Kristjan Čeh, čudež iz Podvincev pri Ptuju: Samo vegeta se dela po receptu!

Kristjan Čeh je prihodnost slovenske atletike. Pred dnevi je v Domžalah disk vrgel rekordno daleč - 66,29 metra. Slovenski rekord mu je uspelo zrušiti po 21 letih. S tem dosežkom bi postal član slovenske olimpijske delegacije za Tokio. A še ni tako, saj je izpolnjevanje kvalifikacijskih norm za OI zamrznjeno in tako bo ostalo do decembra letos, ko bomo že v zimski sezoni.
Čeha to pretirano ne skrbi. V rokah ima dokaz, da je sposoben vreči disk prek olimpijske norme. Zatem je na tekmovanjih zelo konstanten metalec. Ko prime disk v krogu v roko, ta leti. Vse to so dobri obeti, da bo prihodnje leto normo izpolnil tudi po uradni poti ter da bo potem v Tokio odpotoval z visokimi cilji. Najvišjimi. Razdalje, ki jih zdaj dosega, so že take, da bi z njimi posegal v boj za medalje. A to očitno še ni skrajni domet 21-letnega Čeha. "Kje so moji limiti, tega vam ne morem izdati, ker tega še sam ne vem," ostaja nedorečen Ptujčan, sicer študent agronomije na mariborski univerzi.
Prejšnji teden je nastopil na slovenskem mitingu v Slovenski Bistrici, kjer je disk ob sicer razveljavljenem metu zaradi prestopa letel še precej dlje kot 66 metrov. Naslednja priložnost, da pokaže še več, je že čez nekaj dni, 23. junija na mitingu v Mariboru, ki je naslednja postaja slovenskega atletskega pokala.

Vegeta

Pred dnevi smo se pogovarjali s Kristjanom in njegovim trenerjem Gorazdom Rajherjem. Trenerja smo med drugim vprašali po receptu, ki ga je uporabil pri delu s Čehom. "Vegeta se dela po receptu. Zato so jo delali v preteklosti, mešajo jo tudi zdaj in delali jo bodo še naprej. Tako mi je govoril pokojni Ivanči (Ivan Ivančič), nekdanji trener dvakratne olimpijske zmagovalke v metu diska Sandre Perković, pri katerem sem se učil tudi sam. Tam sem iskal odgovore, kako se kroji zgodba v metu diska. Potem sem šel svojo pot," pove Rajher, ki vendarle razkrije drobce zgodbe o uspehu: "S Kristjanom smo se igrali in to od samega začetka. Kam nas bo to pripeljalo, tega nisem nikoli napovedal in tudi zdaj ne nameravam govoriti o prihodnosti. Če se bomo igrali še naprej, če bo igra v krogu takšna, kot si jo želimo, bo orodje poletelo. To je naš edini recept za uspeh."
V Domžalah je z novim slovenskim rekordom v metu diska in preseženimi 66 metri Čeh dokončno prestopil rubikon. Do takrat je šlo za obetavnega mladega atleta z odličnimi predispozicijami. Kar ga je lani na Švedskem pripeljalo do naslova evropskega prvaka v kategoriji do 23 let. Še zmeraj ima vsega 21 let, a se je s svojimi meti vmes že uvrstil zelo visoko tudi v članski kategoriji. Zdaj so obremenitve za mladega atleta povsem drugačne. To se je pokazalo ne nazadnje tudi v Slovenski Bistrici, kjer je imel več ponesrečenih metov ... in enega res dobrega, ko je disk poletel prek 65 metrov. "Ne bi rekel, da je bil kak njegov met v Bistrici ponesrečen. Bili so meti velike želje. Ker je šlo za prvo tekmovanje po tistem, ko je postavil rekord, sem bil tudi sam nekoliko v skrbeh, kaj se bo zgodilo. Priznam, da me je v Domžalah s 66-metrsko razdaljo zelo presenetil. Sam bi bil zadovoljen že s 64 metri. Hkrati bi se zlahka zgodilo, da bi tisti met prinesel bariero mlademu fantu, ker bi na vsaki novi tekmi želel več in bi v tej želji pregorel. To bi se pokazalo s serijo ponesrečenih metov. A njegov zadnji nastop ocenjujem po tem, da mu je uspelo ohraniti stabilnost. Spet mu je pomagala naša psihologinja (Mariborčanka Tanja Kajtna, op. p.), s katero dela že več let in je zaslužna za njegovo stabilnost."

