(INTERVJU) Miloš Kosec: Zakaj imamo Slovenci lastništvo nepremičnine v krvi? Ker ni stanovanjske politike

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so pred kratkim odprli razstavo z naslovom Iščem stanovanje: sto let organizirane stanovanjske gradnje, ki je umeščena na različne - arhitekturno, urbanistično in družbeno zanimive - konce Ljubljane, odpira pa obilo vprašanj o tem, kako na področju stanovanjske gradnje ravnati danes, kako nam je lahko v poduk (in vzor) preteklost, čemu se zoperstavljati in česa si želeti. Kustosi razstave so Ajda Bračič, Andraž Keršič, dr. Bogo Zupančič in dr. Miloš Kosec, s katerim smo spregovorili o razstavi pa tudi o pogosto izrečeni floskuli, da imamo Slovenci lastništvo v krvi, o delovanju stanovanjskih skladov, žrebih in posledicah številnih zasebnih gradbenih investicij, ki na dolgi rok niso vzdržne, saj mestu zgolj jemljejo in v njem parazitirajo.

Razstava je v prvi vrsti dobro premišljen pregled organizirane stanovanjske gradnje v zadnjih stotih letih, a ste ji na drugi strani nadeli tudi človeški obraz. Dopolnjena je s povednimi odlomki publicističnih in literarnih besedil, ki pričajo o dlje časa trajajoči (in urgentni) prisotnosti stanovanjskega vprašanja pri nas. Bi jo bilo mogoče prenesti tudi v Maribor ali katero drugo mesto?

"Razstavo si zagotovo želimo pokazati tudi v drugih krajih po Sloveniji in to načrtujemo. Seveda je ne bo mogoče zgolj izkoreniniti in premakniti, smo pa že zdaj na vsaki postaji poskušali inkorporirati tudi študijske primere iz drugih krajev, zato bo premik izvedljiv. Kar nekaj primerov je recimo mariborskih, kontekst torej obstaja. Obenem pa se poraja vprašanje, kako to prevesti in prilagoditi. Zgodbo o stotih letih organizirane stanovanjske gradnje je gotovo relevantno povedati v mnogih slovenskih krajih, saj lahko v njih najdemo še bolj pestro - a manj znano - bogastvo form kot pa morda v Ljubljani. Ljubljano zaznamuje dejstvo, da je že sto let konstantna točka premisleka za Fakulteto za arhitekturo, ki je bila vedno tudi raziskovalna institucija. Zelo veliko arhitekturnih razmislekov je torej 'ljubljanocentričnih', se posebej tistih, ki so tudi v obliki objav dosegli širšo javnost. Se pa je ogromno kvalitetnega gradilo drugje, recimo v Mariboru. Tudi eden prvih primerov organizirane socialno usmerjene stanovanjske gradnje - Vurnikova kolonija - je zunaj Ljubljane. Od primerljivih projektov nam je v Ljubljani iz tega časa ostala na primer samo sicer fascinantna maketa modernističnih delavskih vrstnih hiš arhitekta Franceta Tomažiča, ki smo jo tudi razstavili, a ni bila nikoli realizirana. V Mariboru je kolonija nastala že med obema vojnama. Še posebej ustanove moramo paziti, da daleč od oči ne pomeni tudi daleč od srca, saj so prakse raznolike tudi zunaj prestolnice. Tudi vsa razvojna vprašanja - kako graditi in obnavljati v prihodnosti - nikoli niso stvar enega mesta, še posebej pa v Sloveniji, kjer je ena od ključnih dilem organizirana gradnja v lastni režiji - tako imenovano samograditeljstvo. Slovenija se skozenj namreč postopoma pretvarja v dolgo predmestje, in do tega ni prišlo zaradi 'slovenske mentalitete', kakor se rado govori."

Drži, radi reproduciramo, da ima Slovenec lastništvo zapisano v krvi. Kakšni so resnični razlogi za množično gradnjo v lastni režiji?

