Igralec Josip Bobi Marotti: Vedno en Slovenec v hrvaškem teatru

Tudi na predstavitvi knjige leta 2007 v Kazinski dvorani SNG Maribor je bi najbolj razigran. V svojem rodnem mestu, s sošolcem iz prvega razreda Hanzijem Predanom, očetom našega nekdanjega Večerovega novinarja, glavnega urednika in direktorja, sta se srečala po sedmih desetletjih. Kako srečanje!

Josip Bobi Marotti je bil starosta zagrebških Slovencev. Tedaj je imel triinosemdeset let in je bil najstarejši še aktivni igralec hrvaškega gledališča. Srečala sva se v Slovenskem domu v središču Zagreba. Ves vitalen je bil in še zmeraj je igral v gledališču Gavella in snemal radijske igre ... Verjetno smo si ga najbolj zapomnili po vlogi Mecena v nadaljevanki V registraturi ob Radetu Šerbedžiji. To je bila uspešnica na nekdanjih jugoslovanskih televizijah. Ali pa morda kot glas Freda Kremenčka v kultni risanki Kremenčkovi. Borštnik, Nučič, Vika Podgorska, Janko Rakuša - vedno je bilo prostora za enega dobrega slovenskega igralca v Zagrebu, mi je dejal.

Rodil se je v Mariboru, v hiši na Tržaški cesti 45. “Med vojno, že leta 1941, nas je iz Maribora pregnal Hitler. Oče je bil Primorec. Moji predniki izhajajo iz Alessandrie pri Torinu. Obstaja celo vas, ki se imenuje Marotti. Moj oče je imel tri sestre, vsi so bili rojeni v Obrovu, na pol poti od Reke do Trsta, dvanajst kilometrov južno od Ilirske Bistrice. Oče je pokopan v Zagrebu, ena teta v Beogradu, druga v Ljubljani, tretja pa v Torinu. Vsakdo leži pokopan v drugi državi,” je začel pred 16 leti svojo izpoved.

Že enajstleten je govoril, da bo igralec. Že takrat se je odločil, da ne bo igralec v Mariboru niti v Ljubljani, ampak v Zagrebu, ker je hotel študirati pri Branku Gavelli. “Na dvorišču sem pred svinjakom naredil lutkovno gledališče, redno sem uprizarjal predstave za domače in sosede, celo vstopnino sem pobiral in s tistim denarjem kupoval nove marionete. A prvo gledališče so mi raznesli sosedovi prašiči.

“1934. leta je prišel režirat Glembajeve v mariborsko gledališče doktor Gavella. Moja mama je imela strašno rada teater, vse predstave je gledala in vedno me je vodila zraven. Dvanajstleten sem bil, ko sem gledal tisto Gavellovo predstavo, in še danes jo imam pred očmi. Genialen Leone Glembaj je bil Vladimir Skrbinšek. Gledal sem v življenju kakih petnajst Leonov, a tisti je bil najboljši. Pa to ne govorim iz nostalgije ali sentimentalnosti.”

“Med vojno smo se znašli v Zagrebu. Šel sem na sprejemne izpite na igralsko akademijo ‘iskat’ Gavello. Naštudiral sem nekaj knjig slovenske poezije, nekaj Cankarja, Shakespearja ... V prvi letnik sploh niso sprejemali, če bi bil sprejet, bi bil v drugega. Fantje in dekleta, moji bodoči kolegi, so čakali zunaj uro in četrt, toliko je trajal moj izpit. Govoril sem seveda vseskozi slovensko. Drugega nisem znal. Pred mano pa v komisiji sama velika imena gledališča. Najprej so me vprašali, zakaj ne grem v Ljubljano, a sem jim povedal o svoji trdni odločenosti, da postanem njegov učenec. Spogledali so se in mi pustili recitirati moje slovenske avtorje. Gledali so se med sabo, zunaj pa so bili prepričani, da bom padel. Direktor šole dr. Ivanišević me je takoj po izpitu povabil k sebi in mi rekel, da sem sicer sprejet, ampak naj grem v Ljubljano, kamor bom lahko šel brez sprejemnega izpita, na besedo dr. Gavelle. Nisem bil zadovoljen, vztrajal sem pri ‘svojem Gavelli’. Dali so mi pogoj, da se v šestih mesecih naučim hrvaško. Če mi uspe, lahko ostanem v zagrebški igralski šoli. Seveda so bili prepričani, da mi ne bo uspelo. A sam sem bil presrečen. Po treh mesecih je zbolel en igralec v Dundu Maroju in profesor Dubravko Dujišin, profesor dikcije na fakulteti, me je angažiral. Eno popoldne je delal z mano besedilo in zvečer sem že vskočil. Igral sem in bilo je brezhibno. Po predstavi mi je profesor dejal, da tista vloga nič ne pomeni in da se ne morem naučiti hrvaško v pol leta. Prepričan je bil, da bom nazadnje le odšel v Ljubljano. A sam sem bil poln zaupanja vase. Moji kolegi so me nenehno popravljali, mi pomagali, ko sem kaj narobe izgovoril. Tako je bilo od jutra do večera. Pomagali so mi, da sem že v jeseni 1942. igral eno glavnih vlog Petra v drami Slovenke Ruže Lucije Peterlinove skupaj s Slovenko Viko Podgorsko in s Slovencem Hinkom Nučičem, ki sta bila - kako preroško - moja odrska starša. Na veliki sceni HNK v sezoni 1942/43. Tedaj se je odločilo in Nučič mi je rekel, da bom angažiran.

