Na kraju zapisano z Alešem Štegrom: Žarnica z lističem sredi prazne sobe

Julius Robert Oppenheimer, oče atomske bombe, je, da bi opisal občutek, ki ga je preveval ob prvi uspeli detonaciji, citiral verz iz indijskega epa Bhagavad Gita, v katerem bog Višnu, da opomni princa na njegove dolžnosti, prevzame srhljivo božansko podobo in reče: "Postal sem smrt, uničevalec svetov." Oppenheimer je kraj, kjer je 16. julija 1945 zjutraj točno ob 5:29:49 tako imenovanega Mountain War Time napočila atomska doba, poimenoval Trinity, troedinost. Plutonijeva bomba je eksplodirala v enem najmanj naseljenih predelov ZDA, v zvezni državi Nova Mehika na takrat skrivnem vojaškem poligonu White Sands. Zarezala je v zgodovino človeštva, s totalnim uničenjem Hirošime in Nagasakija končala drugo svetovno vojno in uvedla naslednjo, hladno vojno. Danes nas ta dogodek vseh dogodkov moderne dobe temeljno določa. Ustvarja nenehno realno grožnjo, sistem kolektivnega ustrahovanja, v katerem po letu 1945 biva človeštvo. Nuklearni spopad z izničenjem je z vojno v Ukrajini ponovno oživel kot mogoč dogodek vseh dogodkov, v katerem se zabrišejo vse distinkcije med vero in znanostjo, med jezikom in tišino, med storilcem in žrtvijo. Med belo svetlobo vseh svetlob nuklearne eksplozije in belim peskom White Sands, kjer, paradoksno, sobivata nacionalni park in največja ameriška baza za testiranje balističnih izstrelkov.

˜

Ob cesti za White Sands National Park so reklame za spletne trgovine z orožjem, za odvetniške firme, ki vas bodo zagotovo ubranile, zagotovile pravico, vam priskrbele razsodbo vam v korist.

Ogromni oglasi za način življenja na polno, na življenje ali smrt. Live free or die hard.

White Sands so privid, ki počasi raste na horizontu.

Puščava rojeva, obzorje je nagubano, peni se kot mleko, kipi kot kvas, erupcije belega peska, ki je nekoč bil raztopljen v vodah ogromnega jezera.

White Sands je ostanek vode, žeja, suhe veke Zemljinega površja, ki jih le redko orosijo kapljice dežja.

Skrivnost barve je snov: gypsum, sadra, je ostanek teles, ki izhlapijo in jih veter razdrobi in raznese na vse konce in kraje.

Čeprav je pogosta, sadro redko najdemo v peščeni obliki, saj jo voda hitro raztopi in ponovno izpere.

Ne v White Sands.

Tukaj je več kot dvesto kvadratnih kilometrov sadrastih sipin, največje tako nahajališče na svetu.

Labirint sipin, ki jih veter ne more odnesti, ker je tik pod njimi podzemno jezero.

Apači, ki so tukaj živeli stoletja, so vedeli, da med sipinami le skoplješ luknjo in se ta čez noč napolni z vodo.

Zato so sipine zmeraj vlažne, prijetno hladne in jih ne odpihne.

Povsem na robu parka so sipine še prerasle s travo in zadnjimi ostanki vegetacije. S prilagojenimi živalskimi oblikami, ki so pogosto prilagodile svojo barvo in so bele.

Ustavim avto. Grem proti zahodu.

Nedeljsko jutro je, zgodaj je še in je malo ljudi.

Učna pot, od sonca zbledele table, ponekod je še mogoče razbrati razlage nekaterih od prebivalcev te pustinje, opis, kdo se prehranjuje s kom.

Ne le razne vrste kuščarjev in klopotač, miši, ki nikoli ne pijejo vode, in več sto vrst ptic.

Opis ose tarantule.

