Znamenitega gledališčnika, ki je večino svojih stvaritev razgrnil predvsem na Hrvaškem, v Zagrebu, imamo Mariborčani (tudi) za svojega. Umetnik, umrl je pred desetimi leti v Zagrebu, je dal pred 37 leti intervju za hrvaško prilogo Studio, z njim se je pogovarjal Stipe Jolić. Josip Bobi Marotti - avtor članka ga je označil za umetnika in bojevnika - mu je takrat razkril podrobnosti iz svoje mladosti, ki jo je preživel v Mariboru.
Maribor, vznemirjen in jezen
Kot da bi bil cel Maribor na nogah, vznemirjen in jezen. Ljudje so na ulicah protestirali, ker je vlada podpisala pakt z Nemčijo. Vzklikali so Sovjetski zvezi, Stalinu, komunistični partiji. Med najbolj glasnimi je bil tudi mladi Mariborčan Josip Bobi Marotti. Bili so mrzli marčevski dnevi leta 1941. Ob njem so kljubovalno, izzivalno in živahno korakali njegovi prijatelji skojevci Đorđe Šaula, Ljubo Božić, Kokol Kresević, Fajdiga in Marica ... Ilegalci, ki jih je poznal samo po vzdevkih in nanje pozabil. Za Marottija, ki je sanjal o tem, da bi v Zagrebu postal učenec Branka Gavelle, se je govorilo, da je eden najbolj nadarjenih amaterskih igralcev v Mariboru. On pa je obrnil hrbet staremu jugoslovanskemu režimu in zloveščemu trojnemu paktu. Policiji, ki je besnela, preganjala protestnike, vendar ni streljala, je pokazal svoj pravi obraz. Maribor se je trdoživo upiral prijateljstvu s Hitlerjem. Marotti je z delavci in državljani pel Internacionalo, ko so jih nenadoma obkolili policisti, ki so jim bili pripravljeni polomiti vse kosti in razbiti nosove. Nekdo je zaklical: "Zapojmo Bože pravde!" In skupina protestnikov je zapela staro jugoslovansko himno, da bi zmedla nasršene policiste, ki so nenadoma obstali kot vkopani. Spustili so gumijevke. Kako naj mlatijo ljudi, ki pojejo državno himno? Protestniki so se oddaljili in spet zapeli Internacionalo. Sledila je nora dirka po mariborskih ulicah. Nekateri so pretepeni, pokriti z modricami in razmrcvarjeni preživeli noč v zaporu, Bobiju Marottiju se je nekako uspelo skriti v svojem domu v središču mesta. Tako kot je ob živce spravil policiste, je razjezil tudi svojega očeta uradnika, ki se je ustrašil, da bo zaradi sina protestnika izgubil državno službo.
Skojevec na Teznu
Ni naključje, da se je njegova igralska figura razvijala skupaj z revolucijo ter dozorela z "najlepšimi umetniškimi doživetji" med partizani. "To pot so mi že pred vojno pokazali moji najbližji, oče in starejši bratje, ki so bili glas 'rdečih'. Nemalo Mariborčanov je vedelo, zakaj se je moj oče iz Istre preselil v mesto pod Pohorjem. Ni hotel živeti v fašistični Italiji, ki je leta 1921 okupirala Istro, razglasil se je za Jugoslovana in z družino prišel med Slovence." "Svojo igralsko kariero sem začel kot 15-letnik v amaterski družini Sokolov, kjer sta igrala tudi moja starejša brata Vili in Miro. Vsa družina Marotti je bila zaljubljena v gledališče. Igrali smo na odru in obiskovali predstave. Denar za prve učne ure igranja, ki sem jih moral plačati, mi je dal starejši brat Rudi. Toda najbolj je bila v gledališče zaljubljena moja pokojna mama, ki ji je starejši brat Rudi vsako leto kupil gledališki abonma, pa čeprav smo bili revni. Tako sem z mamo gledal vse predstave že od svojega sedmega leta."
Namesto da bi odšel med partizane, sem moral z vso družino zapustiti Maribor
Prvo srečanje s komunisti je Bobi doživel leta 1938. Od njih je dobil prvomajske letake, da jih je metal po ulicah, na katerih so potekali protesti proti vladi in draginji. Pozimi leta 1940 je bil sprejet v SKOJ. Na odrih je igral sluge in delavce, hodil na gimnazijo, v stanovanju profesorice Glinškove je na skrivaj preučeval zgodovino sovjetske partije, s svojimi skojevci hodil na izlete, tekal za žogo od jutra do večera. "Ko se je začela vojna, so me zadolžili za vzdrževanje stikov s skojevsko organizacijo na Teznu. Nekega majskega dne leta 1941 sem presenečenim staršem povedal, da bom za nekaj časa izginil in da je bolje, če ne vedo, kam, čeprav jim je bilo vse jasno. Z mariborskim komunistom Čizmekom (Dom Čižmekovih na Pobrežju je bil postojanka revolucionarnega gibanja v Mariboru) sem se dogovoril, da nas nekaj skojevcev odide med partizane, vendar ne na Pohorje, ampak proti Karavankam."
