(FOTO) Olimpijske igre skozi oči našega reporterja v Pekingu: Dobro jutro! In že smo se zapletli

Dobro jutro. In smo tam. Kako naj vam v Slovenijo iz Kitajske voščim dobro jutro? Tukaj sem res vstal ob sedmih zjutraj, a v Sloveniji je ura polnoč in nočni ptiči še bedite.

Nič ne bo od dobro jutro. Na to bi moral čakati sedem ur, ko bi bili tukaj že krepko v popoldnevu in bi bilo zame marsikaj zamujeno. Sam se odpravljam v kitajsko jutro tukaj v predelu Chongli, ki ga uradno priključujejo k mestu Zhangjiakou v pokrajini Hebei. Milijon Kitajcev živi v njem, a so od nas oddaljeni 70 kilometrov. Oni živijo v dolini in so verjetno še zmeraj del revnejše Kitajske. Mi tukaj sredi hribov pa se približujemo standardu, ki ga poznajo mondeni evropski smučarski centri. Chongliju, kjer stanujem, pravijo kitajski Davos.

Even Chongli

Z razlogom. Spim v prestižnem hotelu Even Chongli, ki je depandansa Intercontinentala. Hotelske verige, kjer povsod po svetu veljajo ista pravila in isti standardi. V našem Evenu sicer ni tako fensi, a je standard še zmeraj zelo visok. Hotelski zajtrk - ni da ni. Dnevno si režem francoske sire, ki jih tukaj strežejo z marmeladami. Zanimiva kombinacija. Topli bife, z juho, glavno jedjo in sladicami - ta del ponudbe izpustim. Zima je in že tako imam spet preveč kilogramov. Res ni potrebe, da bi jih tukaj, kamor sem prišel z idejo o hujšanju, še pridobil. V Slovenijo so pred odhodom na igre prihajale tako alarmantne vesti, da sem bil prepričan, da mi bo tokrat uspelo izgubiti nekaj kilogramov. Po sistemu malo hrane, veliko dela bi moral biti pri uresničevanju tega cilja nedvomno uspešen.

Potem pa tako razkošje hrane. Hladni bife, dnevno si postrežem z dimljenim lososom. Imenitno, poleg francoskih sirov, francoskega kruha, rogljičkov, sladkih potičk ... A saj veste, kako to gre: ko je vsak dan na mizi losos, se tudi specialitete kmalu preobješ.

Pred odhodom bi lahko naročil žehto. Potem bi me oprane, zlikane in lepo zložene srajce, tudi gate, naslednje jutro čakale na postelji v hotelski sobi. Ma, vrečka, v katero spravljam umazano perilo, bo potovala z menoj v domovino. Pred pranjem bi moral izpolniti za to namenjen formular. Toda formularjev sem tukaj na Kitajskem že tako sit, da je nastala nekajletna zaloga. Kod za to in ono imam dovolj in preveč.

Prav tako zanemarjam ripstol v sobi. Z njim bi lahko jutra pretelovadil in nabiral moči v mišicah. Hčerka mi je predpisala AEQ-vaje, pri katerih moraš biti zbran in proučevati vsak gib, premik vsake mišice. A tukaj v Chongliju zberem koncentracijo kvečjemu za organiziranje prevozov, proučevanje urnika tekmovanj in pisanje tekstov. Da bi mislil, katera mišica se kdaj aktivira v telesu? Za to nimam ne volje ne časa.

Gremo v svet

V nahrbtnik zbašem računalnik s priključkom, tudi adapter za vtičnico, ki je tukaj življenjskega pomena. Preverim, ali je baterija v diktafončku še dovolj polna, poberem telefon. Ta dela precej po svoje. Kitajci so v državi ukinili Google. Nikjer na Kitajskem ne moreš nič poguglati. Izjemo so dovolili le med olimpijskimi igrami v medijskih centrih, kjer lahko uporabljamo naše okno v svet. Enako je s facebookom in twitterjem, tema.

Imajo pa Kitajci svoje internetne serverje, prek katerih se lahko pozanimaš o tem, kaj se dogaja po svetu. Enega med njimi mi je na računalnik namontirala prostovoljka v medijskem središču pod skakalnicami, kjer so Slovenci pisali zgodovino. Vsa navodila so v kitajščini, sam moram v okence napisati nekaj v slovenščini in klikniti. Sistem me še prosi, da odkljukam okence, v katerem piše, da nisem robot. Potem deluje. Seveda le, dokler ne zapustim medijskega središča. V avtobusih, kjer presedimo pomembne ure bivanja na Kitajskem, sicer imajo modem in na njem ponosno piše 5G. Kitajci že nekaj tednov uporabljajo najsodobnejši komunikacijski sistem, ki naj bi bil vzrok za vse težave, ki jih imamo trenutno po svetu.

