Bojan Bauman
Kitajci torej praznujejo. No, saj so praznični že vse dni, odkar smo tukaj in spremljamo zimske olimpijske igre. Ob začetku kitajskega leta si za praznovanje vzamejo petnajst dni. Danes (na Slovenskem včeraj) se praznovanja končajo z družinskim kosilom in zvečer se otroci odpravijo po ulicah s papirnatimi svetilkami v rokah. Na njih imajo upodobljene živali. Lampionček je za srečo v letu, ki prihaja. Tako je že vsaj 2000 let.
Lampionček je tukaj očitno zelo tradicionalna svetilka, predmet čaščenja. Tako je pomemben, da predstavlja eno od dveh maskot tudi na olimpijskih igrah. Do polnega sijaja bo prišel na paralimpijskih igrah, kjer bo glavna maskota. Kot je na običajnih igrah glavna maskota beli panda - Bing Dwen Dwen. Podarijo jih najboljšim športnikom, ki osvojijo medalje. Urša Bogataj je šla domov recimo z dvema. Enako Timi Zajc in Peter Prevc.
Za Petra vem, da ima družino, priborjeni maskoti bo lahko podaril otrokom. Tudi sam sem doma dobil nalogo, da prinesem plišasto maskoto, ker Sofija potem s takimi igračkami poleg pojštrčka lažje zaspi. Gre za nalogo, ki jo novinar na poti preprosto mora opraviti. Da se vrne z darili za otroke, pa s pozornostjo za soprogo ... A moja še zdaleč ni opravljena in tukaj na Kitajskem to nikakor ni enostavna naloga.
Prvič, tukaj smo zaprti v mehurček. Vsaka pot čez cesto v trgovino pomeni kršitev za eliminacijo iz iger. Po hotelih sicer živimo gosposko življenje, a naša svoboda se konča pred visokimi ograjami. Na drugi strani je prepovedana Kitajska. Da ne bi bili povsem brez daril od vrnitvi v domovino, pa imamo v Zhangjiakouu v enem od medijskih središč na voljo trgovino s spominki. Postavili so jo v drugem nadstropju, ondan sem zavil vanjo. Luknja, velika manj kot dvajset kvadratov. S policami, na katerih za 380 juanov (trije obroki v gostilni) ponujajo svilene ženske šale. V kovinski škatlici sem našel žig z napisom Beijing 2022. Rokavice. Na obešalniku je viselo nekaj zimskih bund z napisi čez cel hrbet - Beijing 2022. Sem še kaj pozabil? Ja. Iščem plišaste maskote olimpijskih iger, za otroka.
"Te dobimo v omejenih količinah, do devete ure zjutraj poidejo," se odreže prodajalka. Če ji torej robe zmanjka že kmalu po odprtju, ali ne bi nabavila večjo količino tega, kar se dobro prodaja? Poskusil sem torej z osnovo tržne ekonomije. Ni razumela. Naslednji dan se je zgodba ponovila, spet nisem opravil naloge. So pa nakupe plišastih spominčkov omejili - odslej lahko kupiš dnevno le eno igračo. Tako torej v komunizmu razumejo tržno ekonomijo.
Še nisem obupal. V drugi prodajalni s pijačami v medijskem centru sem na polici celo odkril dve maskoti, v škatli, primerni za prodajo. Prodajalka je samo prekrižala roki v nedrju. Znak, da maskoti nista na voljo. Potem je dvignila dva prsta. To je pomenilo, da moram v trgovino v drugem nadstropju. To že vem, samo tam so navsezgodaj prodali še zadnji kos.
Niso v zadregi samo prodajalci tukaj v Zhangjiakouu. Podobno velja tudi za Peking, kjer se Kitajci pred trgovino postavijo navsezgodaj v dolgo vrsto, da bi kupili Binga ali Lampiončka. Moja svetilka naj bi simbolizirala človeško toplino. Nekaj, kar je tudi zunaj Kitajske vse težje dobiti, kupiti pa nemogoče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
