Božična drevesca: Preganjala zle duhove, danes njih preganja vreme

4 stopinj Celzija je bil vrhunec poletnega vročinskega vala v Oregonu, vročina pa je vztrajala nekaj dni. Dovolj, da je posušila na tisoče sadik drevesc. Najhuje je suša prizadela najmlajše sadike, od sadike do drevesca za prodajo namreč običajno mine deset let. Izpad dobav iz Oregona sicer ni povzročil večjega pomanjkanja in Američani so vseeno lahko okrasili drevesca, so pa nekateri trgovci dvignili cene dreves. A to je šele prvi znanilec vplivov, ki jih bodo imele podnebne spremembe na pridelavo drevesc. V mnogih ameriških drevesnicah že razmišljajo o selitvi na sever.

Božična drevesca torej niso ogrožena, ne nazadnje tradicija trajnega zelenja v hišah pozimi sega že v čase pred krščanstvom, zelenje nad oknom naj bi v dolgih zimskih nočeh odganjalo od hiše zle duhove. Še posebej praznično pa je bilo okoli zimskega solsticija, noč je pričela izgubljati moč in dan jo je pridobival, zelenje v hiši pa je naznanjalo prihod pomladi in nov življenjski krog rastlin, ki so bolj pomembne za preživetje kot iglavci.

Tradicija božičnega drevesa, kot jo poznamo danes, izhaja iz Nemčije. Pobožni protestantski kristjani so v svoje domove namestili drevesa, okrašena s suhim sadjem, rožami iz barvnega papirja ... Nekateri so zgradili božične piramide iz lesa in jih okrasili z zimzelenimi rastlinami in svečami, če je bilo lesa malo. Nekateri viri trdijo, da je v Nemčiji okoli leta 723 angleški misijonar sveti Bonifacij naletel na pogane, ki so pripravljali žrtvovanje pri hrastu, posvečenem bogu Thoru. Bonifacij je vzel sekiro in pričel sekati drevo. Ko ga poganski bog za to dejanje ni udaril s strelo, je prestrašenim poganom oznanil, da je bližnja zimzelena jelka njihovo "sveto drevo". Drugi viri poročajo, da je na mestu podrtega hrasta zrasla jelka.

Splošno razširjeno prepričanje je še, da je Martin Luther, protestantski reformator iz 16. stoletja, prvi dodal prižgane sveče na drevo. Ko se je nekega zimskega večera sprehajal proti svojemu domu in v mislih sestavljal pridigo, je bil navdušen nad sijajem zvezd, ki so utripale med zimzelenim rastlinjem. Da bi s svojo družino ponovno ujeli prizor, je v glavni sobi postavil drevo in njegove veje okrasil s prižganimi svečami.

Šele v drugi polovici 19. stoletja tradicijo povzamejo drugi narodi, trend pa je spodbudila kraljica Viktorija, nekakšna zgodnja influencerka. Leta 1846 je bila namreč v Illustrated London News skicirana priljubljena kraljeva družina, kraljica Viktorija in njen nemški princ Albert, ki sta s svojimi otroki stala okoli božičnega drevesa. Za razliko od prejšnje kraljeve družine je bila Viktorija zelo priljubljena med svojimi podložniki in to, kar se je počelo na dvoru, je takoj postalo modno - ne le v Veliki Britaniji, ampak tudi v modno ozaveščeni ameriški družbi vzhodne obale. Seveda so bile tudi tukaj razlike med Evropejci in Američani predvsem v velikostnih razredih drevesc. Prvi so postavljali majhna drevesca, Američanom pa je bilo najbolj všeč drevo od tal do stropa.

So se pa okoljski odtisi vse bolj popularne tradicije okraševanja dreves pričeli poznati že v 19. stoletju, ko so v času praznikov v Nemčiji posekali preprosto preveč dreves. Kmalu so Nemci pričeli izdelovati prva umetna drevesa iz gosjega perja. Preboj v razvoju umetnih jelk se je zgodil leta 1930, ko je neki proizvajalec ščetk za stranišča izdelal prvo umetno drevo iz ostankov v proizvodnji.