Da se je v Kataloniji nekaj spremenilo, je jasno. Minuli torek, 28. januarja, je bilo malo pred osmo uro zjutraj pred vhodom v mestni park Ciudadela le nekaj desetin ljudi. Poziv nevladnih organizacij, naj se Katalonci zberejo v podporo političnim zapornikom, članom odstavljene katalonske vlade, ki so jih ta dan prvič po dveh letih pripeljali v parlament, na kraj, kjer so leta 2017 odločali o referendumu, ni učinkoval kot običajno; nobenih množic, le peščica ljudi z nekaj zastavami, ki so v mrzlem jutru čakali na prihod političnih zapornikov v spremstvu policije, ki je že ponoči strateško zasedla okolico parka, sredi katerega stoji katalonski parlament, stara mogočna palača, dostojna parlamentov evropskih držav.
Dve viziji Katalonije
Ni šlo za brezbrižnost, šlo je za razočaranje, ker je dan prej parlament še enkrat zatajil, ko je predsedstvo mirno sprejelo odločitev volilne komisije, da predsedniku katalonske vlade Quimu Torri odvzame poslanski mandat, čeprav ostaja predsednik katalonske vlade, dokler sodba ne bo pravnomočna. Obsojen je bil na poldrugo leto prepovedi opravljanja javnih funkcij, ker med lanskoletno volilno kampanjo z vladne palače ni hotel umakniti transparenta z napisom Svoboda političnim zapornikom, kot je to od njega zahtevala volilna komisija.
Razpad katalonske koalicije neodvisnosti je tako bil le vprašanje časa. Kot mi je dan prej povedal Vicent Partal, eden najbolj informiranih katalonskih novinarjev, so predčasne deželne volitve neizbežne. "To stanje ne more več trajati, obe glavni stranki, ERC in Junts per Catalunya, sta po številu poslancev skoraj enakovredni, imata pa različno strategijo. Volivci naj odločijo, katera strategija je najboljša, čas je, da zmaga ena stranka in prevzame vajeti v roke."
Kateri sta ti dve strategiji? ERC, Katalonska republikanska levica, je to že nekajkrat povedala. Njen voditelj je Oriol Junqueras, obsojen na 13 let zapora. Ta stranka je pred nekaj meseci z vzdržanjem omogočila izvolitev socialista Pedra Sancheza za premiera. Ampak sodstvo, ki je izrazito desno usmerjeno, mu dela ne namerava olajšati, nadaljujejo se obtožbe, procesi in obsodbe. V teh dneh poteka na sodišču sojenje majorju Traperu, odstavljenemu voditelju katalonske policije, ki ga obtožujejo, da na referendumu ni izpolnjeval navodil iz Madrida. Zanj zahtevajo enajst let zapora. Vendar je ERC izbrala to pot, ker je v tem trenutku po njeni oceni edina možna: torej pogovori z Madridom, samostojnost na mrtvem tiru in morda v prihodnje nov referendum.
Druga stranka, Junts per Catalunya, katere voditelj je odstavljeni premier Carles Puigdemont, se že nekaj časa srečuje z notranjimi problemi. To je stara katalonska liberalna stranka Convergencia, ki se je nato preoblikovala v Katalonsko demokratsko stranko PDeCat, ko jo je prevzel Puigdemont, pa jo je preimenoval v Skupaj za Katalonijo. Ampak teh prehodov nekateri še niso preboleli. Ko si je Puigdemont priboril status evropskega poslanca, je še aktivneje vstopil v politiko z novim geslom, Crida per la Republica, Klic za republiko, s katerim napoveduje veliko zborovanje 29. februarja v Perpignanu, v Franciji, tik za mejo, v francoski Severni Kataloniji. In njegova strategija? Potrditi veljavnost referenduma leta 2017 in nadaljevati po tej poti z uveljavljanjem samostojnosti. Skratka graditi neodvisno Katalonijo zunaj ozemlja sedanje Katalonije. Vsekakor zanimivo, ampak sila zapleteno.
Po dveh letih spet v parlamentu
Kolona policijskih vozil je spremljala kombi, s katerim so iz zapora pripeljali politične zapornike v parlament; postopek je bil enak, kot če bi pripeljali najhujše zločince. Moteče je bilo, da so z zaporniki vstopili v parlament tudi policisti, to je bila katalonska policija, sicer v civilu, ampak prekršeno je bilo načelo, da v parlamente vstopa policija, samo če je izrecno poklicana. Celo med zaslišanji je bil v dvorani policist.
