Mostarski teater mladih deluje že od leta 1974. Kako ohranjate svojo relevantnost in zakaj je to delo za vas po 45 letih še vedno zanimivo?
"Ko se nas je nekaj mladih upornikov odločilo, da naredimo gledališče, nismo niti vedeli, kaj hočemo. Vedeli smo, česa nočemo. Nismo si želeli gledališča, ki smo ga gledali, v njem sodelovali in igrali. Imeli smo željo po nečem novem in odločili smo se, da gremo v to avanturo. Naredili smo svoj teater. Vse odtlej pa iščemo, kaj pravzaprav hočemo. Sam še vedno iščem - in to iskanje nečesa novega nas ohranja pri delovanju, saj še vedno nismo odkrili vsega. Naprej te žene zavedanje, da ni nikoli dovolj, in želja premikati meje umetnosti. Iščemo nove možnosti. Ker smo se odločili, da bomo družbeno angažirani in bomo reagirali tudi na stvari, ki se dogajajo okoli nas, je to pomenilo, da je bil čas od leta 1974 pa do danes tudi precej buren, saj se je v teh 45 letih zgodilo marsikaj. A imam tudi zdaj občutek, da smo komaj začeli."
Nagrajeni gledališki režiser Sead Đulić že vse življenje živi gledališče. Je gledališki pedagog, ustvarjalec, soustanovitelj, član in zdaj umetniški direktor Mostarskega teatra mladih. Zbirka njegovih kolumn Pred zidom je dokaz, da se ni nikoli izogibal angažirani in aktivistični družbeni drži. V devetdesetih letih se je priključil vojski Republike BiH, danes pa je predsednik mostarskega združenja antifašistov in borcev narodnoosvobodilne vojne (UABNOR). Zadnja predstava Mostarskega teatra mladih Uspavanka za Mladenko o pokolu hrvaških vaščanov Grabovice je zanj osebna. Spomni se, da vojakom iz Sarajeva septembra 1993 po pokolu mostarski vojaki niso dovolili, da bi prišli v mesto. A kot nekdanji član iste vojske, kot so bili zločinci, se vseeno čuti odgovornega - predvsem ker vsem storilcem in odgovornim še vedno ni bilo sojeno. V Slovenijo je prišel na povabilo društva Taka Tuka kot gost letošnje 8. mednarodne konference gledališke pedagogike, ki je bila organizirana v okviru EU projekta Let's Communicate.
To smo delali, ker se nam je to zdel edini možni odgovor na neumnosti, ki so nas obkrožale. Pa smo zato še mi delali norosti
Danes biti tiho, molčati ob vseh krivicah, ki se dogajajo, je noro pogumno, ker te stvari bodo imele posledice, in misliti, da se lahko posledicam izognemo, da nas naš molk ne bo ulovil in prišel preganjat, je naivno in pogumno v vsej neumnosti
Pokol v Grabovici
Pokol v Grabovici, blizu Jablanice, se je zgodil 8. in 9. septembra 1993. V pokolu je izginilo 33 hrvaških prebivalcev in prebivalk vasi. Najmlajša med umorjenimi je bila štiriletna Mladenka, najstarejša žrtev je imela 87 let. Sedemnajst žrtev je še vedno pogrešanih. Vojno hudodelstvo so izvršili predvsem pripadniki devete brigade vojske Republike BiH, ki so tja prišli iz Sarajeva. Za pripadnike vojske Republike BiH, ki so bili v Grabovici že od maja 1993, mednarodno kazensko sodišče v Haagu ni ugotovilo krivde, poveljniške odgovornosti pa je bil pred mednarodnim sodiščem obtožen, a nikoli obsojen Sefer Halilović. Vrhovno sodišče Federacije BiH je leta 2008 potrdilo 13-letno zaporno kazen zoper vojake Nihada Vlahovljaka, Seada Karagića in Harisa Rajkića.
Marsikaj je mogoče, če gradimo in stavimo na informirane, ozaveščene in povezane posameznike. Naredimo lahko nepredstavljivo
Seveda, sistem je bil neumen. Ogromno nesmislov je bilo. Ne trdim, da ni bilo zadaj ideologije. A obstajalo je razumevanje, da potrebujemo kulturo in izobraževanje
