Lahko bi se pogovarjala o čemerkoli, a pravzaprav se ne moreva pogovarjati o ničemer razen o vojni v Ukrajini. Že odkar je izbruhnila, pomaga Michael pri posredovanju stanovanj za ukrajinske literarne ustvarjalke, ki so pred morijo pribežale v državo. Njihove zgodbe so individualne, reče, vsaka ima svojo. Delamo, kar lahko. Ob omembi birokracije trpko vzdihne. In pripoveduje. Ob vsaki teh usod mi srce še malo onemi. Gre za moje kolegice, za ženske, ki so pred vojno delale enako kot jaz, se preživljale s pisanjem. "Že od prihoda sem razmišljam o smislu svojega dela," rečem. "V luči vojne se zdi pisanje pesmi povsem nepotrebna, odvečna dejavnost, ki ne more napraviti ničesar konkretnega, nikomur pomagati ... Jaz pač ne znam operirati krvaveče rane ali strokovno pomagati v psihični stiski, za humanitarno pomoč ne morem prispevati več od drobiža, ne znam niti jezika ... Pisanje pesmi se mi v tej luči, ko so ljudje prisiljeni v beg, da si rešijo golo življenje, kaže kot domala groteskno zgubljanje časa." "Ne," me ustavi. "Ti delaš svoje delo. Vsak dela, kar lahko."
Kasneje, med sprehodom ob Donavi, razmišljam o njegovih besedah. Zdijo se mi pradoksalne. Komu koristi, da sedim v sobici in pišem pesmi – kdo ima karkoli od tega? Je pisanje pesmi striktno egoistični užitek? V Sloveniji to delo, delo v kulturi nasploh, že zelo dolgo ni več niti dojeto kot delo, v splošni javnosti, ki se ji je učinkovito pridružila tudi oblast, veljamo delavke in delavci v kulturi za zajedalke_ce javnih sredstev. "Našega denarja", po domače. Pri nas je v zadnjih letih edino zveličavno merilo za karkoli postala neposredna pretopljivost v denar. Če se da prodati, najraje takoj, je okej in lahko preživi, sicer ne. Na ta način sebe reduciramo v izključno produkcijska sredstva, v zveri brez vesti, to logiko z veseljem (ter brez zavedanja posledic) prevzemajo običajni ljudje, jezni na svet, ker se jim nenehno godijo krivice, pa tudi mestne in državne oblasti, ki potrebujejo grešnega kozla. Že samo dejstvo, da je v naši družbi podoživljanje športa – tudi zato, ker ga obvladujejo merljivi kriteriji uspešnosti – vredno več od kulture, ki je taki kriteriji po definiciji ne obvladujejo, pove dovolj. Dejstvo, da sme (pre)živeti le, kar daje neposreden, merljiv finančni dobiček (ker ta edini šteje), je temeljni postulat nove normalnosti.
Umetnost ni niti grenka pilula, ki jo je pač treba vzeti, v bistvu je glavni obrok, pa vseeno sproža v toliko ljudeh toliko jeze. Razlog tiči v obupno slabem stanju družbenih podsistemov – kjer vse razpada, je pač najlažje reči, da poezija res ničemur ne služi, in temu celo verjeti
Na začetku prvega vala epidemije je Štefančič popoldne na prvem programu nacionalke intervjuval Alenko Zupančič. Spraševal jo je o času, v katerem smo se znašli, kajti vsi, kompletna družba, smo se počutili, kot bi nam nekdo spod nog izmaknil tla. "Nova normalnost ni nekaj, v kar se bomo prebudili, ko se tole konča, nova normalnost je že tukaj," tako nekako (navajam po spominu) mu je odgovorila filozofinja. Takrat nisem razumela, kaj točno želi reči. Po dveh letih nočne more, imenovane korona in okrepljene z "ukrepi za preprečevanje posledic epidemije", gledamo pred seboj totalno uničenje kulturnega sektorja – in razumem bolje. Naenkrat ni več pomembno, da smo ljudje, bolj kot kdajkoli je pomembno, koliko to, torej biti ljudje, stane. Natančneje: za koliko se da prodat. Naenkrat je umetnost postala nepotreben luksuz, razkošje, ki ga ne potrebujemo. Tudi zato, ker ima vedno več ljudi občutek, da je ne razume, zaradi česar ima do nje odpor. To je neposredno povezano z izobraževalnim sistemom in vlogo umetnosti v njem, po drugi strani pa ima s tem ogromno opraviti degradiranje smisla in pomena kulture v družbi. Dejstvo, denimo, da se v Sloveniji sploh ne pogovarjamo več o tem, da je na nacionalki oddaja o športu na sporedu pred oddajo o kulturi. Da je to samoumevno in ni problematizirano. Ker pač oddaja o športu (ne šport per se, ne aktivna participacija – poslušanje rezultatov) baje zanima več ljudi in posedično prinaša več dobička od oglasov, dobiček pa je edino merilo. Nekaj prostočasnega, obrobnega in ontološko ne nujnega za človekov obstoj je dobilo prednost pred nečim, brez česar človek kot človek ne obstaja. In večinski družbi je to povsem okej. To je ta nova normalnost.