"'Mentaliteta', kakor jo razumemo, je samo popolnoma racionalen odziv na objektivne zunanje pogoje. Zakaj imamo Slovenci lastništvo nepremičnine v krvi? Ker je vsaka druga oblika dražja, manj zanesljiva, čustveno in psihološko izčrpavajoča in ker dolgo ni bilo jasne javne stanovanjske politike. Kljub vsem nelogičnostim in iracionalnostim je imeti lastno stanovanje ali pa si zgraditi - kar največjo možno - hišo še vedno bolj racionalna odločitev kakor najem. V vsakem obdobju, ko stanovanjska politika ne izpolnjuje več svoje funkcije, se zgodi, da manko javnega povzroči razrast nekontroliranega samograditeljstva. To se ni začelo dogajati leta 1991 - kljub ambicioznosti gradnje v 60-ih in 70-ih letih ta gradnja na neki točki ni več dohajala potreb ljudi, politika pa je takrat omogočila, da so si ljudje hiše postavljali sami - tudi črne gradnje. To se je s čistim propadom javne stanovanjske politike po letu 1991 še razraslo. Posledice so ogromne; ne samo v smislu arhitekture in stanovanjske politike, ampak tudi pri vprašanju, kako se po tej državi premikamo. Če vsa država postane razredčena vas, je - jasno - edini smiselni način, kako se po njej premikati, lasten avtomobil. S 300 kvadratnih metrov veliko hišo ima človek tudi energetske probleme in to vpliva na vse drugo. Stanovanjsko vprašanje je zato razvojno vprašanje, ki določa, kako bomo dosegali nizkoogljične cilje, prostorsko in prometno politiko in celo to, kako funkcioniramo kot družba. Če zaradi odrezanosti svojega doma denimo nikoli ne srečaš nobenega soseda ter politiko spremljaš zgolj preko televizije, boš kot posameznik verjetno bolj dovzeten za čisto drugačen diskurz, kakor če živiš v družbi, kjer javni prostor pomeni tudi skupni prostor, ki ga uporabljaš dnevno."

Razstava je obenem postavljena na improviziranih razstavnih panojih, ki so sestavljeni iz gradbenih drogov. Mojo pozornost so pritegnili tudi zidaki, ki panoje - kot uteži - pokonci držijo na nekaterih straneh. So slednji zares potrebni ali gre za manifestacijo materiala in oprijemljivosti, ki jo razstava prinaša?

"Zidaki so pragmatičen odziv na to, da panoji stojijo na zelo različnih lokacijah in prostor vsaj simbolno spreminjajo v veliko gradbišče. Tudi to, da je razstava, ki sta jo oblikovala Primož Pislak in Ana Valenko, postavljena na ogrodjih za gradbene odre, je seveda svojstven hommage, poklon razstavi iz leta 1956 - Stanovanje za naše razmere -, obenem pa tudi odziv na vprašanje, kako v javni prostor postaviti nekaj fleksibilnega in hkrati simbolnega. Želeli smo pokazati, da je stanovanjska politika zmerom proces; tudi gradbeni odri so prostorski element, ki ni nikoli namenjen temu, da bo trajal, zmeraj je samo opora. Razstavo smo skušali artikulirati na način, da tukaj ne gre za 'končno besedo' o temi, ki jo obravnavamo, temveč za odpiranje polja problemov in celo za primerjanje neprimerljivega - tri obdobja, ki jih razstava obravnava, so v mnogočem neprimerljiva. Ko delaš na terenu, pa se seveda pojavljajo spremenljivke, na katere nisi računal. To s seboj nosi tudi širšo poanto o prilagodljivosti, ki jo potrebuješ, da zmoreš svoje ideje prilagoditi realnosti, kar je ključno tudi pri gradnji stanovanj v prihodnosti. Pravilniki, ki določajo, kakšna naj stanovanja bodo, so namreč zelo natančni - in zelo omejujoči! Vprašanje je, kako narediti stanovanje, v katerem se bo dalo improvizirati in ki ne bo fiksno določalo, kje moraš jesti in spati danes, ko se način življenja hitro spreminja. Že v času epidemije se je izkazalo, da mnoga stanovanja ne ustrezajo več sodobnemu načinu bivanja in dela."

