Pretresljiva izpoved hrvaške pisateljice: "Dobrodošla nazaj med živimi!"

Hrvaška pisateljica mednarodnega slovesa Slavenka Drakulić, ki živi med Stockholmom, Zagrebom, Dunajem in Istro, je med najprepoznavnejšimi pisateljskimi figurami z območja nekdanje Jugoslavije. Njene knjige, prevedene v več kot 20 jezikov, so izhajale pri Penguinu, kritike njenih del objavljajo ugledni tuji mediji kot New York Times, Le Monde. Kot kolumnistka je sodelovala z Guardianom, Frankfurter Allgemeine Zeitung, La Stampo ... Njena najbolj prevajana in prodajana knjiga je gotovo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (1991). Iz rodne Hrvaške so jo pregnali po znamenitem medijskem linču "petih čarovnic" v začetku 90-ih let. Pet književnic in novinark, ob Drakulićevi še Dubravka Ugrešić, Jelena Lovrić, Rada Iveković, Vesna Kvesić, je bilo obtoženih izdaje Hrvaške. Glavni krivec je bil Slaven Letica, ki je v članku Vještice iz Ria v Globusu zapisal, da "hrvaške feministke posiljujejo Hrvaško". Od peterice obtoženih, od katerih sta Drakulićeva in Ugrešićeva emigrirali, je 2004. Drakulićeva dobila tožbo proti Letici in uredniku Globusa Denisu Kuljišu.

Bolečina kot osebna izkušnja

Slavenka Drakulić je med tistimi avtorji, katerih opusi so najbolj zaznamovani z bolečino, boleznijo in ranljivim telesom. Njena dela Hologrami strahu, Frida ali o bolečini, roman Obtožena in druga izhajajo iz telesa, ujetega v skrajne, mejne lege, v travme, bolezni, tabuje. Osupljivo so zasidrana v avtoričini osebni izkušnji. Tudi s skrajnimi oblikami nasilja se ukvarja v svoji literaturi. V kratkem, strašnem romanu Kot da me ni tematizira žrtve sistematičnih posiljevanj v balkanski vojni, tudi v knjigi o haaških obtožencih Oni ne bi ni mrava zgazili raziskuje Mr. Hyde v nas, kaj nas v ekstremni situaciji spremeni v zločinca.
Vse svoje življenje se je spoprijemala z boleznijo, od 30. leta se je zaradi kronične bolezni ledvic borila za preživetje. Doživela je dve transplantaciji ledvic in deset let dialize. Pred desetimi dnevi, 15. avgusta, je v sobotni prilogi Jutarnjega lista pretresla z izpovedjo svojega boja s covidom-19. Šest tednov se je na Švedskem, kjer živi, spoprijemala z najresnejšo boleznijo našega časa. Šest tednov je bila na respiratorju. Komaj je preživela.
Pretresljiva izpoved Slavenke Drakulić je na vrhuncu hrvaške turistične sezone vzbudila izjemen odmev in marsikoga, ki dvomi o resnosti nove bolezni, prebudila, senzibilizirala. Ker če kdo pozna vse robove med življenjem in smrtjo, boleznijo in njenimi usodnimi posledicami, je to ona. Že davno pred novim virusom. Izjemno zna upovedovati bolečino s suho, nesentimentalno dikcijo. Kot mlada ženska je prestajala zapletene postopke presaditve ledvic in se ob tem soočala z različnimi manifestacijami svojega bolnega telesa. Njen zadnji boj letos maja v stockholmski bolnišnici je izpoved zrele ženske, ki je skozi bolezen doživela vse tisto, kar nas čaka v starosti. "Odvisnost od drugih, negotovost, krhkost in skrajna osamljenost. No, nisem še tam," je zapisala v tistem svojem nezgrešljivo secirajočem slogu.

Paraliza emocij nujna za preživetje

Svojo zadnjo hudo izkušnjo z boleznijo popisuje stvarno, z mnogimi srhljivimi detajli, z osebno prizadetostjo, a brez samopomilovanja. "Ležim na podu bolniške sobe. Zgodnje jutro je, tri tedne po tem, ko so me sprejeli v bolnišnico z diagnozo infekcije s koronavirusom. Sinoči so me z oddelka za intenzivno nego, kjer sem, kot pravijo, preživela dvanajst dni, od teh pa šest na respiratorju, premestili v enoposteljno sobo, čemur sem se upirala na vso moč ..."
Srhljive socialne razsežnosti nam predoči 71-letna pisateljica, kako je bila obkrožena z bitji v črnih maskah, s prozornimi ščiti preko obrazov, zamotanimi v zaščitne obleke, zastrašujočimi stvori, ki v ničemer niso spominjali na človeška bitja. Ta bitja so se ji približevala oziroma aparatom, na katera je bila priključena, ji nenehno jemala kri, merila tlak in količino kisika v krvi, dajala zdravila in nameščala infuzije. V trenutkih, ko je bila budna, so ji dajali znake z palcem navzgor namesto nasmeha ali jo potrepljali z roko v modri gumijasti rokavici. Iz narkoze se je prebudila gluha, na smrt žejna, a ni smela piti. V redkih trenutkih budnosti je bila v čudnem stanju polzavesti, v katerem ni občutila nič drugega kot mokro, hladno, neudobno, prevroče, boleče ...
Zapiše, kako ni občutila strahu, ko so ji sporočili diagnozo in jo hospitalizirali, spominja se bolečine glave in občutka, kot da jo prebada tisoč igel. "Paraliza emocij je očitno nujna za preživetje, razen bolečine nisem občutila ničesar," zapiše, po povratku v relativno normalno življenje, ko lahko po dolgem času sam stojiš na nogah, sam ješ, sploh ješ ... Jaz postaja tako nepomemben, zapiše. "Edino pomembno je, da telo funkcionira kot stroj. V prvih trenutkih polzavesti sem občutila samo, da obstajam. Da sem v budni prisotnosti brezčasja."

Bolezen, ki briše preteklost in pušča razdejanje

Prav fizično bolečino začutiš ob branju pasusov o tem, kako se je prvič skušala neuspešno postaviti na noge, ki so bile kot iz gume. Prihodnosti ni bilo v njeni zavesti, zreducirana je bila na pot do tuša, na padce, na nemoč govora bolnice, ki je preživela novo, strašno bolezen. Pretresljivo opisuje pogled na svoje shujšane roke, ko je v bolezni izgubila deset kilogramov. "Tako tanka je ta moja koža, tisto malo mene, ki se je prebudilo iz narkoze, čuti kožo kot opno, ki preprečuje, da skupek tkiva, imenovanega telo, razpade, da se ne razsipa po podu, ne razlije kot vlažen madež ..."