Iz njega se je usul plaz besed. "Potem sem začutil, kako me je prestrelilo tu in tu," je pokazal na desno stran prsnega koša in na roko, kjer ima še vedno brazgotino. "Bolelo me je, ampak ne tako kot ob naslednjem rafalu, ko je krogla zadela v tla tik ob mojem stopalu in mi je razpršeno kamenje razcefralo peto. Verjetno je tam neki preplet živcev, saj me je bolelo bolj kot ob strelu v trebuh. Peta je bila povsem razprta."
Pripoved je bila natančna do zadnjega centimetra. Forenzično natančna mora biti, saj je bil Nedžad Avdić ena najpomembnejših prič na tribunalu za bivšo Jugoslavijo v Haagu. Na podlagi njegovega in nekaj podobnih pričanj preživelih žrtev streljanja so na neodvisnem mednarodnem sodišču z znanstveno gotovostjo dokazali, da je bil v Srebrenici izvršen genocid in da so bili v drugih delih Bosne storjeni najhujši vojni zločini. Tudi na podlagi njegovega pričanja – Avdić je eden od le dveh preživelih iz množičnega streljanja na Brani crvenog mulja pri Petkovcih – je bil v torek na dosmrtno kazen dokončno obsojen general vojske Republike srbske Ratko Mladić. Če Avdić in njegov sotrpin ne bi preživela in če se, ko so krvniki s tovornjakom odšli po nove ujetnike, ne bi skupaj prek trupel splazila in skrila v bližnje grmovje, morda nihče ne bi nikoli izvedel, kaj natančno se je na tem mestu zgodilo v noči med 14. in 15. julijem 1995.
Brana crvenog mulja je ogromen nasip v zakotni dolini severno od Zvornika. Zadržuje vodo, namenjeno bližnji tovarni aluminijevega oksida. Pod nasipom je velik raven plato, do katerega vodi makadamska cesta. Po tej cesti so bosansko-srbski vojaki s tovornjaki pripeljali več kot 815 moških in dečkov muslimanov ter jih postrelili. Najmlajši je imel 15 let. Avdić je tedaj štel 17 let in velja za najmlajšega preživelega z množičnih morišč v Bosni. Naslednji dan sta s sotrpinom iz gozda opazovala, kako so trupla z bagrom nakladali na tovornjake in jih vozili v bližnjo masovno grobnico.
O genocidu moramo govoriti
Kar je doživel, je več let držal v sebi. Zaupal se je le družini, redkim prijateljem in preiskovalcem v Haagu. V zasebnem pogovoru je zgodbo ponovil desetletje po koncu vojne, ko sva se prvič srečala v Tuzli. Tedaj pripoved še ni bila javna. Delno prikrita z inicialkama N. A. je bila v Dnevniku objavljena leta 2011, ko je bil v Srbiji aretiran Ratko Mladić. Danes Avdić svojo zgodbo pripoveduje javno v mnogih intervjujih za svetovne medije. Predava tudi na evropskih univerzah, na angleški Univerzi Bedfordshire v Lutonu so mu leta 2017 podelili častni doktorat. "O genocidu moramo govoriti, da se ne pozabi," je Avdićeva pogosta izjava.
Na Brano crvenog mulja se vrača le redko. V lokalnem okolju srbski lastniki zemljišč še več kot četrt stoletja kasneje niso naklonjeni obiskovanju krajev, kjer so srbski vojaki izvajali množične poboje. Tudi ob našem obisku nas je po nekaj minutah oborožen varnostnik pospremil s platoja, ki uradno pripada tovarni. "Nima smisla, da se prerekamo," nas je strmo pogledal in z roko namignil proti izhodu.
Avdić ni rekel ničesar. Počasi smo se napotili proti avtomobilu, a si je vseeno še vzel čas, da nam je razkazal okoliške gozdove, potok, skale, livade, prek katerih sta se s sotrpinom zvlekla na svobodo. Avdić govori v imenu obeh, saj prijatelj živi v tujini in se je zaradi vsega, kar je preživel, zatekel v anonimnost. Ob Avdiću pa je bila tokrat njegova soproga Elvisa Avdić, prav tako nekdanja begunka iz Srebrenice. "Ko mi je Nedžad na Googlovem zemljevidu pokazal, kje vse sta več dni hodila, nisem mogla verjeti, da človek s toliko ranami prenese tolikšno trpljenje," se je gospa Avdić ozrla po okoliških hribih.