Gradbene drogove ste dobili težko - najbrž tudi zato, ker jih primanjkuje, saj se veliko gradi, obenem pa so se občutno zvišale tudi cene gradbenega materiala.

"Ja, alegorija sedanjega stanja se je lepo pokazala tudi pri konstrukciji razstave, saj je bilo ogrodje blazno težko dobiti. Na začetku smo razmišljali celo o tem, da je najbrž dovolj poceni, da ga kupimo in da ga nadalje uporabimo še za druge projekte. Izkazalo pa se je, da bi bilo to bistveno predrago, cene so švignile navzgor, celo izposoditi si jih je bilo težko. Trajalo je kar nekaj časa, da smo jih dobili na posodo za tri mesece, za gradbišča v Italiji pa so ogrodja najeta že vnaprej. Takoj ko se razstava neha, to ogrodje potuje dalje. Gre za reciklažo, ki je zdaj - zaradi problemov pri materialih in pri transportu, kar je osrednjega pomena - nujna. Razstavna ogrodja bodo torej zelo kmalu uporabljena za obnovo italijanske arhitekturne dediščine."

Lahko špekuliramo, kateri segment stanovanjske gradnje bo v tem kontekstu najbolj trpel v bližnji prihodnosti? Morda gradnja socialnih stanovanj?

"Na področju organizirane stanovanjske gradnje imamo zelo veliko različnih kategorij. Eden bolj problematičnih vidikov zadnjih 30 let je, da so po letu 1991 - po stanovanjskem zakonu, ki je likvidiral pojem družbene lastnine na stanovanjskem področju - stanovanja postala bodisi državna bodisi občinska, predvsem pa zasebna z odkupom. V tem kontekstu smo se navadili na dve skrajnosti: socialna stanovanja naj bi bila za tiste res najrevnejše - pa še za te ni bilo nikdar zgrajenih dovolj stanovanj -, vsi drugi pa naj bi stanovanja pridobili na trgu. Tudi tukaj, enako kot na drugih ekonomskih področjih, se je nenehno ponavljalo, da bo trg anomalije sčasoma izravnal. Da bo trg torej v najkrajšem času najbolj racionalno poskrbel za potrebe vseh posameznikov. No, zdaj, po 30 letih in po največji stanovanjski krizi, se moramo seveda vprašati, koliko časa bomo še vztrajali pri tej iluziji. Tudi stanovanjski sklad, ki je bil leta 1991 ustanovljen z istim zakonom, je bil najprej zamišljen kot nepremičninska banka, ki bo občinske sklade zalagala z denarjem za gradnjo najbolj potrebnega. Šele kasneje je začel graditi sam, sprva za odkup. V zadnjih petih oziroma šestih letih se je sklad usmeril v čisto drugačno obliko intervencije, in sicer v javna najemna stanovanja. To je sektor, ki ga pri nas praktično skorajda nimamo, obenem pa po mojem edini pravi odgovor na to, kar naj bi državna intervencija predstavljala. Vedeti je treba, da pri javnih najemnih stanovanjih ne gre nujno za socialna stanovanja; občinski skladi gradijo subvencionirana stanovanja, ki so nekakšen evfemizem za socialna stanovanja in imajo od države subvencionirano najemnino, sklad pa zadnje čase bistveno bolj intenzivno gradi tudi javna najemna stanovanja - tukaj so najemnine višje, vendar še vedno bistveno nižje od tržnih, obenem pa ne ustvarjajo profita in tudi ne izgube. To je ključno. Ta stanovanja ostajajo v dolgoročni lasti sklada, obenem pa za sprejemljivo ceno predstavljajo kvalitetno in zanesljivo obliko bivanja za kogarkoli. To pomeni, da je mogoče racionalno, obenem pa vzdržno graditi stanovanja, ki nimajo špekulativne vrednosti na trgu. Na tak način prvič po desetletjih spet začenjamo razumeti stanovanja kot pravico. Trenutna stanovanjska kriza - še posebej v mestih in na zaželenih turističnih lokacijah - predpostavlja, da stanovanje ni predvsem celica bivanja, temveč prej špekulativna investicija, varovanje pred inflacijo, neke vrste nepremičninska zlata palica. In to za ves del populacije, ki si lahko privošči vzeti kredit ali pa ima prihranjenega dovolj denarja, da lahko vlaga. V situaciji, kjer ljudje, ki že tako ali tako imajo stanovanja, vlagajo v nova, posledično pa si jih tisti, ki jih zares potrebujejo, ne morejo privoščiti niti po tržnih merilih, je edino prav, da država vzpostavi fond, ki je dolgoročno nič ne stane, in začne izpolnjevati svojo bazično nalogo omogočanja, da si ljudje priskrbijo primerno stanovanje."

