Bojan Bauman
Kako že pogrešam vonj po bencinskih hlapih! No, tukaj na Kitajskem bi prišel prav predvsem vonj po izgoreli nafti. Ko se je treba zjutraj premakniti iz hotela Even v medijsko središče v predelu Genting; ko od tam sledi nov premik na prizorišče bojev športnikov na olimpijskih igrah ... vselej je treba uporabiti avtobusni prevoz. In to bi lahko bila priložnost, da zadiham po domače, da okusim opojen vonj hitrosti in daljav, ki prihaja iz izpušnih cevi vozil.
Tako bo še nekaj dni. Saj se tukaj v Zhangjiakouu iz avtobusnih izpušnih cevi resda veliko kadi, a vonja ni nobenega. V nasprotju s kakim carinikom na avstrijski strani Šentilja ob koncu šihta, ko je v obraz že ves vijoličast, imajo kitajski prostovoljci, ki na prometnih vozliščih po Chongliju usmerjajo promet, tudi zvečer še zmeraj lepo rdečkasto barvo na obrazih.
Kaj se dogaja? Avtobusi tukaj vozijo na vodik, pri katerem je stranski produkt izgorevanja voda. Iz cevi se kadi para. Med vožnjo vmes nastaja celo kisik, tako motor kitajskega avtobusa ne porablja za človeka nepogrešljivega plina, temveč ga proizvaja.
Ko bi bil zdaj zraven gospod Niko Samec! Profesor z mariborske univerze, specialist za okoljsko inženirstvo, mi je že kdaj razlagal, da je prihodnost transporta v vodiku. To je bil njegov vrt za raziskovanje vse od mladinskih časov, dolgo pred tem, ko je ekologija postala moderna v naši državi.
Vizija pa je že takrat jemala dih - v rezervoar natočiš vodo, potem jo s kemičnim procesom ločiš na kisik in vodik. Kisik gre v zrak, vodik pa uporabiš za pogon stroja ali za polnjenje akumulatorjev. Med "gorenjem" zatem vodiku dodajaš zrak in izrabljeno gorivo se vrne v prvotno stanje - vodo.
Imenitno. In zakaj vodika v transportu še ne uporabljamo? Najprej, ker so bogati ljudje, ki služijo z nafto, navdušeni nad idejo o vodiku, pokupili patente za njegovo proizvodnjo. Najboljše ideje pogosto nastajajo v obskurnih laboratorijih, v katere potem vdrejo bogataši in z malo denarja idejo najprej podprejo, na koncu odkupijo in patentirajo. Te o uporabi vodika so, tako kot marsikatero drugo, slednjič spravili globoko v predale in tam sedaj čakajo, da zmanjka nafte.
Pred množično proizvodnjo je bilo treba rešiti še problem z rezervoarji, saj je vodik hudo eksploziven. Če bi prišlo do nesreče dveh vozil na vodik denimo na mostu, bi ob pokojnikih v vozilu šel v zrak tudi sam objekt. Pa za delovanje je potreben katalizator, tam pa mora biti kar zajeten kos platine, ki je draga in je na svetu na voljo v zelo omejenih količinah.
Profesor Samec mi je to govoril pred tridesetimi leti. Razvoj je šel svojo pot, kljub bogatim naftnim šejkom in njihovi logiki. Japonci so prepričani, da bodo z vodikom nekoč nadomestili praznino, ki nastaja ob opuščanju jedrskih elektrarn. Streznila jih je Fukušima. Po Evropi so mesta, kot je Köln, kjer se lahko peljete z avtobusom na vodik. In celo v Velenju imajo idejo, da bi z uvedbo mestnih avtobusov na vodik porabili podarjeni evropski denar. Pa se je zataknilo pri polnilnici. Ideja je še zmeraj ideja, evropski denar je šel za neke druge projekte.
V Zhangjiakouu je drugače. Tukaj imajo z avtobusi na vodik že večletne izkušnje. V tem milijonskem mestu premorejo 444 takih avtobusov; za olimpijske igre so jih prestavili na prizorišča v Chongliju in okolici. Vodik proizvajajo v lastni tovarni, avtobusarji pa ga tankajo na osmih črpalkah. Na sto kilometrov porabijo okoli osem kilogramov vodika.
Je to mogoče in zakaj so tukaj očitno najdlje spet Kitajci? Ko pridem domov, moram nujno obiskati profesorja Samca! Nekje sem izbrskal, da bodo v Zagrebu v naslednjih letih uvedli 20 takih avtobusov, od katerih tako čez palec vsak s pripadajočo infrastrukturo stane milijon evrov. Sedaj morava razrešiti dilemo, kako je mogoče, da kljub temu, da v rezervoar točiš vodo, avtobus toliko stane.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
