Kralja kaosa Trump in Johnson: Nevarni dvojec brez krmarja

Lahko bi ju imenovali kar kralja kaosa. Donald Trump, 45. predsednik Združenih držav Amerike, in Boris Johnson, 14. predsednik vlade Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za časa kraljice Elizabete II., sta vrgla ustaljeni politični svet s tečajev. Skoraj dobesedno. Kamorkoli prideta, nastane kaos. Karkoli rečeta, povzroči kaos. V marsičem sta politična dvojčka, ki zasledujeta le lastne interese in interese svojih držav ne glede na žrtve. Njuna politična slogana se ponavljata kot pokvarjena plošča. Trump: "Naredimo Ameriko spet veliko." Johnson: "Velika Britanija bo zapustila Evropsko unijo." Slišano tolikokrat, da je že ponarodelo.

Eden z vedrega neba, drugi po stopnicah

Čeprav oba naslavljata srednji in delavski razred in se skušata prikazati kot del te največje volilne baze, je to neskončno daleč od resnice. Oba sta bila rojena premožnim staršem, lahko sta obiskovala najboljše šole (Johnson na primer prestižni kolidž Eton, ki je dal 20 britanskih premierjev, in univerzo Oxford), o katerih lahko njuni volivci v pregrešno dragem ameriškem ali britanskem šolskem sistemu le sanjajo. Toda ljudem, ki se komaj prebijajo iz dneva v dan, znata dati vtis, da jih razumeta in da tudi sama kdaj pa kdaj nimata denarja za plačilo položnic.

Zaupata le redkim, najraje samemu sebi

Nekaj pa jima je bilo pri prebijanju proti vrhu zelo skupno: prepričanje, da so v boju za oblast dovoljena vsa sredstva. In tudi, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Trump se je pri tem brezsramno izmojstril do perfekcije: ugledni časnik Washington Post je samo v času trajanja njegovega predsedniškega mandata, torej od 20. januarja 2017, naštel več kot 12 tisoč neresnic, polresnic in povsem očitnih laži. Trumpovi politični strategi so izumili nemogoče besedne skovanke, ko so skušali opravičevati besedne izpade svojega šefa. Ena izmed prvih je bila na primer "alternativna dejstva", ko je Trump že za svojo inavguracijo trdil, da se je v Washingtonu zbralo več ljudi kot na ustoličenju kateregakoli ameriškega predsednika, čeprav so vsi posnetki in pričevanja kazali drugače. Johnson pa je v kampanji pred referendumom o brexitu zavajal, da ne rečemo lagal, o tem, kako zelo Evropska unija izkorišča Združeno kraljestvo. Pri tem sta imela vsak svojega svetovalca, a oba sta bila mojstra zavajanja: Trump razvpitega Steva Bannona, ki se mu je kmalu po izvolitvi odrekel, Johnson pa še zdaj stavi na širši nebritanski javnosti nekoliko manj znanega Dominica Cummingsa, ki je kot nekakšen duh prisoten tudi na najpomembnejših sejah vlade ali sestankih s posameznimi ministri.

Prezir do parlamenta in ustave

Toda eno je način, kako se nekdo prebija in prebije na oblast, druga pravila pa bi mi morala veljati, ko je de facto na oblasti. Toda to ne velja ne za Trumpa ne za Johnsona; oba kažeta skrajni prezir do parlamenta, sodstva in celo ustave (Britanci formalne ustave sicer nimajo, imajo pa kup predpisov, ki jih lahko tolmačijo kot ustavo). Pri tem je šel Johnson celo dlje od Trumpa. Ker mu ni bilo všeč, da se velik del od 650 poslancev spodnjega doma parlamenta ne strinja z njegovo vizijo brexita, je - morda tudi z zavajanjem - dosegel, da mu je kraljica odobrila kar petttedensko prekinitev dela parlamenta oziroma prorogacijo, česar v takšnem časovnem obsegu v sodobni britanski zgodovini ne pomnijo.

Stisnjena ob zid

Trump ima s kongresom še večje težave. Po tako imenovanih vmesnih volitvah v spodnji oziroma predstavniški dom ameriškega parlamenta in v senat so se razmerja moči spremenila v njegovo škodo. Če so do začetka tega leta v obeh domovih parlamenta z udobno večino kraljevali republikanci, ki so se uprli le v primeru najbolj abotnih predsednikovih idej in jih blokirali, zdaj v predstavniškem domu vladajo demokrati. Trumpu se kaj hujšega skoraj ne bi moglo zgoditi, razen seveda, da bi demokrati zavzeli oba parlamentarna domova. Predstavniški dom namreč odloča o velikem delu postavk v vsakoletnem proračunu in drugih finančnih zadevah, kjer predsednik po ustavi nima izvršne moči.