Pa vendar ste pred časom dejali, da skladi danes delujejo boljše kot kadarkoli.

"Bolje kot kadarkoli v zadnjih 30 letih. Direktno je treba povedati, da imamo v Sloveniji v zadnjih 30 letih dva sklada, ki sta delala relativno veliko oziroma več kot drugi in ki sta delala tudi dobro, vsaj v enem obdobju. To je mestni sklad MOL in stanovanjski sklad RS, ki je gradil največ. Dolgo časa je še posebej republiški sklad iskal model, kako graditi. V 90-ih letih se je v javni režiji gradilo bore malo - takrat je pri mnogih še vztrajala iluzija, da je lastninjenje stanovanj leta 1991 enkrat za vselej rešilo stanovanjski problem. Po letu 2000 nastanejo nenavadne stanovanjsko-varčevalne sheme, kjer gre v resnici za vprašljivo javno sofinanciranje zasebnih nakupov. Da so ljudje stanovanja dobili po ugodnejši ceni, razlika med nakupno ceno in ceno na trgu pa je nekaj, kar so financirali vsi državljani, je nevzdržno. Politika javnih najemnih stanovanj republiškega sklada v zadnjem času pa je prvi model, ki je vzdržen in dolgoročno smiseln, čeprav po mojem mnenju še vedno premalo ambiciozen model. Šele ta omogoča, da najem postane normalen način življenja - da na primer veš, da te lastnik ne bo vrgel ven, ko se bodo v stanovanje želeli vseliti njegovi otroci. Obstajati mora kontinuiran in zanesljiv dostop do preskrbe z nepremičninami. Taka praksa ima več posledic. Prva je zanesljivost najema - da najem ni nujna prehodna faza, v kateri mečeš denar vstran, ampak del fleksibilnega in prilagodljivega življenjskega načrta. Drugi poudarek je arhitekturni; pisati zgodovino slovenske stanovanjske arhitekture zadnjih 30 let brez projektov arhitektov, ki so skozi natečaje zidali za javne sklade - natečaji so trenutno na žalost spet ogroženi -, bi bilo nemogoče. Lahko bi pisali o treh ali štirih zanimivih, ambicioznih luksuznih vila blokih, vendar je večina tako imenovanih 'luksuznih gradenj' zanič tako v arhitekturnem kot v družbenem smislu. Velika večina arhitekturno naprednih stanovanjskih rešitev se je zgradila v javni režiji. To ni leporečenje - ne gre le za lepe fasade, pač pa za dejstvo, da se na teh natečajih arhitektom ponuja edina možnost, da razmišljajo o novih načinih bivanja; skupni prostori na Brdu, ki so jih skozi natečajno rešitev uvedli Dekleva-Gregorič arhitekti, niso bili zahtevani v razpisni dokumentaciji. To je nekaj, česar v taki obliki prej nismo poznali. To so prostori, ki jih imajo v skupni uporabi vsi ljudje v posameznem bloku in dobro funkcionirajo do te mere, da je sam sklad to prepoznal in jih vnesel v naslednja projektna izhodišča. Samo tako so lahko postali nekaj, kar je pri kasnejših projektih postal zaželen standard! Nato je tukaj še eksperimentiranje s tlorisom, ki se lahko zgodi skozi projekte stanovanjskih skladov. Ali moramo res še vedno živeti v tlorisih, ki so bili narejeni za klasično štiričlansko družino iz 60-ih let? Takrat so veliko eksperimentirali in prišli do odgovorov na svoje lastne zagate, mi pa v teh stanovanjih še vedno živimo, kot da so družine še vselej iste in kot da so iste delovne navade ter prioritete. Javna stanovanjska gradnja je dokaz, da lahko arhitekti ponujajo nove, sodobne rešitve. In še zadnja zadeva: vzdrževanje. Če sklad gradi javno najemno stanovanje, se dobro zaveda, da bo ostal dolgoročni lastnik, to pa pomeni, da bo bistveno drugače razmišljal o zasnovi, da bo zares šlo za racionalno in energetsko nepotratno hišo. Vse našteto predpostavlja popolnoma drugačen odnos do arhitekturne rešitve, kot če veš, da boš nepremičnino prodal in se hitro pomaknil k naslednjemu projektu. Tukaj se skriva popolnoma racionalen razlog, zakaj pri stanovanjski arhitekturi nikoli ne bomo napredovali, če se zanašamo samo na trg. V državi, kjer je stanovanjska kriza konstantna in kjer ravno zato prodaš vse, kar zgradiš - tudi najbolj zanikrno kletno stanovanje -, nima noben interesa za to, da bi delal razmisleke, kaj šele dosegal dostojne standarde."

