/PETEK, 4. JANUAR
Hvala bogu, da je praznikov konec! In da smo preživeli 2018! Vesel sem zase, saj mi je od obilnosti praznikov ostalo cel kup stvari, s katerimi ne vem, kaj bi. Z ostanki praznične hrane sem nekako opravil, ne vem pa recimo, kam bi z intenzivnim odporom do penine, ki me spremlja od novoletnih zabav. No, leta 2019 sem pa vesel tudi v imenu vseh, nas, človeške skupnosti. Prebrodili smo marsikatero prepreko in se veliko naučili. In kljub vsem slabim prerokbam smo še vedno tu! Baba Vanga nam je na primer napovedala začetek tretje svetovne vojne že v 2010. in, hvala bogu, smo še vedno tu. Poleg averzije na penino imam tudi averzijo na prerokbe in si nisem povsem na jasnem, kaj naj si mislim o njeni napovedi človeške nesmrtnosti za leto 4599. Mislim, da si nihče od nas v resnici ne želi živeti večno. No, nedvomno se veselim leta 5078, ko bomo po besedah Babe Vange prečkali vesolje, še vedno pa intenzivno razmišljam o letu 2076, ko naj bi komunizem osvojil svet. Upam, da bo to dobri komunizem, v smislu "človek za človeka in skupaj za svet", in ne "človek na račun človeka in skupaj proti svetu"! Sicer pa mislim, da predpogoji za to že obstajajo.
/SOBOTA, 5. JANUAR
Med pospravljanjem novoletne smrečice in daril, ki sem jih prejel od prijateljev, sem se zamislil nad stvarmi, ki so šle med opravilom skozi moje roke. Za vse sem sicer hvaležen, a nisem mogel zatreti občutka, da je veliko teh reči v osnovi smeti. Veliko jih je bilo kot smeti že proizvedenih, torej brez prave simbolne in uporabne vrednosti. Kupljeno–podarjeno–zavrženo! Gaber, moj mlajši sin, me je vprašal, zakaj potem tovarne te stvari proizvajajo. "Zato, ker ljudje to kupujejo," sem odvrnil. Kljub hitremu odgovoru me je spreletelo; v trenutku sem prepoznal sebe med temi "ljudmi". Začutil sem, da ni zarote. Mi, jaz, ti, on ... smo "pretirana potrošnja", "plastika v oceanih", "pohlep", "globalno segrevanje" in vse drugo, kar nas moti in proti čemu protestiramo. Potem pa prosimo druge, predvsem državo, da se v našem imenu angažirajo in problem odpravijo. Začutil sem zlo, ki si ga sami zadajamo. Začutil pa sem tudi, da so naša mala vsakodnevna dejanja prijaznosti tisto, kar brzda zlo, da ne zavzame našega sveta. In to mi je dalo moč. Začutil sem, da lahko prispevam.
/NEDELJA, 6. JANUAR
Dan sem preživel v pripravah na jutrišnji sestanek s predstavniki nemške fundacije Friedrich Ebert. S sodelavci smo namreč ob pomoči njihovega financiranja v 2018 opravili nacionalno študijo slovenske mladine in do februarja je treba pripraviti predstavitev rezultatov javnosti. Rezultati pa so vsekakor zanimivi in za slovensko popularno percepcijo, ki mlade vidi kot "vedno hujše", nedvomno poučni. Podatki namreč kažejo, da imamo v Sloveniji delavno, izobraženo, motivirano, skratka dobro mladino, in veselim se, da bom nekoč tudi sam ostarel v družbi takšnih ljudi. Navdušuje me tudi, da mladi močno podpirajo družbeno reformo v smeri demokratičnega socializma, torej več enakosti ter družbene in gospodarske varnosti za vse. Nekoliko pa me skrbijo ugotovitve študije glede porasta individualizacije, nekaterih oblik anksioznosti, predvsem pa stresa med mladimi, kar vodi v rast njihovega nezadovoljstva z življenjem.