Nedžad Avdić je vse, kar se mu je zgodilo, opisal v knjigi Ja, haški svjedok (Jaz, haaška priča), ki je v Bosni izšla lani. Trenutno se z založbami v tujini dogovarja za prevode v italijanščino in angleščino. Razmišlja tudi o prevodu v slovenščino. Ljudje, ki so preživeli pekel Srebrenice in okoliških krajev, si še danes prizadevajo, da bi njihova zgodba šla v svet. Na drugi strani imajo močne nasprotnike – uradne institucije Republike srbske in posameznike, ki kljub vsem sodbam v Haagu genocid še vedno zanikajo.
Manifestacija za padlega generala
V ponedeljek, dan pred Mladićevo sodbo, so v mestu Bratunac, ki leži le nekaj kilometrov pred Srebrenico, organizirali shod v podporo zločinskemu generalu. Na osrednjem trgu so izobesili plakate z Mladićevim portretom in napisom: "Genocida ni bilo. Bog te živi in da si nam zdrav!" V večernih urah so predvajali dokumentarni film, ki Mladića resda ne slika kot heroja, skuša pa prikazati "drugačen" pogled na politične in vojaške strategije, ki so vodstvo Republike srbske med letoma 1992 in 1995 vodile do odločitve za iztrebljenje in preselitev muslimanov s tega območja. Kot je značilno za tovrstne prikaze, film nima osrednje teze, ampak gledalce vodi od sogovornika do sogovornika in ustvarja vtis, da je bilo vojno dogajanje viharno, brez osrednjega cilja, posamezna ravnanja pa naj bi bila spontani odzivi znotraj niza dogodkov. Pomenljivo je predstavljanje Mladića kot šarmantnega sogovornika v komunikaciji z ameriškimi in nizozemskimi vojaškimi poveljniki. Z generalom Wesleyjem Clarkom sta si denimo v znak naklonjenosti celo izmenjala vojaški kapi. Po drugi strani je Mladić v filmu predstavljen kot konflikten, samosvoj poveljnik, ki se ni uklanjal ne Radovanu Karadžiću ne Slobodanu Miloševiću. Na ta način pripoved skuša zrušiti tezo o velikem zločinskem načrtu, dirigiranem tudi iz Beograda, po katerem je nastala Republika srbska.
Projekcijo si je ogledalo okrog 50 ljudi, ki pa so se že pred koncem filma začeli razhajati. Večina preostalih meščanov, ki so sedeli po okoliških barih in restavracijah, za manifestacijo ni kazala interesa. Po četrt stoletja skuša večina običajnih prebivalcev vojno pustiti za seboj in živeti prihodnost.
"V Srebrenici delamo vse za to, da bi oba naroda živela v slogi," je v svoji pisarni dejal podžupan Srebrenice Hamdija Fejzić. V vojnem času je bil eden od organizatorjev oboroženega odpora proti srbskim vojaškim in političnim silam. Danes hočeš nočeš z njimi sobiva. "Ljudje živijo drug z drugim brez problemov. Srebreniški otroci hodijo skupaj v šolo in mlajše generacije se niti ne ukvarjajo več z vprašanjem, kdo je Srb in kdo Bošnjak. Imamo nogometni klub, v katerem skupaj igrajo Srbi in Bošnjaki. Imamo kulturno-umetniško društvo, kjer so vsi skupaj. Politične sile, ki skušajo harmonijo rušiti, prihajajo večinoma z vrha entitete Republike srbske," pravi Fejzić.
Župan Srebrenice je trenutno bosanski Srb Mladen Grujičić. V vojnem času je bil še otrok, njegov oče, vojak Republike srbske, je bil v vojni ubit. Danes Bošnjaki županu očitajo, da zanika genocid. Pred letošnjimi spomladanskimi volitvami ga je osebno podprl Milorad Dodik, dolgoletni politični vodja bosanskih Srbov, ki navija za razdelitev Bosne in Hercegovine ter samostojno Republiko srbsko. Bošnjaki so volitve bojkotirali. Podžupan Fejzić pravi, da so z glasovi manipulirali v korist Srbov. Tudi v mestni skupščini se je število svetnikov nagnilo izrazito v korist Srbov, čeprav je v mestu nekaj več kot polovica prebivalcev Bošnjakov. "Vsak neljub politični dogodek negativno vpliva na možnosti za razvoj Srebrenice," je zaskrbljen podžupan Fejzić. "Napetosti ljudi odbijajo. Kot vidite, je mesto precej prazno, ljudje nočejo živeti tu, investitorji oklevajo pred odpiranjem novih delovnih mest."