Osa je življenjsko odvisna od svojega nasprotnika, večjega in bolj strupenega pajka tarantele. Ko se spopadeta na življenje in smrt, osa piči pajka, ga omrtviči, odvleče pod zemljo, ovije v kokon in v njegov zadek zleže jajčece.

Ko se izleže mlada osa, se takoj prične hraniti s še živim pajkom, nažira ga od znotraj, pazljivo, da mu ne poje vitalnih organov. Tako zraste in je nared za nov boj z nasprotnikom, po katerem je dobila ime.

Vseh teh 900 in nekaj odtenkov beline, ki jih menda zaznava človeško oko in jih moj jezik, moje omejene besede pripenjajo na predmete, na vse, kar je prisotno: alabastrno bela, sinje bela, snežno bela, krem bela, apaška bela, jajčno bela …

Obiskovalci, ki se hladijo v senci svojih ogromnih avtomobilov, otroci, ki se spuščajo po sipinah, se sankajo po belem pesku na plastičnih krožnikih, ljudje, ki uživajo nedeljo, imajo piknike, jedo, pijejo, poležavajo na soncu, so brezskrbni.

Bržkone čudenje tej sopostavitvi, temu minimalnemu zamiku harmonije in nasilja priča kvečjemu o moji naivnosti.

Misliti jih velja skupaj, lepoto in nasilje, uničenje in spočetje, šele od tu je mogoče misliti dalje.

Tudi brutalna naravna lepota, ki nas obdaja, je le ena plat medalje.

Občasno jo zaprejo, ko bližnja vojaška baza White Sands Missile Range izvaja poskuse.

Večina sipin leži v zaprtem in varovanem območju največje testne baze za raketne izstrelke v ZDA.

Prebral sem, da je od leta 1945 pa do danes bilo izstreljenih več kot 42.000 raznih izstrelkov, nekateri so pomotoma tudi zašli v nacionalni park White Sands.

Hkratnost ohranjanja naravne dediščine, biotične raznovrstnosti in testni poligon za najbolj uničujoča orožja človeštva, ponos in glavni zaposlovalec te regije.

Tukaj, v White Sands, se je pričela atomska doba človeštva z eksplozijo bombe, ki so jo poimenovali Gadget, igračka.

Kako iznajdljivo igrivost, s katero se otroci spuščajo po sipinah, se kobacajo, valjajo, premetavajo polni smeha in radosti, ločiti od iznajditeljske volje znanosti?

Projekt Manhattan je bil karneval znanosti. Zaradi vojne je Oppenheimer imel praktične neomejena sredstva in možnosti, da je v Los Alamos in na druge lokacije pripeljal največje ume takratnega sveta, fizike, kemike, eksperte za balistiko, matematike in tako dalje. Odkritje cepitvene reakcije atomov in nekoliko kasnejše odkritje raket V2 dolgega dosega Wernerja von Brauna so naenkrat omogočili nepredstavljivo, a Oppenheimer je s svojo izjemno karizmo in znanjem bil ta, ki je ljudi prepričal, jih elektriziral in navdušil, da so v improviziranih pogojih delali več let v popolni tajnosti.

Rezultat je bil dogodek vseh dogodkov, jedrska eksplozija, ki je obenem pomenila možnost totalnega izbrisa.

Izbrisa celotne preteklosti, z njo tudi celotne prihodnosti. Izbris vsakega jezika.

Dvakrat na leto omogoča ameriška vojska dostop do kraja, kjer je eksplodirala prva atomska bomba in ki je po Oppenheimerjevemu poimenovanju prvega atomskega testa dobila ime Trinity Site.

Oppenheimer kasneje ni bil več prepričan, zakaj Trinity, troedinost. Ali pa ni hotel povedati?

Eden od razlogov je bila pesem Johna Donna in Oppenheimerjeva mladostna ljubezen Jean Tatlock, ki je Oppenheimerju približala Donna.

Oppenheimer, biografi so ga poimenovali ameriški Pometej, junak, ki prinese ljudem ogenj, a za to plača visoko ceno.

