/ PETEK, 29. MAREC
Zjutraj težko vstanem iz postelje. Jutra mi niso naklonjena. Čeprav verjetno drži tudi, da jaz nisem kaj preveč naklonjena njim. Z budilko bijeva igrico predatorja in plena. Zdi se, da bom kot Jerry ugnala Toma, upiram se z vsemi silnicami, a na koncu venomer podležem. Ker moram. Obveznosti namreč ne čakajo kljub utrujenosti, ki me daje. V torek smo pričeli Festival sprehodov in že tri dni skačem naokrog kot zmešana. Do sedaj sem odvodila dva lastna sprehoda, se kot oblikovalka produktov znotraj projekta Maribor is the Future! (MBITF) zaradi prepoznave potencialov udeležila še sedmih (več mi ni zneslo), v četrtek za organizatorje potovanj in turistične agencije odvodila celodnevni program Podzemlje Maribora ter bila na vseh večernih dogodkih. Današnji dan pričnem z obiskom okrogle mize Piramida, kdo bo tebe ljubil?, ki me zaradi pereče problematike več kot zanima. Okrogla miza sicer ne prinese konkretnih rezultatov, a si v plus štejemo že to, da smo za isto mizo zbobnali devet odločevalcev, upajoč, da se bodo zadeve začele razpletati v korist tega mestnega simbola. Na hitro skočim na Kulinarično turo, popoldne pa pričnem izobraževanje v sklopu tridnevnega mednarodnega Laboratorija prototipiranja. Precej utrujena v Salonu uporabnih umetnosti odvodim še okroglo mizo Potencial kreativnega turizma, večer pa zaključim v Baščaršiji z večerjo in pogovorom z organizatorji laboratorija in gosti okrogle mize.
/ SOBOTA, 30. MAREC
Današnji dan je v celoti namenjen izobraževanju, to je odkrivanju marketinških orodij in modelov za uvod v izdelavo prototipov produktov. Najprej ugotavljamo, kdo sploh je naša ciljna skupina. Ana nas pošlje na teren, kjer intervjuvamo mimoidoče in jih sprašujemo o njihovi najboljši/najslabši potovalni izkušnji. Njihove odgovore nato analiziramo po več kriterijih, izdelamo persono, detektiramo njene probleme in iščemo možne rešitve, ki ji jih lahko ponudimo. Potem generiramo različne ideje in predstavimo "za en drek" prvi osnutek (shity first draft). Vse to poteka v igrivem vzdušju, z ogromno nalogami, ki jih moramo izvesti povsem sami. Nič dolgočasnih predavanj, zgolj skok v vodo in dostojno potapljanje. Od aktivnih dni in neprespanih noči se mi že precej meša. Imam občutek, da se mi je skisal mozeg in da ne morem več razmišljati. Odpravim se v Salon na okroglo mizo o hoji, saj sem sodelavcu Reneju, ki jo moderira, obljubila, da pridem, vendar po petnajstih minutah prizorišče zapustim. Zdi se mi, da me bo pobralo, če še samo nekaj minut vztrajam v budnem stanju. Zvlečem se domov in ob 21.00 zaspim.
/ NEDELJA, 31. MAREC
Tudi danes sledi naporen izobraževalni dan. Ko ob prihodu izvem, da so moji ljubi soudeleženci včeraj zunaj zaglavili do dveh, kar zaradi premika ure pomeni do treh, se zahvalim lastni razsodnosti in včerajšnjemu predčasnemu prebegu. Niti pomisliti nočem, kako zbita bi bila, če bi si odrekla še eno noč spanca. In zadeva se je poznala. Bolj se je dan bližal večeru, bolj se mi je vračala energija. Končno. Na laboratoriju se čisto vržemo v prototipiranje - nadaljujemo bedni osnutek, ga razčlenimo, predstavimo v fizični obliki (ja, tudi storitev, in lego kocke pri tem precej pomagajo), ga odnesemo na ulico, testiramo pri mimoidočih in ga potem popravimo, nagradimo, spremenimo. In dobimo še dva potencialna osnutka produktov, ki ju bo treba konkretneje preveriti in morebiti vključiti v ponudbo. Večer zaključimo s podelitvijo nagrad Festivala sprehodov, zato naj se na tem mestu še enkrat zahvalim vsem pomagačem (soorganizatorjem, Sprehajalcem, Sprevodnikom in gostom) ter udeležencem za obisk in podporo. Seveda potem sledita še zaključna večerja in težavno iskanje lokala, ki bi obratoval v nočnih nedeljskih urah, za najbolj vztrajne.