Na zapuščenem tiru
"Dvakrat sem čakal v Magdalenskem parku, nato je bilo potovanje odloženo. Namesto da bi odšel med partizane, sem moral z vso družino zapustiti Maribor. Nemci so nas nagnetli v železniške vagone in odpeljali na vzhod, proti Srbiji. Družino Marotti je še enkrat pregnal fašizem. Ko nas je Hitler pregnal iz Slovenije, je oče odšel k zdravniku Kumbatoviću, ki mu je izdal potrdilo, da je hrvaškega porekla, in mu s tem omogočil, da je ostal na Hrvaškem. Med razgovorom v tovornem vagonu je oče omenil, da bi se lahko obrnil na Vladimirja Nazorja, ker je v Istri zahajal v njihov dom (dedek je bil namreč bogat). Z Mirom sva mu takoj povedala, da bi morali to priložnost izkoristiti, čeprav sva dvomila, da se ga bo Nazor spomnil. Toda oče nama je odgovoril: Le kako se me ne bi spomnil, če pa je dvoril moji sestri, vajini teti, jaz Franić, kot mi je pravil, pa sem bil njegov posrednik!" Ko se je vlak iz Maribora ustavil na zagrebškem kolodvoru, Marottijevi niso hoteli naprej.
Starejša brata Rudi in Vili sta bila v ujetništvu kot jugoslovanska oficirja. Oče je prejemal pokojnino propadlega režima, cel teden so preživeli v vagonu na zapuščenem tiru, brez ustaškega dovoljenja za bivanje. Imeli so srečo, da niso odšli v neznano, ker nihče ne ve, kje bi končali. Nemci so Bobiju nehote pomagali, da je v Zagrebu postal učenec Branka Gavelle. Iz vagona na železniškem kolodvoru je takoj odšel v gledališko šolo. "V Zagrebu sem srečal Danila Kresevića, študenta pariške Sorbone in prijatelja iz Maribora, skojevca, s katerim sva skupaj metala letake, protestirala. Takoj sem ga vprašal, ali ima kakšne zveze za odhod med partizane. Do partizanov namreč ni bilo lahko priti. V igralsko šolo so me sprejeli leta 1941 pod pogojem, da se v šestih mesecih naučim hrvaščine, ker sem govoril slovensko. Novi prijatelji so me sprejeli z odprtimi rokami in mi pomagali. Vedeli so, da sem v Zagreb prišel v zelo neugodnih okoliščinah. In vedeli so tudi to, da sem bil pregnan iz Maribora, skojevci pa so bili v tej vojni vihri vedno na strani pregnanih. Toda življenje v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK), v katerem so kot učenci igralci pogosto statirali, vendar igrali tudi večje vloge, je teklo po svoje.
Najprej diploma!
"Med vojno je bilo Hrvaško narodno gledališče precej 'rdeče'," se spominja Josip Bobi Marotti, ki je v njem kot učenec igralske šole včasih tudi zaigral. V tem gledališču je prostovoljno igral tudi Otmar Kreačić, ki je organiziral odhod med partizane za celo plejado gledaliških delavcev. Nekatere igralce so ustrelili. Ko je leta 1942 v Zagrebu odjeknila vest, da so igralci HNK Afrić, Rutić, Skrigin, Repak in drugi odšli med partizane, so jim hoteli nestrpni Marotti, Šerment, Mira Župan, Majetić in drugi mladi igralci takoj slediti. Toda ilegalec komunist, ki je bil njihova zveza, jim je jasno povedal: "Najprej diplomirajte, potem boste kot pravi izšolani igralci odšli med partizane. Takšna je direktiva in ne preostane vam drugega kot potrpežljivost." "Zakaj nam niso povedali, da odhajajo med partizane," sta se jezila Marotti in Šerment. "Želja se nam je jeseni 1943 končno uresničila. Prvi je med partizane odšel Mladen Šerment, julija tega leta se je pridružil 13. proletarski brigadi Radeta Končarja na Žumberku. Nato so ga poslali v Zagreb, da je organiziral moj prihod ter prihod Mire Župan, Majetića in drugih. Bili smo tretja skupina gledaliških igralcev, ki je čakala, da odide v planine. Šerment je prišel v Zagreb, vendar nismo mogli oditi na Žumberak, ker so Nemci tam tedaj izvedli ofenzivo proti partizanom. Padla je odločitev, da odidemo proti Koprivnici, v partizanske enote v Zagorju in Podravini.
