(PEKINŠKA RACA) Avtobus ... pa še eden

V Chongliju, zimskošportnem predelu Zhangjiakoua, kjer stanujem tu na Kitajskem, se od prizorišča na prizorišče vozimo z avtobusi. Organizatorji so se potrudili. Izrisali so številne poti in potegnili avtobusne linije do vseh prizorišč. Na vse so mislili ... In kot je v primerih popolnega izdelka in popolnega nadzora pogosto, se jim je v praksi veliko stvari sfižilo. Kaj konkretno je narobe s popolnostjo?

Iz hotela Even na Medal plazo, prizorišče za podelitev medalj, gledam skozi okno hotela. Tam so štiri medalje podelili skakalcem in dve deskarjema. Do trga bi se bilo najbolj preprosto odpraviti peš. Malo morgen. Okoli hotelov in prizorišč so visoke ograje in izhodi iz hotelov skozi vrata so prepovedani. In če je prepovedano, se tega tu držijo kot pijan plota. Še huje. Gre jim tako zares, da ima vsaka kršitev zelo resne posledice. Vprašajte Ujgure.

Če hočem torej videti, kako si naši skakalci na prireditvi okoli vratu obesijo medalje, moram torej sesti na avtobus številka 13. Ki me zapelje do olimpijske vasi. Ta je tudi v bližini mojega hotela, pet minut peš. Sedaj že vemo, da je pešačenje prepovedano.

V olimpijski vasi moram prestopiti na drugi avtobus, številka 6. Ta me pelje okoli cele vasi Chongli, z vmesnim postankom na železniški postaji. Ko sem spet neposredno pri hotelu Even, je treba še enkrat prestopiti. Obstoječi avtobus je bilo treba razkužiti. Tretji me končno pripelje na Medal plazo. Ko sem to pot preizkusil prvič, sem za pot porabil krepko več kot uro. In sem na dogodek zamudil, saj je vendar tukaj vse preračunano na minute.

Da ne govorim o poti, ko je treba iz Zhangjiakoua v Yanqing, kjer naši tekmujejo v alpskih disciplinah. To je šele avantura. Krenili smo ob osmih zjutraj. Sam sem vstal še uro prej, ker je bilo najprej treba z dvema avtobusoma na izhodiščno postajo. Ob osmih je medmestni avtobus na postaji sicer stal, a je bil brez oznak Croos.

Na informacijah - blizu, v kontejnerju na avtobusnem vozlišču - so nam povedali, da je treba samo najti avtobus s takimi oznakami, pa bo vse v redu. Toda zunaj, na postaji, ni znal nihče povedati, kam je tisti, ki tukaj stoji, namenjen. Šoferja smo sicer vprašali, kam pelje. A on je bil zadnji, ki bi nam lahko o tem karkoli povedal. Tudi prostovoljcev, ki jih je povsod dovolj in med katerimi kdo zna angleško, kot zanalašč ni bilo od nikoder. Naš šofer je speljal brez nas. Naredil je krog po parkirišču in se vrnil. Še enega, spet je bil na postaji. Bilo je že dvajset minut čez dogovorjeno uro odhoda.

Na koncu je nekdo iz vrst prostovoljcev, ki se mu je uspelo povezati s šoferjem, naznanil, da je prav to avtobus za Yanqing, za "alpine center". Potem smo se nekaj časa vozili po avtocesti. Spet smo stali, tokrat na avtocestnem postajališču. Hubu. Prostovoljci so nam pomagali pri še enem presedanju na še en avtobus, ki nas je po dveurni avanturi pripeljal do vznožja gore. Še nismo bili na cilju. Šli smo na prvo gondolo, pa na drugo in še na tretjo.

Končno smo bili na prizorišču, tam, kjer je Kranjec osvojil srebro v veleslalomu. Sam pa sem že trepetal, ker nisem fotografiral vseh postaj na poti, vseh oznak avtobusov, treba pa se bo tudi vrniti. No, spet sem v hotelu Even in za nazaj sem odkril še eno varianto - Croos 2. Tudi ta avtobus je konspirativen, brez nam znanih oznak. A me je med krajema pripeljal brez vmesne postaje.

Kmalu bo treba spet na pot. Tokrat s hitrim vlakom v Peking. Naj bo hitri vlak, naj bo ekspresni avtobus med kraji, naj bo mestni avtobus do prizorišča, ki ga vidim skozi okno, zmeraj je avantura priti na prizorišče. Za zdaj v tej tekmi beležim etapne uspehe. Zmago mi prinese šele vkrcanje na letalo proti domovini.