Drži, v tem smislu ste v preteklosti omenjali tudi ljubljanski Šumi in podobne projekte, v okviru katerih nastane izolirana stavba, ki ne diha z mestom. Graditelji se nemudoma pomaknejo k naslednjemu projektu, pa vendar stanovanja gredo za med, ker jih primanjkuje. Se pa tovrstne gradnje zmeraj oglašujejo kot nadstandardne.

"Ja, zato, ker je imeti lastno stanovanje, ki ni v kleti, že nadstandard. Pri nas je zelo malo nadstandardnih stanovanj, obenem pa kakovostna stanovanja - če govorimo o kvaliteti arhitekture in javnega prostora - zadnjih 30 let bistveno pogosteje najdemo v nekaterih soseskah javnih stanovanjskih skladov kot pa v okviru še tako dragih zasebnih špekulacij."

Na koga pritisniti? Kako preprečiti porast stanovanj, ki zgolj črpajo in mestu ničesar ne dajejo?

"Ne smemo gasiti požarov, ampak preprečiti, da se sploh pojavijo. To pomeni, da je potrebno prestrukturiranje celotnega polja preskrbe z nepremičninami. Čeprav so skladi postali bistveno bolj ambiciozni in se zavedajo, da znajo graditi kvalitetno in da imajo družbeno vlogo, je treba številke bistveno povečati. V politiki se pojavlja številka deset tisoč javnih najemnih stanovanj, ki se zdi zelo visoka. Vendar je treba vedeti, da je pred desetletji - ko smo bili bistveno bolj revna družba - ista številka predstavljala skorajda letno produkcijo stanovanj. Deset tisoč javnih najemnih stanovanj za obdobje desetih let ni dovolj ambiciozna številka, da bi lahko imela učinek na celotno polje. Stanovanjski zakon, tako imenovani Jazbinškov zakon, je gotovo popolnoma spremenil strukturo lastništva stanovanj; iz slabih dveh tretjin lastniških stanovanj v času socializma je lastništvo takrat naraslo na več kot devetdeset odstotkov. Vendar naglavni greh vseeno ni v načinu lastninjenja - pri nas se namreč ni dogajalo isto kakor v nekdanji vzhodni Nemčiji, kjer so nepremičninski skladi postali lastniki na desettisoče nekdanjih državnih stanovanj in zdaj stiskajo Berlinčane za vrat z vedno višjimi najemninami. Pri nas si namreč načeloma lahko odkupil le tisto stanovanje, kjer si imel stanovanjsko pravico. Pravi problem je v tem, da se nato desetletja ni skoraj nič gradilo, pa tudi v tem, da nismo vzpostavili popolnih novih pravil igre. Če postanejo skoraj vsa stanovanja lastniška, je za uravnavanje preskrbe s stanovanji treba uvesti tudi nepremičninski davek. Vse stare kapitalistične države imajo občuten davek - brez tega trg ne more funkcionirati! Obenem bi davek moral biti progresiven, če ustavne postulate seveda jemljemo resno. Med obema vojnama - takrat so bila pravila igre podobna, država je intervenirala še v manjši meri - je bila gradnja stanovanj nizkodonosna, tri- do petodstotna investicija, primerljiva s tem, da denar daješ na banko. Danes pa lastnikom stanovanj v Ljubljani v enem letu vrednost narašča za več deset odstotkov, v to pa sploh še ni vštet donos od morebitnega oddajanja. To, da je zaslužek pri novogradnji do 30- ali celo več odstoten, je neverjetno. To je izjemen uspeh celo na volatilnih trgih in tveganih delnicah! Nepremičnine in bitcoin sta hazarderska razvojna modela, ki imata v Sloveniji trenutno največji vpliv. Davek je zato nujni pogoj, da - 30 let prepozno - začnemo normalizacijo razmer."