Toda njen obstoj bi logično predpostavljal obstoj stare normalnosti, torej "normalnosti" kot take. A kaj ta pojem pomeni? Da je bilo nekoč v preteklosti karkoli normalno? Pred časom sem prevajala neko knjigo za otroke (še iz onih staro-normalnih časov), ki se ukvarja točno s tem – kaj je normalno? Edini odgovor: normalnosti kot občega pojma ni. Nastopa pa (naj bi) v tesni korelaciji s pojmom različnosti. Če (stara) normalnost nikoli ni obstajala, če v političnih ozirih nikoli ni bilo "dobro", ampak vselej v najboljšem primeru "manj slabo", v večini primerov pa "še slabše kot prej, pa smo mislili, da slabše ne more biti", kako naj definiramo novo normalnost? Zdi se, da gre za izjemno izmuzljiv pojem, ki se ga ne da dohiteti. Spominja na tisto znamenito Zenonovo aporijo o Ahilu in želvi, po kateri Ahil želve nikoli ne more dohiteti, saj napravi, ko se on premakne, tudi ona vedno vsaj minimalni premik naprej. Situacija se zdi brezihodna, nova normalnost, ki bi vsaj v teoriji omogočala povratek v vsakdan, nedosežna. Vendar bstaja rešitev: treba je zaustaviti čas.
Za to imamo, kolikor vem, en sam učinkovit, neskončnokrat preizkušen ter še vedno delujoč mehanizem: umetnost. To je razlog, da v družbi potrebujemo kulturo. Vsekakor je pomembna tudi za zavest o skupnem sobivanju in sočutju ter skrbi ne le zase, marveč tudi za soljudi, toda predvsem je ključna zato, ker je sposobna ustaviti čas, zamrzniti trenutek, zbuditi najpristnejši občutek humanosti, občečloveške povezanosti, sposobnosti v človeku, da zazna Lepoto, pa tudi brco v rit, ki jo je umetnost sposobna sprožiti, kadar je dobra, in dati človeku misliti. Mišljenje pa je kategorija, ki nas loči od vsega ostalega, kar obstaja na svetu. Sposobnost refeksije nam omogoča, sploh biti ljudje, prevzemati odgovornost za lastna dejanja (in besede), abstrahirati, načrtovati, argumentirati, ljubiti. Tudi to je verjetno mislila Antigona s svojim najbrž najbolj znanim citatom: "Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu."
Če velja to vsaj še za koga izmed nas, je toliko bolj nerazumljiv odnos velikega dela naše družbe do kulture, ki se bere kot sovraštvo, uperjeno vase. Umetnost ni niti grenka pilula, ki jo je pač treba vzeti, v bistvu je glavni obrok, pa vseeno sproža v toliko ljudeh toliko jeze. Razlog tiči v obupno slabem stanju družbenih podsistemov – kjer vse razpada, je pač najlažje reči, da poezija res ničemur ne služi, in temu celo verjeti. Seveda je res, da mi, pesnice in pesniki, razen redkih izjem, ki so obenem zdravnice, ne znamo zašiti krvavečih ran ali operirati na odprtem srcu, a ravno mi, če kdo, vemo, da življenje niso zgolj telesa, da merilo potrebnosti nista izključno prodaja in denar ter da lahko srce res fejst boli tudi, če ultrazvok ne pokaže nobenih anomalij. Ker človek ni samo mrtva teža kosti, mesa in krvi, ker je več od imena in številke v seznamih raznih državnih organov, ker človek ni zgolj svoj želodec in ker je pomembno, da to vsak razume. Zato je umetnost vsaj tako nujna kot kruh, v aktualnih razmerah pa celo bolj. In mi, ki jo ustvarjamo, nismo nikakršni_e zajedalci_ke. Mi smo sanitarna inšpekcija vaše duše, mehaniki vaših src, mi smo dolga, gibka peresa za žgečkanje vaših možganov. Mi smo vaša karta do nove normalnosti, pravzaprav do kakršnekoli normalnosti sploh. Brez nas ste mrtvi. Cifre brez imen, kanonenfuter korporacij, brezvestne zveri. Kar je za človeka v bistvu isto, kot biti mrtev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