Ponoči nisem spal in sem se učil jezika. Še danes hranim knjigo iz tistih časov, poljsko-hrvaško gramatiko Julija Benešića. Cela knjiga na 400 straneh je akcentuirana. In jaz sem se učil na pamet hrvaško izgovorjavo. Dr. Gavella mi je večkrat rekel: ‘Daj, mali, recitiraj nam slovensko’, všeč mu je bil bogat vokalizem moje materinščine.

Med letoma 1949 in 1953 je bil v HNK v Zagrebu, potem pa mu je zopet usodno prekrižal igralsko pot dr. Branko Gavella. “Enajsterica nas je bila z njim vred, dva režiserja in mi igralci, ki smo ustanovili pod Gavellovim vodstvom novo gledališče. Hoteli smo nekaj novega, drugačen teater. Ko smo 1954. odprli teater Gavella, nam niso zaupali, čeprav smo imeli kar štiri premiere samo za otvoritev. V večini sem igral glavne vloge. Predstave so bile prava senzacija.”

Samo dvakrat je igral v slovenščini na odru. In ni bilo ne v Ljubljani ne v Mariboru, ampak v Trstu. Pri Jožetu Babiču in z mariborsko vrstnico Štefko Drolc. “Battelinka je režirala Zgodbo za smeh Salacroixa. Babič me je prosil, da bi vskočil namesto Nakrsta, ki je zbolel. Niso imeli nadomestnega igralca. Vloga je bila velika, premiera pa pet dni od tistega trenutka, ko sva se z Babičem pogovarjala. Noč in dan sem se učil tekst. Kritike so bile odlične. Še enkrat so me poklicali na otvoritev slovenskega doma v Trst. V Kreftovem Prešernu sem igral kanonika.”

“Okoli leta 1950 smo delali Linharta v zagrebškem Slovenskem domu - Matiček se ženi. Igral sem z Viko Podgorsko, Nučičem, Danešem. Vika je bila prekrasna, ena največjih igralk v mojem življenju. Pri njej se je vedno slišalo, da je Slovenka, po vokalih. Zame pa so trdili, da sem verjetno edini Slovenec, ki se je zares naučil hrvaško.” Gavella je bil taka avtoriteta v teatru, da je bilo spoštovanje vseh v gledališču tolikšno, kot ga ne pomnim nikjer. Način, kako je delal z igralci, je bil nepozaben, neposnemljiv. Starejši igralci pogosto niso hoteli več z njim igrati, ker so bile njegove vaje včasih maratonske. Prava tortura. Spomnim se, da sem v Ibsenovi Divji rački igral Gregersa 1953. leta. V predzadnjem dejanju pravi: ‘Vse je bilo zaradi tega, ker nas je bilo trinajst za mizo.’ Ponavljal sem ta stavek dve uri. ‘Še enkrat, še enkrat,’ je vztrajal Gavella. Vse igralce je poslal v garderobo, jaz pa sem ponavljal. Ko sem štiridesetič ponovil isti stavek, je rekel: ‘Mali, to!’ Nekateri igralci tega niso zmogli, a vsi so ga imeli radi. Mnogi igralci so me dražili, da sem Gavellov nezakonski sin, da sva si podobna - po valovitih laseh in krompirjastem nosu. Vprašal sem ga, ali je bil 1922. v Mariboru, ker sem vedel, da moja mati ni zapustila mesta tiste čase. Ni bil tistega leta v Mariboru. A res sva si bila malo podobna.”