki, da sovražijo ZDA, in podobnimi, začel seveda kar na twitterju, svojem najmočnejšem orožju, ki ga, kot nekoč John Wayne svojega kolta, ne odloži niti takrat, ko zares in ne zgolj figurativno serje. Napadel jih je z rasističnimi očitki, pa čeprav niso njihovi odtenki črne, rjave in bele kave tisto, kar ga na njih zares moti, niti to niso njihova mlada leta niti dejstvo, da gre za ženske, kar vse so njih osebne okoliščine, enako primerne za učinkovito zamenjavo teze, ki jo je s še eno svojo rasistično eskapado v resnici izvedel Donald Trump. Izvedel pa jo je, zamenjavo teze namreč, tako efektno, da bi mu kar zaploskal, če ne bi bil preveč razkurjen, pissed off bi rekli Američani, pa ne na Trumpa niti ne na njegove rdečevrate in hribovske privržence, pač pa na vso tisto liberalno srenjo, na vse tiste dobre ljudi, ki dobro mislijo, ki so za enakopravnost in so za človekove pravice in ki so, še zdaleč ne nepričakovano ali presenetljivo, žalostno predvidljivo pravzaprav, pogoltnili vabo rasnega vprašanja, ki jim jo je Trump nastavil samo zato, da bi štiri kongresnice z Alexandrio Ocasio-Cortez na čelu, iz progresivnih socialistk, kar v resnici so, ki primarno naslavljajo socialna in razredna vprašanja (Ocasio-Cortez se na svojem twitter profilu predstavlja primarno z zahtevami po dostojni plači in boju za delavske pravice, s katerimi, kot z nekakšnim fil rougeom, zveže in prešije tudi vse svoje druge zahteve po vsakovrstni enakosti), spremenil v zgolj še ene štiri manjšinske, temnopolte kongresnice.
Odred poleg Ilhan Omar sestavljajo še Ayanna Pressley, Rashida Tlaib in medijsko najbolj prepoznavna kongresnica portoriškega rodu iz Bronxa Alexandria Ocasio-Cortez
Da mu ne bi kdo rekel veliki debeli kapitalist
Trumpu je vseeno za vse te liberalne zmerljivke, z veseljem si jih, kot mu je še pred odhodom svetoval Steve Bannon, pripne na prsi kot odlikovanja in jih nosi vsak dan znova, samo da ga ne bi kdo poimenoval s tistim njegovim pravim imenom, samo da ga ne bi kdo označil za tisto, kar v resnici je, samo da mu ne bi kdo rekel veliki debeli kapitalist, ker, jebi ga, debeli privilegirani kapitalist pa že ne more govoriti v imenu depriviligiranega belega smetja. Nestrpni desničar lahko, verski blaznež tudi, fašist z lahkoto, lahko bi celo kao ekstremno levi Bernie, nedvomno tudi štiri kongresnice iz Odreda, samo veliki debeli kapitalist ne, zato vse to liberalno zgražanje in jadikovanje glede njegove nestrpnosti, rasizma, islamofobije in še česa, ker ni prešito z rdečo nitjo razrednega boja, v resnici ni nič drugega kot divje kupovanje Trumpovih delnic rasnega vprašanja, ki jim, kakorkoli se to absurdno sliši, ceno najbolj dvigujejo prav ti zgroženi liberalci. Ki zaradi lastnih udobnih pozicij, zaradi lastnih stanovanj in hiš v privilegiranih četrtih, zaradi lastnih dobro plačanih služb in položajev, zaradi lastnih gurmanskih užitkov na kosilih in večerjah doma in zunaj v dragih gostilnah, zaradi lastnega bogatega družabnega in kulturnega življenja, zaradi svojih obiskov gledališč, koncertov in art kinematografov, zaradi lastnih počitnic in potovanj, zaradi lastnega good lifa, ne da niso sposobni misliti razrednega boja, prepričani so, da to ne obstaja več, da so družbeni razredi preživete kategorije. Seveda, saj bi sicer sami sebe zagledali v, njih liberalnemu očesu ne prav privlačnem, privilegiranem buržujskem družbenem razredu, v odnosu do vsega tega belega smetja, ki ga prezirajo, bi se naenkrat videli kot privilegirane riti, ki tako ali drugače, kakorkoli že obračaš gola dejstva, svoja udobna buržujska življenja pač živijo na račun nekoga drugega. Ki živijo na račun nekih drugih ljudi, tistih, ki nimajo; ki nimajo niti izobrazbe niti omike niti liberalne strpnosti in tolerance niti svetovljanske odprtosti, nimajo pa ne nazadnje niti spodobno plačanih služb, pa ne zato, ker ne bi bili pridni, ker ne bi bili delavni, ker ne bi bili zmožni empatije, ničesar od naštetega nimajo preprosto zato, ker je struktura družbe, v kateri živijo, ukrojena tako, da temelji na razredni dominaciji in na družbenem determinizmu, in ker je svet, v katerem živijo, zložen po principu centra in province tako v finančnem kot podnebnem smislu, pri čemer je centra vedno manj, a je vedno bolj bogat in vedno bolj ograjen, province pa je vedno več in čedalje bolj zajebano postaja živeti v njej. Nimajo zato, ker je odgovor na vprašanje, ali si del izkoriščevalskega ali izkoriščanega razreda oziroma ali živiš v centru ali provinci, mnogo bolj kot od njihove sposobnosti, delavnosti in še česa, odvisen od nečesa tako banalnega, kot je faktor sreče, sreče, da si se ali se pač nisi rodil v privilegiranem razredu in ali si, ali pač nisi, ugodnega geografskega porekla, in da torej ne vzdrži teza o posamezniku, "avtonomnem subjektu", ki da je odgovoren za svojo usodo. Teza, za katero Didier Eribon v svoji izvrstni študiji francoske družbe Vrnitev v Reims trdi, da služi zgolj za razgradnjo ideje o obstoju družbenih razredov, ob umanjkanju katere so potem povsem jalovi in brez pravega učinka vsi liberalni boji in zavzemanja za enakopravnost posameznikov.
O čem govori Alexandria Ocasio-Cortez
O vsem tem govori tudi Alexandria Ocasio-Cortez iz Odreda, zato bi jo vsi ti zgroženi privilegirani liberalci, ki jo sedaj tako goreče branijo pred Trumpovim rasizmom, težko resnično vzeli za svojo, res težko bi se strinjali z njo in njenim zagovarjanjem delovnih ljudi, delavcev, delavskega razreda, če ne bi prav od Trumpa dobili tega rasističnega darila, ki jim vse spet lepo postavlja na svoje mesto: svet in družba sta spet takšna, kakršnih so ju vajeni, nič takšnega, kot so družbeni razredi, ne obstaja več, obstajajo pa narodnostne, rasne, seksualne in še kakšne manjšine, za katere se lahko spet iz srca iskreno zavzemajo in se znova počutijo intelektualno in kulturno superiorne nad belim smetjem, ki skandira pod Trumpovim govorniškim odrom.