In potem so tukaj žrebi za javna najemna stanovanja, ki so kakor obliž na gnojne rane. Kaj žrebi sami po sebi povedo o razmerah na trgu?

"Če žreb odloča o 'dobitnikih' na stanovanjski loteriji, to med vrsticami pomeni, da je vse v božjih rokah. Da je to, da dobiš stanovanje, torej božansko naključje. Žrebi pričajo, da kot družba nismo zmožni ustvariti pogojev, v katerih je dostopen vsaj stanovanjski minimum. Ob žrebu za vsakim, ki dobi stanovanje, obstaja še devet drugih, ki bi si ga zaslužili po enakih kriterijih. Treba je povedati, da skladi v zadnjem obdobju - s sredstvi, ki jih imajo - delajo veliko. Kar pa vpijejo tudi oni, je, da še vedno nimamo sistemsko urejenega financiranja. In to je povezano z davkom - v tujini obstajajo modeli, kjer je nepremičninski davek neposredno povezan z javnim fondom, ki gradi nova stanovanja. Pri nas malo ljudi ve, da dobršen del sredstev, iz katerih še danes gradi stanovanjski sklad, izvira še iz časa prodaje stanovanj leta 1991. Dvajset odstotkov sredstev, zbranih z odkupom, je bilo namenjenih za ustanovitev sklada, denar pa je predstavljal glavnico, ki se je šele pred kratkim - skupaj z dodatnimi posojili - zares dokončno unovčila. Osemdeset odstotkov tega denarja pa je šlo občinam in podjetjem, ki so gradila v času socializma; za ta - bistveno večji - del denarja je veliko manj jasno, kam je šel. Večinoma je poniknil v dokapitalizacijah, v prestrukturiranje občin, v glavnem pa ni služil kot izhodišče za novo, ambiciozno stanovanjsko politiko, čeprav naj bi ta denar predstavljal zagonski kapital za gradnjo novih stanovanj. Opravka imamo torej s skoraj četrtstoletnim gradbenim zaostankom in moralnim dolgom, ki ga bo enkrat treba nadoknaditi. Ker bo sredstev, predvidenih za gradnjo javnih najemnih stanovanj, obenem kmalu zmanjkalo, potrebujemo načrt, kako naprej. Potrebujemo dolgoročen, predvidljiv način financiranja javnih stanovanjskih skladov, da bo gradnja stabilna. Največji problem javne stanovanjske gradnje je, da se kljub kakovosti in zdaj tudi premišljenemu upravljavskemu modelu z redkimi izjemami dogaja na obrobju mest. S tem zaseda zemljišča, ki bi se lahko porabljala za pridelavo hrane, obenem pa središča mest zato še bolj postajajo nadstandardne nakupovalno-turistične cone. Če bomo mesta prepustili špekulacijam, javne soseske pa gradili na obdobju, ne bomo naredili nič! Kompleks Šumi mestu denimo nikoli ne bo dal nič, samo jemal bo, samo parazitiral. Javna gradnja pa ima možnost, da nekaj ponudi ne samo svojim stanovalcem, ampak tudi sosedom, tudi vsem meščanom, in s tem postane družbeno relevantna nadgradnja za 21. stoletje."