Tudi za covid pa za cepiva proti njemu. Saj veste, da naj bi nam s cepivi v telesa vbrizgavali informacije, ki jih bodo kmalu začeli uporabljati prav prek tega sistema za prenos podatkov – petgeja. Ko so ga na Kitajskem vključili, so angleški, ameriški ... letalski prevozniki zaustavili polete na Kitajsko, ker naj bi motili občutljive elektronske naprave v letalih in naj bi bila zato ogrožena varnost potnikov.

Letala za Peking

Zgodilo se ni nič spektakularnega in mislim, da letala spet pristajajo v Pekingu. A tam že prej niso pričakali prav veliko letal iz tujine. Kaka težava je bilo dobiti prostor v letalu za olimpijske igre! Kitajci so zahtevali, da potniki priletijo izključno v Peking, brez prestopanja. Nič Šanghaja, nič Hongkonga, bognedaj Tajpej. Če bi kupil vozovnico prek tajvanske destinacije, bi tam tudi obtičal in olimpijskih iger ne bo videl. Pa še sam bi bil kriv, ker bi se moral pred letom pozanimati, kako stvari potekajo.

Na koncu so v Peking leteli predvsem Kitajci sami, a so za let zaračunali mastnih 2500 evrov. No, tudi med Evropejci so se našli junaki, za povratni let v Peking pa so hoteli 3900 evrov. Sam sem prek slovenske agencije dobil povezavo prek Istanbula, s Turkish Airlines. Kolikor sem lahko preveril, je bila ta pot najbolj ugodna in hkrati najbolj človeška letalska povezava do Pekinga, kar jih trenutno ponujajo.

Pomislite – v letalu smo imeli gretje. Kitajci so ga zaradi nevarnosti širjenja virusa v letalu ugasnili. Okej, razumem, potem se bomo pokrili s kocami. Tudi ne bo šlo, saj jih niso ponujali, za kar so navedli isti vzrok, nevarnost širjenja covida. Moral si jih imeti s seboj kot osebno prtljago. Niti toplega obroka potnikom niso postregli, spet zaradi varovanja zdravja pred virusi.

Letalske potnike so tako varovali, da so v Peking prispeli napol mrtvi. Več jih je bilo tudi okuženih, in so morali v izolacijo. Novinar nacionalne tiskovne agencije je v osami prebil enajst dni, izpustili so ga šele pred koncem iger. Kitajci so postavili ostrejše standarde pri preverjanju ostankov virusa v telesu in tako se lahko zgodi, da si bil ob odhodu iz Slovenije negativen, a si bil ob vstopu na Kitajsko znova pozitiven na njihovem testu. Več jih je bilo, ki se jim je to pripetilo.

Naše letalo turške družbe je bilo ogrevano, ponudili so nam dva obroka in poleg so priložili kovinske nože in vilice. Tudi volnenih odej ni zmanjkalo in med sedemurnim letom smo si lahko vrteli filme.

Vsakodnevni test

Preden zapustim hotel, se moram vsak dan testirati na covid. Pri izhodu iz lifta imajo mobilno zdravstveno postajo. Z nami komunicira osebje, vsi so oblečeni v bele skafandre. Eden v skafandru skenira akreditacijo, drugi že pripravlja palčko, s katero mi povrta po žrelu pa zadaj za mandlji. Če bi bila okužba, se v grlu pojavi prej kot v nosu.

Po nosu so nam tukaj vrtali samo na letališču, po pristanku v Pekingu. Tam so mnogi iz naše vrste padli. Sam sem bil očitno še enkrat negativen, saj mi skafandri pri izhodu iz hotela Even prijazno mahajo v pozdrav.

Hvala bogu. Če je tako testiranje zame muka, kakšen stres je šele za športnike. Oni so se na igre pripravljali štiri leta. Tukaj so hoteli zmagati ali se uvrstiti med prve tri, dobiti medalje. Slovenci jih imamo že sedem in smo glede tega razvajeni. Četrto mesto Petra Prevca na mali skakalnici in peto Andreje Slokar v slalomu je po teh kriterijih že neuspeh. Adijo pamet.

Yanqing

Danes je na olimpijskih igrah na sporedu tekmovanje alpskih smučarjev. Ti imajo terene v Yanqingu, sam pa sem nastanjen v Zuhangjiakouu. Normalno, saj imajo tukaj stadione za skakalce, tekače, biatlonce in deskarje ter tekmovalce prostega sloga v smučanju in deskanju. Ti športniki so nam prinesli medalje, zato jih je treba najbolj podrobno spremljati. Ko je dan za alpske smučarje, je treba sesti na medkrajevni avtobus. Na več avtobusov. Lahko bi šel tudi na hitri vlak, a bi se moral najprej peljati v Peking in tam presesti na vlak za Yanqing. Okoli riti v žep, kot pravijo. Resda je vlak hiter, doseže hitrost tudi 350 kilometrov na uro, a bi zanj skupno porabil še več časa, kot ga potrošim za vožnjo z avtobusom, kjer mi ob idealnem scenariju gresta v nič dve uri – v eno smer. In potem še tri ure nazaj.