Obenem je Oppenheimer ameriški Faust. Kot levičarski pacifist in vrhunski znanstvenik je soočen z izzivi vojne vse sile vpregel v stvaritev orožja za totalno uničenje.

Dvakrat na leto, enkrat spomladi, enkrat jeseni, pridrejo množice na Trinity Site, mladi in stari, opazovat, se fotografirat, sprehajat svoje pse, poslušat svoje vodiče, se pritoževat nad vročino.

Enkrat spomladi je bilo letos včeraj.

Ker je še zmeraj možen včeraj. Nuklearne konice še niso eksplodirale. Še vedno živimo z živim jezikom vsakdanje apokalipse.

Tiho spijo v vojaških arzenalih peščice svetovnih velesil in zbudijo našo kolektivno zavest o možnem izničenju le, ko je kaj hudo narobe.

Kot recimo v besedah ruskega predsednika v zadnjem letu vojne v Ukrajini.

Ali ob atomskih katastrofah kot v Černobilu ali Fukušimi.

Tedaj nas naenkrat zbode osa tarntula ali samo slaba vest, da smo neuspešno potlačili zavest, s katero smo se bili prisiljeni naučiti živeti, potlačiti pozabo, ki ni uspela: da obstaja realna možnost, da se človeštvo samoizniči.

Zato za naš konec ne potrebujemo vesoljcev ali udarca kometa, ekološke kataklizme ali pogubonosnega virusa.

Oppenheumerjev lik je lik padlega človeka, ki je ustvaril golem, ki ga ne more nadzorovati. Sostvaritelji atomske bombe so to vedeli, Bohr, Szilard in drugi, Oppie pa je do konca opravljal svojo državljansko dolžnost.

Bržkone je bilo neizogibno. Slej ko prej bi se kje drugje pojavil Oppenheimer in človeštvo je imelo srečo, da se odkritje ni zgodilo v Hitlerjevi Nemčiji.

Včeraj sem se odpeljal skozi noč, dve uri sem vozil pod zvezdnim nebom in sencami v pokrajini, po neskončno ravni cesti, ki se je odcepila le samkrat. Obvozil sem le del testnega področja, ki obsega 3200 kvadratnih milj velik teritorij.

Ob 6.20 sem bil približno 70. avto v vrsti za vstop na območju vojaškega oporišča White Sands.

Zanimalo me je, kdo so drugi, ki pripotujejo od daleč proč, da bi enkrat bili na kraju nič, na kraju, kjer je v delcih sekunde detonacija eksploziva okrog plutonijevega jedra zgostila maso dragocenega materiala, po volumnu ne večje od teniške žogice, da je bil dosežena kritična točka in je nastala verižna reakcija.

To je sedaj točka, kamor zdirjajo vsi, potem ko parkirajo svoje ogromne avtomobile, počitniške hiške na kolesih, prikoličarje, tovornjake in minibuse.

Vsi, ki smo se skobacali iz svojih večtonskih pickupov, sprehodili svoje pse, izvlekli fotostative.

V bistvu nam je vsem jasno, da smo prišli gledat nekaj, kar je lahko le izpraznjeno vsega. Razen našega nelagodja.

Zato k obelisku zdirjajo vsi s svojimi domačimi živalmi in protezami, s svojimi nahrbtniki, polnimi kokakole in burgerjev, da bi se tam ovekovečili s fotografijo, dodali sebe k triumfu Oppenheimerja in ameriške vojske.

Navdaja me izjemno nelagodje.

Tudi sam bi hotel s kamero ujeti nekaj, toda kaj?

Dokler lovimo nekaj, česar ni, se nam ni treba ukvarjati z dejstvom, da smo bili sami ujeti.

Ljudje fotografiramo obelisk, potem fotografiramo zbledele razlagalne table, potem fotografiramo ljudi, ki fotografirajo.

