PETEK, 10. APRILA
Včeraj so se zame začeli posebni dnevi, saj sem skupaj s svojim brati vstopil v neposredno praznovanje največjega krščanskega praznika, velike noči. Zame je še posebno pomemben veliki četrtek, ko se spomnim, da je prerok Jezus iz Nazareta, ki se je razkril kot Mesija, uvedel svoje učence v duhovniško službo. Tega se zelo rad spomnim, ker sem tudi sam vsa leta z veseljem duhovnik. Obred uvajanja v duhovniško službo pa je bil umivanje nog. Ko to berem v evangeliju, me vedno pretrese, saj se nehote takoj vprašam: komu vse sem jaz uspel umiti noge? Govorim seveda v prispodobi, ampak vprašanje ostaja: pred kom uspem poklekniti in opraviti delo, ki velja za najnižje.
Danes, ko je veliki petek, pa znova gledam na križ in si pravim: kam vse si nas Ti, Gospod, ki si sam visel na križu, prišel iskat? Vstopil si v našo samoto, stisko in obup! Zato si tudi jaz rečem, ko mi je hudo: zakaj se je to prav meni moralo zgoditi? Toda ko pomislim, da je Jezus tudi na križu tolažil svojo mater in odpuščal razbojniku, me postane sram nad zaverovanostjo v svojo bolečino in pomislim na trpljenje drugih. Da, tako je tudi v našem vsakdanjem življenju; kadar smo se sposobni darovati za drugega in mu poskušamo priti blizu, kadar se poskušamo vživeti v njegovo bolečino in mu vlivati poguma, smo v službi Ljubezni. Zato imamo duhovniki tudi v tem času stik z ljudmi. Kličejo nas, sporočajo o svojih težavah, preizkušnjah, strahovih … in naše poslanstvo je, da tem ljudem prisluhnemo. V takih posebnih trenutkih, kot je sedaj pandemija, se še posebno močno izrazi, da v imenu vseh ljudi prihajamo pred Gospoda in tegobe vseh polagamo Jezusu pred njegov križ.
/SOBOTA, 11. APRILA
Od nas se je poslovil svetniški nadškof! Danes okrog poldneva sem izvedel žalostno novico, da je odšel k nebeškemu Očetu radosten duhovnik, velikodušen škof in čudovit človek. Tisti, ki smo doživeli to milost, da smo ga kdaj tudi osebno srečali, se nismo mogli načuditi njegovemu krščanskemu optimizmu. Kakor da bi mu srce vedno prepevalo in kakor da bi njegova duša neprestano ljubila.
Ko je vstopil v kakšno hišo, so vsi začutili, kako prihaja blagoslov na njihov dom. Za vsakega je našel toplo besedo, znal je poslušati in potem je vse povabil, da so skupaj zapeli. Takšna hiša, ki je postala tudi njegov dom, je bila vsaka župnija, kjer je služboval, in potem tudi vsa Ljubljanska nadškofija. Ampak svojega veselja, da je kristjan in škof, ni delil samo z vernimi na številnih romanjih, ampak prav tako z vsakim človekom, ki ga je srečal kjerkoli.
Zame je lepa simbolika, da se je nadškof Alojz Uran od nas poslovil prav na veliko soboto. Kakor da bi nam želel povedati, da je tudi zanj veliki petek - čas trpljenja in smrti - prešel in da ga sedaj čaka s Kristusom velikonočna svetloba in novo življenje.
Prosimo ga, naj nam z Vstalim Gospodom izprosi blagoslova, da bi tudi mi bili velikonočni kristjani, ljudje veselja in novega upanja. Osebno pa prosim Boga, da bi bilo v meni vsaj kanček tiste osebne veličine in globoke radosti, kot sta bili v srcu in duši našega nadškofa Alojza Urana. Bila bi čista prevzetnost, ko bi ga kdo hotel nadomestiti, toda nekaj malega, kar je delal in živel on, pa bi rad naredil tudi sam.
/NEDELJA, 12. APRILA
Zvon na Sveti Gori velja za največji in najtežji bronasti zvon v Sloveniji. Nekaj zelo lepega in slavnostnega je, ko se oglasi. Zato sem bil čisto prevzet ob njegovem zvonjenju v soboto zvečer, ko smo začeli obhajati veliko noč. Ko sem zapel "Zveličar naš je vstal iz groba", sem imel solze v očeh, saj je v tej slovenski melodiji toliko vzhičene radosti, ki lepo pojasni vzklik, nabit z veseljem: "Aleluja". In potem se je začela ob zvonjenju in petju mojih bratov frančiškanov ter najožjih sodelavcev, ki živijo z nami v samostanu, odvijati velikonočna procesija. Visoko sem dvigal monštranco s svetim Rešnjim telesom in z njim blagoslavljal našo Goriško ter prosil Gospoda, naj prinese svoj mir in novo življenje vsem ljudem. Zato sem prepričan, da je blagoslovil vse ljudi, tudi onstran vseh meja, ki nas obdajajo. Tudi sem molil, da bi dobri Bog naše dežele obvaroval hudega in da bi z njim našli novega zdravja in še naprej prepevali hvalnice.