Pot začnem na postajališču pred hotelom. Avtobus številka 13. Šoferju morajo dvigniti zapornice pri ograji. Vsi udeleženci olimpijskih iger živimo za ograjami, izhod na ulico pomeni eliminacijo iz iger. Pravila so ostra, popuščanja tukaj ni. Red zahtevajo povsod in v takih okoliščinah je skoraj nujno, da pristanemo v kaosu. A kot pravijo športniki: s tem, kdo odpira zapornice, se nima pomena ukvarjati. Na to ne moremo vplivati. In zakaj bi se sekirali za stvari, ki jih ne moremo spremeniti? Torej si ne bom oteževal že tako napornega ritma, ki sem si ga naložil, ko je treba vsakodnevno spremljati uspehe naših športnikov in o njih poročati.

S trinajstico se peljem le eno postajo. V olimpijski vasi je treba prestopiti na avtobus številka 6. Ta vozi po ozkem jedru naselja Chongli in imam srečo, saj je do avtobusnega vozlišča spet le ena postaja. Avtobusi v tem jedru vozijo na petnajst minut; tako sem v prometnem vozlišču Zhangjiakoua še pred osmo uro zjutraj.

Po istem kopitu

Organizatorji olimpijskih iger imajo transport povsod organiziran po istem principu in tistim, ki smo na kakšnih igrah že bili, je lažje. Čeprav je nekaj odvisno tudi od prizorišč in navsezadnje od ljudi. Prostovoljci na kitajskih olimpijskih igrah so brez izjeme študentje iz Pekinga in okoliških mest. A saj vemo, tudi pri nas se študent od študenta razlikuje. Tu ni nič drugače. Pomoč je treba poiskati le pri nadarjenih. Potem komunikacija steče, saj sogovornik govori angleško in zraven tudi razmišlja. To je zelo pomembno; včasih kdo celo ve, kaj govorim, razume pač ne. Zmeraj pa imajo prostovoljci pri sebi telefon s prevajalnikom iz kitajščine v angleščino. A to je najmanj zanesljiv način sporazumevanja. Ko si tako nizko na lestvici sporazumevanja, je običajno treba na koncu skomigniti z rameni in narediti po svoje.

V hubu - transportnem vozlišču na poti do Yanqinga, zlahka najdem tablo, na kateri je napis Cross. Ta označuje avtobus, ki ga potrebujem za okoli stokilometrsko pot do centra z alpskimi smučarji. Tudi avtobus že stoji na postajališču; a je brez rdeče tablice, na kateri je običajno izpisana relacija, na kateri vozi.

Voznik samo vozi

Na postajališču nisem sam, z menoj so Italijana in skupina Bolgarov, vsi smo namenjeni na tekmo. Z voznikom skušamo vzpostaviti komunikacijo. A nam samo moli tablo, na kateri so izpisani za nas nerazumljivi znaki. Enako se verjetno dozdeva njemu, ko mu mi govorimo cross, cross, cross.

Komunikacije ni, kot zanalašč pa v bližini ni niti enega izmed prostovoljcev, ki sem jih prej omenjal kot uporabne. Ura teče, šofer odpelje. Naredi krog po transportnem vozlišču. Se vrne. Govori s prostovoljci, ki jim skušamo dopovedati, da ni avtobusa za Yanqing in da se nam vse bolj mudi. Šofer naredi še en krog in se še enkrat vrne na postajališče. Tokrat, dvajset minut po najavljenem odhodu, se vrata avtobusa odprejo in dobimo sporočilo, da je namenjen v Yanqing. Zakaj voznik tega ni povedal že prej, ostane nepojasnjeno. Mi pa tudi ne drezamo, v upanju, da še ujamemo tekmo.

Avtobus kmalu po odhodu zapelje na avtocesto proti Pekingu in je na pravi poti. Proti prizorišču se po avtocesti peljemo sami, nikjer nobenega prometa. Cesta je nova, tu med neskončnimi hribi sredi pokrajine Hebei v osrednjem delu Kitajske.

Kdo je sem speljal avtocesto, polno viaduktov in tunelov! Čemu? Stala je celo bogastvo, a danes se zdi, da je večina Kitajcev ne bo nikoli preizkusila. Ampak to so teme za neko drugo debato. v avtobusu nas je le nekaj potnikov. Vmes imamo postanek za lulanje; vse je okej. Ob prihodu na igre je bila razširjena verzija prevoza, ki ni zajemala nobenega postanka. Več ur v avtobusu pa zna biti prava muka. Še zmeraj za vsak primer v nahrbtnik spravim prazno plastenko. Nisem je še uporabil in upam, da tako tudi ostane.