Trinity Site se polni. Ob 10. uri prispe kolona 120 vozil in avtobusov.

In vsi se fotografiramo z obeliskom.

Vsi čakamo v dolgih vrstah na avtobuse, ki jih vozijo mladi ameriški vojaki.

Hvala vam, da služite državi, slišim marsikoga reči.

Avtobusi zabrnijo po prašni cesti in nas prepeljejo do poslopja samotne hišice, kjer je bila prva atomska bomba sestavljena.

Zapodimo se v hišico, ranč McDonald, po kmetu, ki mu je vojska odvzela farmo. Pofotografiramo prazno sobo. Potem drugo prazno sobo. In tretjo prazno sobo. Sobe so res prazne. Goli zidovi, električna žica, na kateri visi po ena žarnica v vsakem prostoru. Sonce sije skozi okna in se smeji. Potem, končno, na eni od žarnic listek z napisom PLUTONIUM ASSAMBLEY ROOM. In sedaj se vsi postavimo okoli žarnice z lističem sredi prazne sobe in divje fotografiramo žarnico.

Ljudi očitno ne preveva tesnoba spričo totalne izpraznjenosti hiše in kraja eksplozije. Navkljub srhljivosti sporočila želimo nadaljevati vse, kot pač znamo, se pofotkati, zbirati spomine, zbirati kraje, spominke. In ker ni boljšega, se vsi zaženemo k tovornjaku, na katerem prodajajo majice z atomsko gobo in napisom Trinity.

130.000 ljudi ubitih v devetih sekundah po eksploziji v Hirošimi.

80.000 ljudi ubitih v devetih sekundah po eksploziji v Nagasakiju.

Na stotisoče uničenih življenj.

Mi pa se nastavljamo za selfije, slavimo našo duty to the country. Smo ponosni na dosežke naše vojske in znanosti.

Tudi pri sipinah obstaja točka, na kateri doseže sipina svoj največji nagib, potem se prevrne in veter spet začne znova delati. Tako počasi, človeškemu očesu nevidno tudi sipine potujejo med nastajanjem in razrušenjem. Ta točka, kjer se sipina prekucne, ima zelo lepo ime: angle of repose, kot mirovanja.

Pod obeliskom na Trinity Site TV-kamera, novinarji, ekipa iz Japonske.

Opazujejo triumfalne poze ljudi, ki delajo selfije, kažejo znak za zmago.

Vljudno čakajo, se potem tudi sami nekako prerinejo do obeliska.

Hirošima je tukaj.

Nagasaki, tukaj.

In sonce je tukaj.

Sonce kaže drobne delčke trinitita, posute okrog mesta eksplozije.

Atomska eksplozija je bila tako silovita, da je pesek stopila v steklo.

Po eksploziji so trinitit večinoma odstranili, krater preorali in poravnali z buldožerji.

A veter sčasoma prinaša drobne delčki trnitita na površje, da se svetlikajo v soncu.

Strogo prepovedano ga je nabirati.

A ga mnogi iščejo, da se ga kupiti in preprodati.

V sledeh katastrof nastajajo imena za nove snovi.

Oppenheimerjeva ljubezen, ki mu je odprla srce za komunizem in religiozno poezijo Johna Donna, navdahnila ime Trnity, je še pred koncem vojne storila samomor zaradi depresije.

Atomska bomba je končala eno in prinesla naslednjo, hladno vojno.

Oppenheimer je v času McCarthyja kot levičar padel v nemilost, bil šele po smrti v celoti rehabilitiran.

Množice vojnih veteranov, članov raznih zgodovinskih društev, vojnih paraplegikov, turistov, bikerjev, na izletih po krajih, ki so nasilno spremenile naš svet.

Poezija je kot rastlina, ki raste v parku White Sands in o kateri sem bral. Imenuje se reina de la noche, cveti le eno samo noč. Treba jo je uzreti v temi. In tistemu, ki jo, je prerokovana sreča.