Osnova takih sosesk so tudi zelene površine. Če bi bila cela Slovenija tako gosto poseljena kot Štepanjsko naselje, bi imela 227 milijonov prebivalcev, je zgolj ena od zelo zanimivih in presenetljivih ugotovitev, ki jih predstavlja razstava. V modernističnih soseskah so parkovne in rekreativne površine dejansko tudi družbena infrastruktura. Kako jih misliti z ozirom na mesece, ki so za nami? In kako v okviru sodobnih gradenj?

"Premalo cenimo premišljen način načrtovanja, kar seveda ne pomeni, da moramo danes začeti spet graditi blokovska naselja v obliki Štepanjskega naselja ali Fužin. Tudi tukaj so obstajali strukturni problemi, ki jih je treba preseči. Če v kratkem obdobju zgradiš sosesko za tolikšno število ljudi, to s seboj prinese velik šok. Taka soseska se težko vrašča v okolje. Postopnost je nekaj, o čemer bi veljalo premišljati in to udejanjati. Mi moramo na te stare dileme ambiciozno odgovarjati s sodobnimi odgovori! Ambicioznost je nekaj, česar se lahko učimo iz preteklosti, ne moremo pa tam iskati receptov za prihodnje gradnje. So pa določeni modeli, denimo terasasti bloki v Kosezah, tisto, kar nam je lahko za vzor. Naj omenim dva mariborska primera javne gradnje: prve so Poljane - gre za štiri bloke, kjer so se Bevk-Perović arhitekti odzvali na skromne prostorske pogoje tako, da so javne prostore postavili na streho in v volumen objektov. Javni prostor v tem primeru ni več zgolj zelenica. Gre za spreten odziv na to, kako ponuditi čim večjo kvaliteto v možnostih, ki niso optimalne. Drugi primer pa je nastajajoča soseska Pod Pekrsko gorco, ki poskrbi za diverzifikacijo različnih programov in gradi servis, ki je uporaben tudi za okoliške prebivalce. Pekrska gorca svojstveno 'pomesti' predmestje. Ne gre za to, da bi v okviru naštetega ustvarjali neke komunitarne ideale in prisiljeno organsko sodelovanje - gre za to, da moramo začeti ustvarjati pogoje, kjer bo vsak lahko avtonomen posameznik. Nihče mi ne bo rekel, da si lahko avtonomen posameznik, če moraš večji del svojega prekarnega dohodka nameniti negotovemu najemu v človeka nevrednih razmerah. Samo pomislite, koliko ustvarjalne energije bi lahko prihranili z normalizacijo in javno intervencijo na tem področju."

Modernistična arhitektura je tudi balkon razumela kot izboljšavo bivalnega in zdravstvenega standarda, po drugi svetovni vojni pa ta v bistvu postane nujen del stanovanj. Balkon je pogosto tudi edina - in sporna - priložnost za širjenje bivalne površine stanovanj, denimo z zasteklitvami, sporoča razstava. Zakaj sporna?

"Sporna in obenem razumljiva. Balkon je tam z nekim razlogom; je prehoden prostor, katerega največja prednost je, da obenem ni del javnega prostora a tudi ne del stanovanja. Tam so svež zrak, svetloba, pogledi, pa vendar omejitev v obliki 'pogleda drugega'. Balkon je kakor loža v gledališču. Če ga zastekliš, s tem dobiš dodaten bivalni prostor. Balkon je torej svojevrstna možnost prizidka, če nimaš hiše. Če z družino živiš v majhnem stanovanju, je poteza seveda razumljiva, a s tem izgubiš tisto, kar je bilo pri balkonu odločilna kvaliteta. Domnevam, da je veliko ljudi, ki si je balkon preuredilo v bivalni del - pustimo ob strani, da je to estetsko vprašljiva odločitev -, v času omejitev gibanja zaradi epidemije to obžalovalo. V nepredvidenih situacijah se je pokazalo, da ima balkon tudi higiensko in psihološko funkcijo. Predstavljajmo si ovdovelo in nepokretno starejšo gospo - to je pri nas vendar običajen profil revnega človeka -, ki ima zelo majhno stanovanje, njen edini stik z zunanjostjo pa je balkon. Če tako stanovanje nima balkona, samoizolacija postane podobna peklu. Ni prav, da si prisiljen izbirati med balkonom in eno dodatno sobo, ki drugim sobam omejuje svetlobo. To je popolnoma nesprejemljivo."