Še enkrat prestopimo

Po poldrugi uri vožnje se na parkirišču ob avtocesti še enkrat ustavimo. Smo na novem hubu, novem vozlišču. Hvala bogu, tudi tu imajo prostovoljce, ki so dobri študentje. Do Yanqinga pelje več avtobusov. Poslali so nas na prvega, z odhodom čez pet minut. Prvih nekaj kilometrov se sicer vozimo po isti avtocesti, a nazaj. Zatem zavijemo proti Yanqingu, kjer je postavljeno še eno avtobusno vozlišče.

Od tam filozofije glede prevoza na prizorišče ni več. Če želimo v hrib, kjer so zgradili proge za smuk in za tehnične discipline, je treba na žičnico. Ta ima vmesno postajo. Pa še na eno in na koncu na tretjo. Držimo se desne strani, ker če bi šli po levi, bi nas žičnica pripeljala na start smuka. Ne na našo današnjo destinacijo.

Tri gondole in smo na cilju veleslaloma, kjer se je s srebrom okitil Žan Kranjec. Po slabih treh urah prebijanja med avtobusnimi postajami, prestopanji in vožnjami z žičnicami sem na cilju. Ne vem povsem natančno, kako bo priti nazaj. Preprosto ni bilo dovolj časa, da bi si zapomnil prav vse etape na poti. No, tudi pozoren nisem bil, kot bi moral biti v tujem svetu. Računam nekoliko na pomoč prostovoljcev, saj je tukaj vselej in povsod polno ljudi z nalogo, da nam pomagajo.

Smučišče za zgled

Tako kot v Chongliju tudi smučarski center v Yanqingu jemlje dih. Tiptop. Hvalijo ga tudi vsega dobrega navajeni smučarji. Resda Kitajci želijo z olimpijskimi igrami v svet poslati idealno podobo o svoji deželi. A kaj si tega ne želijo vsi organizatorji, kamorkoli že zavijemo? Kitajci imajo nedvomno veliko pokazati. Smučarske proge, skakalnice, tekaške centre, sodobne dvorane in ob vseh objektih najsodobnejšo infrastrukturo ... to je le del zgodbe.

Na prizorišče smo se pripeljali z avtobusom, ki namesto okolju neprijazne nafte uporablja vodik. Pridobivajo ga iz vode in po uporabi se znova spremeni v vodno paro. Vsaj v tem segmentu Kitajci med olimpijskimi igrami skrbijo za okolje kot še nikjer po svetu.

Da so zgradili smučarske centre, so res zarezali v naravo. A so tako v Yanqingu kot v Zhangjiakouu v zameno za to posadili - milijon dreves. Morda gre za megalomanstvo. Pa kaj, narava jim je hvaležna. Kot zagovornik narave bi se po vseh evropskih smučarskih centrih želel takoj voziti z avtobusi na vodik, a je vprašanje, če se bom kdaj.

Politika? Ja, kitajski predsednik, ki stoji za vsemi velikimi idejami sodobne Kitajske, je pred leti rekel, da bo njegov narod poslej narod zimskih športnikov. Da mora 300 milijonov Kitajcev stati na smučeh, bordih in drsalkah. Po državi postavlja smučarske centre, tudi v predelu z zatiranimi Ujguri. Kitajci sedaj trdijo, da je smučanje pri njih doma, saj so prav v pokrajini, kjer naj bi bili muslimani drugorazredni državljani, v neki jami našli poslikave s smučarji, ki so stare 10.000 let.

Pa četudi so bili prvi smučarji Kitajci, kaj to spremeni? In kaj v resnici vemo o Ujgurih? Ne veliko. In naš premier bi izpadel moder mož, če bi recimo zamolčal karkoli o Tajvancih. Ko sem odhajal na Kitajsko, sem vase srkal najrazličnejše informacije o tukajšnjem dogajanju. Na koncu je bilo pomembno samo to, da preživim, poročam o športu in čim prej Kitajsko zapustim. Bil sem na primer povsem iz sebe, ker so Kitajci uvedli najstrožje varnostne protokole. Ker so si omislili aplikacijo My 2022, v kateri so od nas zahtevali vse mogoče detajle. Potem sem se dodatno pozanimal in sedaj vem, da si te aplikacije niso izmislili Kitajci, pač pa je nastala v tesnem sodelovanju z Mednarodnim olimpijskim komitejem. Kako popačene znajo biti slike o ljudeh, ki si jih ustvarjamo daleč na drugem bregu. Kitajci kdaj tudi niso vsega krivi.