Katalonske predčasne volitve bodo začrtale pot (ne)samostojnosti
Boj za demokracijo in temeljne pravice
Nastop obsojenih poslancev je bil namenjen oceni posledic, ki jih je imela uveljavitev 155. člena španske ustave na Katalonijo. O tem je govoril nekdanji zunanji minister Raül Romeva. Samozavesten, odločen, jasen kot vedno. Izstopajoči katalonski politik, človek, ki je bil med vojno v BiH predstavnik Unesca v Sarajevu, mestu, kamor ni hotel nihče. "Člen 155 je bila največja napaka politike v času demokracije," so bile njegove prve besede. To je bil pritisk, ki se še danes ni končal. Računsko sodišče je prav na ta dan objavilo zahtevek takratnim vodilnim katalonskim politikom za povračilo stroškov referenduma, 4,1 milijona evrov, z grožnjo, da jim sicer zasežejo premoženje, ustavno sodišče pa je pozvalo tožilstvo, naj uvede preiskavo proti predsedniku parlamenta Rogeru Torrentu in dvema članoma predsedstva, ker so v oktobru, po madridski obsodbi, dopustili razpravo o resoluciji, ki je ocenjevala razsodbo. "Nedemokratično je, če si ob političnih razlikah prizadevaš, da nasprotnik izgine," je poudaril Romeva in opozoril, da to ni bil ukrep proti indipendentistom, ampak proti vsem prebivalcem Katalonije. "Še bomo delali politiko za ljudi, ki imajo kot edini cilj boljšo državo," je poudaril in opozoril, da bo to država za vse, ki v njej živijo, brez izključevanja. Zato Katalonci ne odstopajo od tega, da bodo branili ideje, ki so "pravične, inkluzivne, solidarne in etične". In za konec še ugotovitev, da so sodišča Belgije, Nemčije, Škotske in Švice ter Evropsko sodišče sprejela zelo jasne odločitve, ki močno ogrožajo kredibilnost španskega sodstva. Gre za splošne človekove pravice, za svobodo. Zato Romeva ni pesimist, opozarja, da gre za konflikt, ki presega meje Španije in taki konflikti se rešujejo na mednarodni ravni, tudi z amnestijo.
Medtem ko je zasedal parlament, se je v vladni palači odvijala prava drama. Predsednik katalonske vlade Quim Torra je v parlamentu poslušal Junquerasa in Turulla ter se nato umaknil v predsedniško palačo. Posvetoval se je s številnimi sodelavci, telefonsko tudi s Puigdemontom. Za naslednji dan napovedal izjavo za medije. Nihče ni vedel, kaj bo povedal; molk je bil popoln.
Torra se je dolge ure pogovarjal s sodelavci; razprava je bila burna, nekateri so bili za takojšnji razpis volitev, ker so zadržanje partnerske stranke ERC glede parlamentarnega mandata Torre ocenili za nelojalno, drugi so predlagali, naj Torra zamenja člane vlade iz vrst ERC ali vsaj podpredsednika vlade Perea Aragonesa s kakim poslancem iz vrst svoje stranke, ker bi v primeru odstavitve Torre, za kar bi se lahko odločilo vrhovno sodišče, moral vlado do volitev za opravljanje tekočih poslov voditi podpredsednik. Torra teh predlogov ni sprejel. Takojšnje volitve bi ogrozile socialne dejavnosti v državi, z zamenjavo članov vlade iz vrst ERC pa bi si Torra nakopal očitek, da je zrušil enotnost koalicije. Tako se je odločil za tretjo opcijo, najprej proračun in nato volitve, verjetno maja ali junija. Možen datum je 17. maj.
Puigdemont se vrača
In kdo sta vodilna kandidata na prihajajočih volitvah? Junqueras ne more kandidirati, ker mu je vrhovno sodišče prepovedalo opravljati javne funkcije za 13 let, kolikor naj bi trajala njegova zaporna kazen, in tako je že skoraj gotovo, da bo nosilni kandidat stranke ERC prav Pere Aragones. O kandidatu stranke Junts per Catalunya ni še nobenega sklepa, ampak glede tega skoraj ni dvoma: nosilec liste te stranke bo politični voditelj, to je Carles Puigdemont. Na vprašanje, ali je njegov poslanski mandat združljiv z mestom predsednika katalonske vlade, se je odgovor glasil, da mora stranka na prvo mesto postaviti svojega liderja, o sestavi vlade bo tekla beseda kasneje. Menda je mandat člana katalonskega parlamenta združljiv z mandatom evropskega poslanca. Še več, Puigdemontov odvetnik Gonzalo Boye naj bi bil celo prepričan, da je tudi mesto predsednika katalonske vlade združljivo z evropskim poslanskim mandatom, kar pa seveda ni preverjeno.
Vsekakor pa bi znal povratek Puigdemonta v katalonsko politiko močno premešati karte. Ko sva se, kot uvodoma omenjeno, s Partalom pogovarjala o volitvah, je bila njegova teza, da mora na volitvah priti do jasnega zmagovalca. Dan po napovedi volitev je bila v Barceloni objavljena prva anketa, po kateri naj bi imeli v 135-članskem parlamentu ERC in Junts po 31 poslancev, številčno pa bi bili možni dve koaliciji: ponovitev sedanje ERC, Junts in CUP z 72 poslanci ali pa bolj levičarska opcija ERC, En Comu Podem in socialisti z 78 poslanci. Aragones je to možnost že zanikal, ampak volitve so še daleč.
Vsekakor bi znala vrnitev Puigdemonta na seznam kandidatov močno premešati štrene; tudi zato, ker je katalonsko volilno telo nepredvidljivo in nestabilno ter se veliko volivcev odloča glede na trenutne opcije in na kandidate. Pa tudi zato, ker sta osrednji nevladni organizaciji, Omnium in ANC, zelo vplivni, še zlasti, kadar nastopata skupno. Vsaka napoved je torej prenagljena. Katalonija je bila več kot dve leti politično zamrznjena in očitno bo taka ostala še do pozne pomladi. O tem, kakšna bo potem, bodo odločali volivci.