Bošnjaki, ki so se v mesto in okoliške vasi začeli vračati približno desetletje po vojni, tu vendarle vztrajajo, ker ne želijo, da bi bila Srebrenica srbska, kot je 11. julija 1995 ob zavzetju mesta razglasil Mladić. Nad središčem mesta dominirata simbola obeh narodov, minaret džamije in zvonik pravoslavne cerkve. Razdalja med njima meri le nekaj deset metrov. Vmes živi veliko družin, ki se s politiko in zgodovino ne ukvarjajo in o tem ne razmišljajo več.
Podobno je v vseh krajih ob Drini. "Pri nas ne ločimo med muslimanskimi in srbskimi otroki. Vsak ima pravico do svoje identitete, vsak ima svoje praznike, ki jih medsebojno spoštujemo," nam je pred šolo v Petkovcih pri Zvorniku povedal šolski uslužbenec srbske narodnosti, ki ni želel, da zapišemo njegovo ime. "Kar je bilo, je bilo, Bog ne daj, da se ponovi," se je nasmehnil.
Po četrt stoletja je v Bosni pogrešanih še več kot 1000 oseb. Tudi po zaključku sojenj v Haagu se bo tako iskanje in odkopavanje skritih grobov v Bosni nadaljevalo
Šola v Petkovcih je danes videti kot običajna, nekoliko razdrta podeželska šola. A v tej šoli so srbski vojaki 14. julija 1995 zbirali, pretepali in mučili Bošnjake, preden so jih odpeljali na streljanje pred Brano crvenog mulja. V eni od učilnic v prvem nadstropju je bil tisto noč zaprt tudi Nedžad Avdić. Stoječ pod okni učilnice nam je dolgo natančno opisoval krike ujetnikov zaradi udarcev in pot po stopnicah, polnih krvi. Skozi vrata šole je pogledal v notranjost. "Na tisti ograji so imeli pripravljene vrvi, s katerimi so zvezali vsakega od nas, preden so nas odpeljali na streljanje," je rekel. Danes je ograja pobarvana v snežno belo barvo. Med našim obiskom so trije delavci šole čistili pod. Gospod Avdić pa nas je opozoril na pomemben detajl: šola pred vhodom ni označena s tablo in nima imena. Kot bi se hotela skriti pred lastno preteklostjo. Toda zanikanje preteklosti je nevarno, pravi Avdić. Zgodovina uči, da se nacionalno sovraštvo, internacije, teroriziranje, posilstva, množični poboji in genocid lahko kadarkoli ponovijo.
Težak nahrbtnik, poln resnice
"Negiranje genocida je pri nas institucionalizirano," je na okrogli mizi v spominskem centru Potočari, kjer je pokopanih več kot 8000 pobitih srebreniških muslimanov, dejala Mirela Osmanović, diplomirana pravnica, rojena dve leti po koncu vojne v Bosni. Po njenem mnenju je paradoksno, da od mladih ljudi, ki v šolskem sistemu nimajo priložnosti seznaniti se z medvojnimi dogodki, pričakujemo, da bodo govorili o genocidu. Prepričana je, da se morajo generacije, ki prihajajo, vendarle soočiti z resnico o zločinih v Bosni in Hercegovini. "Danes imamo razvite računalniške aplikacije, ki z znanstveno natančnostjo povedo, koliko ljudi je pokopanih, koliko jih še iščejo … Mladi lahko uporabljajo relevantne vire, tudi arhiv haaškega tribunala. Tam so zbrani jasni dokazi in pričanja. To nam daje možnost, da lahko sami na podlagi relevantnih virov oblikujemo mnenje," je bila pomenljiva.