/PONEDELJEK, 13. APRILA
Danes pri sveti maši beremo znameniti sklep Lukovega evangelija, ki opisuje, kako sta dva Jezusova učenca žalostna odšla po velikonočnih dogodkih iz Jeruzalema v Emavs. Na poti sta srečala tujca, ki se jima je razkril kot vstali Gospod, zato sta postala znova vesela in pohitela nazaj k svojim prijateljem ter jim povedala, da je Kristus res vstal. Tako se je tudi pri nas razvil običaj, da na današnji dan obiščemo svojce in prijatelje ter z njimi delimo velikonočno veselje.
Sam pa moram priznati, da mi je letos veliko bližje začetna žalost dveh Jezusovih učencev. Moj Emavs je namreč Taber, dom za starejše v Cerkljah na Gorenjskem. Emavs bi lahko bile tudi številne družine, ki so me na ta dan vabile, naj jih obiščem in z njimi delim "žegen" in lepo besedo. Končno je zame Emavs tudi telovadnica v Novi Gorici, Šiški in Kamniku, kjer s prijatelji igram dvoranski hokej. Toda učenca sta prispela v Emavs, a mene letos tja ne bo.
Ali me res ne bo? Danes se bo pokazalo, koliko zmoreta moja molitev in moje iznajdljivo srce. V duhu bom namreč skušal obiskati vse te svoje emavse, objeti mamo, prijateljem stisniti roko, vsem pa privoščiti dobro besedo. Bodo vsi moji dragi za to vedeli? Morda. Toda kot je Vstali Gospod nekdaj kot tujec obiskal svoja učenca, tako lahko danes obišče tudi vse tiste, za katere bom sedaj molil. Tako, kakor jih zna razveseliti On, jih jaz ne znam.
/TOREK, 14. APRILA
Danes sem si vzel čas in se znova razgledal po spletnih izdajah našega časopisja ter tudi osebnih portalih, ob katerih se rad ustavim. Presunil me je zapis duhovnika p. Branka Cestnika, ki je opozoril na članek, ki zaničljivo govori o duhovnikih kot o "farjih", ki so danes ostali brez vernikov in brez denarja. P. Branko lepo pove, da nismo ostali brez vernikov, saj ti najdejo številna pota do nas, da nam povedo, kako nas imajo radi in da jih skrbi za nas. On sam je presenečen, ko na vratih župnišča najde potico, posodo z golažem ali kanister z vinom. Naši ljudje so res sočutni in tudi duhovnika, ki ima rad ljudi, ni treba biti strah, da bo kdaj lačen. Zato me je toliko bolj razveselil pogovor mojega prijatelja, p. Karla Gržana, ki poudarja, da se vedno znova lahko razveselimo vsega dobrega in da drugega človeka razumemo kot dopolnitev sebe.
Tako sem osebno prepričan, da bi se lahko vsi Slovenci razveselili marsičesa dobrega. Tudi v naši zgodovini, na primer partizanskega boja, s katerim smo Slovenci prvič v svoji zgodovini končali na strani zmagovalcev. Prav tako je prav, da se znamo razveseliti zdravniško-varovalnih ukrepov vlade, ki so nam pomagali, da smo ena najmanj okuženih dežel v Evropi. Zato me prizadenejo tako neupravičene kritike partizanskega boja kot tudi nesebičnega dela našega zdravstvenega osebja. Zlahka sem se prepoznal v nedeljskem intervjuju svojega sobrata, p. dr. Andraža Arka, ki je pozval k temu, naj bomo Slovenci pozitivci in da naj bomo sposobni pozdraviti, kar je dobro, pa naj prihaja s katerekoli strani.
/SREDA, 15. APRILA
Večkrat me v elektronskih pismih kdo vpraša, kaj duhovniki sedaj sploh delamo, ko ni svetih maš. No, duhovniki še vedno mašujemo in pri teh mašah se nam ne mudi, saj pri njih ni ljudi, ki morajo še v službo ali po kakšnem opravku. Sedaj je čas, ko lahko tudi več molimo. To pa je pravzaprav duhovniška služba, da duhovnik v imenu ljudstva stoji pred Bogom in moli za svoje ljudstvo, podobno kot veliki prerok Mojzes. Duhovnik ostaja vezni člen, srednik med Bogom in ljudmi. Zunanje aktivnosti so res odpadle, toda nastopile so nove: več odgovarjamo na telefonske klice, pišemo elektronska sporočila ali pa smo dejavni na socialnih omrežjih.
/ČETRTEK, 16. APRILA
Današnji dan pa je trenutek, ko se zazrem v prihodnost. Takoj pomislim na znameniti nogometni derbi med Mariborom in Olimpijo, ki se v soboto ne bo mogel odigrati. Srčno upam, da bomo kmalu premagali epidemijo in da bo tudi ta derbi. Takrat bom tudi zmolil za našo vijolično ekipo, saj ne smem pozabiti, da sem rojen v Mariboru.
Zdi se mi zelo lepo, da so nam nekateri športniki znova zgled, tokrat s svojo radodarnostjo in velikodušnostjo, ko darujejo za zaščitno opremo ali kot prostovoljci pomagajo pomoči potrebnim. Če sem na koncu lahko še malo hudomušen, naj rečem, da ti športniki opravljajo še lepše mojo duhovniško službo, ne da bi se tega zavedali. Naj pojasnim, še veliko bolj odločno s svojim zgledom vodijo ljudi k dobremu.