Spet nekaj vrhunskega

Niti Kristjan o metih, ki v Bistrici niso bili veljavni, ne razmišlja kot o posledici nervoze, prevelike želje in pregorelosti: "Tudi tisti meti, ki mi jih sodniki tam niso šteli, so bili vrhunski (disk je vmes poletel krepko nad 68 metrov, a se Kristjanu ni uspelo zadržati v krogu zaletišča in je prestopil, op. p.). Mogoče še nisem dovolj zrel za tako dobre mete. A dejstvo je, da je disk poletel daleč. Tisti ob terenu so rekli, da vsaj do 68 metrov. A tudi 65,58 metra, ki je bil tam najdaljši, je vrhunski rezultat."
Morda je bila srečna okoliščina tudi ta, da na tekmi praktično ni imel konkurence, saj sta v članski konkurenci nastopila zgolj dva metalca. Kako je bilo v takem okolju pripraviti Čeha do presežka, ko praktično ni imel nobenega atletskega zaledja? "To je problem naše velike-male Slovenije. Dvomim, da je v naši državi še kak orjak, visok 206 centimetrov, ki ima 125 kilogramov in lahko preskakuje ovire, je lahko šprinter, lahko tekmuje v praktično vseh atletskih disciplinah. To je bila ta naša igra skozi njegov razvoj, pri čemer še zmeraj vztrajamo. Kristjan je šele na koncu igranja z atletskimi panogami v roke vzel disk. Imamo preprostega kmečkega fanta, ki je bil navajen delati in ki je atletiko začel jemati z veliko žlico. V metih uživa in to je recept, izziv tudi za prihodnost."

Sam si je konkurenca

Čeh v pokoronskem obdobju nastopa doma, kjer pa praktično nima konkurence. "To me pretirano ne ovira. V Bistrici se denimo počutim tako kot na vseh tekmah. Moj glavni adut je sproščenost. Ko ni konkurence, preprosto tekmujem sam s seboj." Izjemen napredek v zadnjem letu, ko je praktično šele postal prepoznaven v mednarodni konkurenci, Čeh pripiše povsem "zemeljskim" okoliščinam: "Nekoliko sem spremenil tehniko meta, ki mi res zelo ustreza. Ful."
Ptujčan od nedavnega ob zadnjem obratu v tekmovalnem krogu, preden disk poleti iz njegove roke, naredi manjši poskok. Ta prilagoditev sodobnim trendom v metu diska bi lahko prispevala k napredku. Preizkusila sta jo v času, ko sta zaradi zaprtih stadionov trenirala na ptujskih travnikih, zamisel je bila trenerjeva. Kristjan o Gorazdu govori v superlativih: "Imam vrhunskega trenerja, boljšega si skoraj ne znam predstavljati. Razmere za trening tukaj v Sloveniji pa so takšne, kot jih imajo drugi tekmovalci. Nič posebnega ne pogrešam. Vsaj zdaj mislim, da imam vse, kar potrebujem za dober rezultat."
No, denarja bi lahko bilo vsaj nekoliko več. Od države dobiva štipendijo in v Slovenski Bistrici je z metom prek 65 metrov zaslužil 500 evrov - bruto. Njegovi meti so blizu svetovnega vrha, nagrada za to je smešno nizka. "Ma, ne gledam na to skozi denar. Meni je pomembno, da uživam ob tem, kar počnem," pravi Čeh. Rajher razkrije še fragment finančne konstrukcije projekta, ki jo sicer narekuje atletov menedžer, Slovak Alfons Juck: "Kot trener sem se kalil ob delu z Nino Kolarič (bivša skakalka v daljino, udeleženka olimpijskih iger v Pekingu, op. p.), ki je zdaj skupaj z možem motivator na njegovi poti. Tako funkcioniramo v družini, in če bomo Kristjana popeljali še dlje, bo to samo uspeh zame, za njih, za vse."
In kaj sledi, če bi na Kristjanovi poti prišlo do zastoja? Ima pripravljen azil, kamor se lahko zmeraj vrne? Je to očetova kmetija in deset krav v hlevu, ki jih Kristjan zdaj, ko je vse bolj profesionalni atlet, vidi bolj poredko? "Na kmetijo se bom vrnil po zaključku športne kariere," o neuspehih ne razmišlja sproščeni Ptujčan.

Kaj bo v Mariboru?

Kristjana Čeha bomo 23. junija spremljali v Mariboru. "Tam je moja naslednja priložnost. Zatem gremo naprej s tekmami v juliju," ugotavlja Čeh, ki se ne žre zaradi tega, ker mu sedanji rezultati hkrati ne potrjujejo olimpijske norme. "Škoda? Ja, a bom pa normo potrdil prihodnje leto. Če mi gre letos, mi bo šlo tudi v letu 2021. Dobra forma je posledica dobrih treningov. Letos je bilo bazičnih treningov dovolj, kaj smo naredili čez zimo, smo naredili. Zdaj potrebujem še malo več hitrosti in potem bo še bolje," konča Kristjan Čeh, največji up slovenske atletike vse od časov Primoža Kozmusa, olimpijskega zmagovalca v metu kladiva.