Med Bošnjaki v Srebrenici je mogoče začutiti ponotranjeno potrebo po nenehnem dokazovanju, da se je to, kar se jim je zgodilo, res zgodilo. "Na naši strani sta analiza DNK (iz kosti najdenih preminulih, op. p.) in forenzična znanost. Na drugi strani so mitomanija in gusle," je zbranim pod leseno streho spominskega centra povedal njegov direktor Emir Suljagić. "O tem se ne da pogovarjati. Pogovarjamo se lahko samo o dejstvih."
Gospa Nedžiba Saliković je dejstva v Potočare prinesla v rdečem nahrbtniku. "To sta moj sin Kiram in mož Rifet," je rekla, ko je izvlekla sliki mladih obrazov. Po licih so ji tekle solze. Izgubila ju je julija 1995, naslednjič je videla le še ostanke njunih kosti. "Sina sem prepoznala po razcefrani modri jopici, ki so mi jo prinesli," je pokazala še eno sliko. Na naslednji sliki, ki jo je izvlekla iz nahrbtnika, je bila sama. Posnetek je naredil znameniti ameriški fotograf Ron Haviv 17. julija 1995, ko so gospo Saliković skupaj z drugimi ženskami in otroki že prepeljali v Tuzlo. Tam je čakala, ali se bosta mož in sin v koloni Bošnjakov, ki so pred Mladićevimi klavci skozi gozdove pobegnili iz Srebrenice, uspela prebiti na osvobojeno ozemlje. Fotograf jo je ujel z razširjenimi rokami in obrazom, skrivenčenim v kriku. Slika, objavljena v svetovnih medijih, je artefakt najhujšega zločina po drugi svetovni vojni v Evropi. Predstavil jo je tudi Spominski muzej holokavsta ZDA.
"Mladića sem srečala iz oči v oči, tule na cesti," je gospa Saliković pokazala z roko pred vhod pokopališča. "Delil je bonbone in čokolade, rekel je, da se nam ni treba bati. Verjeli smo mu. Potem pa je dal vse pobiti." Za njunima Kiramom in Rifetom sta ostala bela nagrobnika, ki ju gospa Saliković hodi objokovat, božat in poljubljat. Ko med njima razširi roke v molitvi – kot jih je razširila na Havivovi fotografiji – objame vse, kar je nekoč imela. Že četrt stoletja je na svetu sama.
Matere Srebrenice, ki so v pokolih izgubile može in sinove, so televizijski prenos torkove obsodbe Mladića spremljale iz prvih vrst. Gospa Mejra Đogaz, ki so ji ubili tri sinove in moža, je po koncu sojenja rekla, da bo Mladiću zares sodil šele Alah. Za njenimi najdražjimi je ostalo le nekaj kosti, ki so jih našli v sekundarnih grobnicah, ki so nastale po prekopavanju prvotnih grobnic, ko so zločinci septembra 1995 skušali prikriti, kar so storili. Večine kosti sinov gospe Đogaz še niso našli.
A tudi nekaj kosti je lahko mnogo v primerjavi z nič. "Iz naše in sosednjih vasi so že leta 1992 odpeljali več kot 700 moških in dečkov. Še danes za mnoge ne vemo, kje so," nam je dan po Mladićevi obsodbi povedala gospa Džemila Halilović iz vasi Čališmani pri Petkovcih. Po dostopnih podatkih je danes s tega območja pogrešanih še okrog 250 žrtev. Njihove kosti so raztresene po grobnicah ob mejni reki Drini. Na podlagi pripovedi redkih skesancev se ve, da grobnice obstajajo, a se ne ve dovolj, da bi jih našli. Mnogi zločinci še molčijo in roka pravice jih ne doseže, da bi jih izprašala.
Z dvorišča hiše gospe Halilović, ki stoji visoko na hribu, razgled sega vse do Brane crvenog mulja, kjer so 15. julija 1995 v dolgih vrstah ležala trupla. Obseg pobojev ob Drini je bil prevelik, da bi jih bilo mogoče povsem skriti. Ljudje so videli marsikaj. Skriti pa je bilo mogoče posmrtne ostanke. Po četrt stoletja je v Bosni pogrešanih še več kot 1000 oseb. Tudi po zaključku sojenj v Haagu se bo tako iskanje in odkopavanje skritih grobov v Bosni nadaljevalo.
Več ko jih bo raziskano, manjša bo verjetnost, da bi se kdaj ponovilo. Vojne se zakotijo v lažeh. Iz resnice izhaja mir.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