Del razstave najdemo tudi na Poljanski, v neposredni bližini začasnih namestitev za brezdomcev. Je to naključje ali ne?

"'Iščem stanovanje' danes lahko beremo tudi cinično. Predvsem gre za to, da so Poljane zanimiv del Ljubljane, saj so bile skozi zgodovino vedno odlagališče nezaželenega. Cukrarna je tam nastala zato, ker mesto nikjer drugje ni hotelo imeti velike tovarne, tudi klavnice so bile tukaj zato, ker jih niso hoteli imeti blizu mesta, premožni meščani si tu niso postavljali vil. Z vsemi lokacijami za brezdomce, ki jih najdemo na tem območju, se je to podedovalo. Obenem pa se Poljane zelo hitro spreminjajo, trk med gentrifikacijo in ostanki nezaželenega je tukaj najbolj neposreden. Cukrarna sama ima vse značilnosti omenjenega - včasih je bila zavetišče, danes pa zaželena lokacija za sodobno umetnost. V tem smislu so Poljane ene od preizkusnih kamnov tega, ali bomo znali upravljati mesta na način, da gentrifikacija družbenih vezi ne bo nepovratno uničila. Ni naključje, da smo ravno na Poljanah postavili nekatere zanimive študije primerov - denimo primeri štirih, relativno neuglednih hišk na Poljanskem nabrežju, ki jih je MOL sezidala med obema vojnama; vsaka od njih je iz drugačnega materiala, občina je z njimi preizkušala, katera bi bila najcenejša in obenem še dovolj kvalitetna možnost, ki bi jo lahko uporabili za nov kvaliteten model delavske hišice in jo gradili povsod po mestu. V tistem času je bila v Ljubljani izredna stanovanjska kriza, na obrobju mesta so nastajala barakarska naselja. Pri omenjenih hiškah se je občina na razmere odzivala v socialnem smislu. In zato imajo tukajšnji razstavni panoji naslov 'Iščem stanovanje za nove razmere'. Poljane so prostor prehajanja in eksperimenta."

V sklopu razstave izpostavljate tudi delavski dom oziroma delavski azil Vladimirja Mušiča, ki je nastal kot poskus reševanja delavske stanovanjske stiske v času gospodarske krize v 30-ih letih. Danes so v stavbi poslovni prostori, včasih pa javna kuhinja in prostori za delavce. Paradoks?

"Ena od osnovnih ugotovitev te razstave je gotovo to, da smo za razliko od prejšnjih dveh obdobij po letu 1991 izgubili pluralnost različnih oblik zagotavljanja stanovanj. Še vedno razmišljamo samo o družinskih stanovanjih. So samski domovi odlagališče nezaželenih profilov ali bi morala to biti še danes normalna tipologija? Pa študentski domovi in vse netipične oblike bivanja? Delavski domovi, ki še zdaleč niso bili samski domovi, kot jih razumemo danes, so bili svojčas zelo kultivirana zmes skupnega in zasebnega. Socialne razlike so bile takrat sicer zelo velike, v relativnih številkah višje kot danes, vendar aspiracije delavskega razreda skorajda niso imele zgornje meje. Kdorkoli je gradil za delavce, si je rekel, da nikoli ni nič dovolj dobro tudi za delavski razred. Danes pa smo navajeni na to vprašanje naleteti kvečjemu pri kakšnem nizkotnem oglasu, ki oznanja, da je določena hiša primerna 'tudi za nastanitev delavcev' - na primer zato, ker je vanjo mogoče umestiti 20 pogradov. To je pomembna psihološka razlika. Ni važno samo, koliko denarja imamo na voljo; vprašanje je, zakaj smo se naenkrat poslovili od ideje, da je zgolj in samo najboljše dovolj dobro tudi za nekoga, ki ni del srednjega ali višjega sloja."