Neko nedeljo zgodaj zjutraj smo pred Ljudskim gledališčem dva kmečka voza natovorili s pisalnimi stroji, papirjem, svinčniki, lasuljami, gledališkimi knjigami in igralsko garderobo ter pri belem dnevu odšli med partizane. Miro Marotti, Mladen Šerment in Franjo Majetić so nas že čakali na Kalniku.
Veliki učitelj Gavella je vedel, kam so odšli njegovi učenci, vendar je molčal. Brez težav so se s kmečkim vozom peljali mimo maksimirske mitnice in se namenili v neko vas v Prigorju. "Zveza" jih je odpeljala naravnost v župnijski dvor, kar se je mladim igralcem zdelo nenavadno in sumljivo. Toda župnik, ki se je pojavil pri vratih, jih je takoj pomiril.
Štefičin mrzli tuš
"Ko smo si odpočili, nas je kurir odpeljal naprej. Medtem ko smo hodili čez polja in gozdove, nismo skrivali veselja, ker odhajamo med partizane in na osvobojeno ozemlje. Na poti smo dohiteli mlado vaško dekle, ki nam je povedalo, da se vrača iz Zagreba, kamor je odšlo prodat zelenjavo, sir, mleko in jajca. Nam fantom je bilo dekle všeč in smo se začeli sproščeno šaliti z njim. Mlado dekle je kmalu ubralo svojo pot, mi pa svojo - v vas Rasinje pri Koprivnici, kjer je bil štab II. operativne cone. Šele ko smo si nekoliko odpočili, je sledil prvi mrzli tuš. Dobrodošlice nam ni zaželel nihče drug kot vaško dekle, s katerim smo se šalili na poti. Poslušati smo morali celo pridigo o lepem vedenju do žensk na splošno in tudi med partizani. Nato smo jo nekoliko bolje spoznali in postala je naša dobra prijateljica. To je bila politična sodelavka Štefica Špiljak. Potem je na naše veliko presenečenje sledil še drugi mrzli tuš, in sicer od komisarja. "Aha, vi ste tista skupina igralcev iz Zagreba! Zakaj ste sploh prišli zdaj, pet minut pred dvanajsto, ko je vojne že skoraj konec? Kje ste bili prej," nas je vprašal komisar Joža Horvat, naš znani književnik, ki se je sicer samo šalil, saj so igralci med partizane prišli ob ravno pravem času. Takoj smo se lotili dela. Ustanovili smo gledališko družino in pripravljali predstave za kmete in partizane, peli, recitirali, sami pisali igre in skeče.
Niso se vrnili v Maribor
Predstave niso trajale dolgo, največ eno uro. Na repertoarju so se znašle Krleževe Balade, Sluga Jernej, Jazbec pred sodiščem, recitirali smo Kranjčevićeve in Šantićeve pesmi. Tedaj nam je bilo rečeno: "Krleže ne boste recitirali!" Kaj hočemo, taki časi so bili ... V času bojev smo tako kot vsi drugi partizani vzeli v roke puške in šli v boj, na stražo, patruljo ... Neko ležanje v snegu med bitko ležanje sem drago plačal. Zbolel sem in odšel na zdravljenje v Italijo. Zdravniki so mislili, da ne bom preživel, a sem se kljub temu vrnil v gledališče." In ne samo v gledališče! Vrnil se je tudi k politični dejavnosti, s katero je kot mlad amaterski igralec začel že v Mariboru. Bil je član CK ZKH, dvakrat je bil izvoljen za zastopnika v saboru, bil je predsednik Zveze združenj dramskih umetnikov Jugoslavije in Združenja dramskih umetnikov Hrvaške ... Zdaj v šestdesetih letih pravi, da vse pogosteje razmišlja o svojih prijateljih iz nasilno prekinjenega otroštva. "Fantje iz moje skojevske skupine se nikoli več niso vrnili v Maribor. Gimnazijca Ilicha so ustrelili Nemci, Kokol je umrl tik pred koncem vojne, Božića je v Ljubljani vzela tuberkuloza. Samo jaz sem preživel."
