Odpor kmetov: Zadnja kmečka vojna v Evropi

Obe svetovni vojni v Evropi sta bili zaznamovani z nasiljem, uničenjem in političnimi pretresi brez primere. Zgodovinarji pogosto te katastrofalne dogodke opisujejo z vidika ideologije: nacionalizem in strah pred njim sta imela pomembno vlogo pri izbruhu prve svetovne vojne, medtem ko so nasprotja med liberalizmom, skrajnim nacionalizmom (fašizmom) in komunizmom določala obdobje med obema vojnama in drugo svetovno vojno. To pa je bilo tudi obdobje, v katerem sta evropsko zgodovino oblikovala nasilna mobilizacija in odpor kmetov.

"Zadnja kmečka vojna v Evropi" se je začela, ko ljudje na podeželju niso želeli sprejeti razširjenih pristojnosti vlad med prvo svetovno vojno ter so se uprli vpoklicu v vojsko, proizvodnim kvotam in zasegom premoženja. To se je dogajalo po vsem svetu, vendar pa je samo v srednji in vzhodni Evropi preraslo v večdesetletni boj za kmečko avtonomijo, blaginjo in samoodločbo, ki je potekal na več frontah. Žarišče tega boja je bilo v habsburški monarhiji in njenih državah naslednicah. To je bilo geopolitično najmanj stabilno območje v Evropi, kjer so večji del družbe sestavljali kmeti. Čeprav so kmečka gibanja določala tudi smer razvoja Rusije, Grčije, Italije, Španije, Irske in drugih držav, so prav v vzhodni srednji Evropi, zlasti na ozemlju Češkoslovaške, Jugoslavije in Poljske, vplivala na dogajanje med celotno prvo in drugo svetovno vojno.

Prva svetovna vojna na avstro-ogrskem podeželju, 1914-1918

Leta 1914 o zvestobi monarhiji med avstro-ogrskim kmečkim prebivalstvom ni bilo dvoma, tri leta pozneje pa je bil položaj popolnoma drugačen. Zaradi mobilizacije za boj sposobnih moških in vprežnih živali na fronto so se male kmetije borile za preživetje. V nasprotju s tem so bili večji kmetje zaradi njihovega pomena za gospodarstvo pogosto izvzeti iz opravljanja vojaške obveznosti na fronti, v poznejšem obdobju vojne pa so jim pri delu na kmetijah pomagali tudi ruski vojni ujetniki. Preživetje malih kmetov, ki so tvorili veliko večino avstro-ogrskega prebivalstva, pa je bilo postavljeno na kocko. Britanska pomorska blokada je centralnim silam preprečila dobavo umetnih gnojil, kar je na podeželju povzročilo gospodarsko krizo. Kmetijski donosi so strmo padli. Kot da to še ni bilo dovolj, je s tem, ko se je vojna vlekla, habsburška država čedalje pogosteje in bolj brutalno zasegala kmetijske pridelke in gospodinjske pripomočke. Leta 1917 in 1918 so občinam po vsej monarhiji zasegli njim ljube cerkvene zvonove, ker je primanjkovalo bakra, ključnega pri izdelavi tulcev za naboje pištol in pušk. Tradicionalna navezanost kmetov na habsburško dinastijo je bila spodkopana, saj so se začeli dojemati kot žrtve neusmiljenega vojaškega režima. Zadnje leto vojne so se začeli zasegom silovito upirati.

Kmečki dezerterji in oblikovanje "zelenih kadrov"

Zadnji dve leti vojne so kmetje začeli množično dezertirati. Večina se po dopustu v domači vasi ni hotela več vrniti k svojim enotam. Po navedbah nekega višjega častnika je bilo jeseni 1918 v Avstro-Ogrski na begu četrt milijona dezerterjev, večina na podeželju. Ker so jih preganjali uradni organi, zlasti orožniki, se jih je zaradi večje zaščite na tisoče povezalo in zateklo v gozdove in gore. Imenovali so se "zeleni kadri" (ponekod tudi "zelene straže" ali "zelene brigade") - po gozdovih, v katerih so taborili. Ponekod, na primer na območju Petrove Gore v južni Hrvaški, so zeleni kadri dosegli velikost manjših armad, ki so bile sestavljene iz dezerterjev različnih narodnosti ter so ohranjale osnovno vojaško organizacijo in disciplino. Najpogosteje pa so zelene kadre sestavljale skupine petih do dvajsetih mož, ki so ob ohlapnem usklajevanju z drugimi skupinami podobne velikosti delovali v neposredni bližini domačih vasi.

Najmočnejši zeleni kadri so se oblikovali na območju Hrvaške in Slavonije. Zelo močni so bili tudi med poljskimi kmeti v Galiciji in češkimi kmeti na Moravskem, manjše, a kljub temu pomembne skupine pa so bile prisotne tudi na zahodnem Slovaškem in Češkem, v Bosni in Hercegovini ter v Dalmaciji in slovenskih deželah. Med vodji slovenskih zelenih kadrov je bil Alfonz Šarh (1893-1943), domačin iz Ruš na severni strani Pohorja. Spomladi 1918 je vodil pohorsko skupino 16 mož, ki se je zbirala v jami pod Peskom. Vaščani po vsej Avstro-Ogrski so ubežnikom, med katerimi so bili pogosto tudi njihovi sinovi, bratje in očetje, pomagali s hrano in obleko ter jih opozarjali na orožnike ali vojaške enote v bližini. Na Pohorju so kmetje Šarha in njegove može na nevarnost opozorili s smrekovimi vejicami, ki so jih položili na tla v bližini hiš ali sredi poti.

Razlogi za oblikovanje zelenih kadrov in njihovi vodje

Večina "zelenih" dezerterjev je dezertirala zato, ker so želeli pomagati svojim obubožanim družinam in so se odločili, da raje umrejo doma kot pa na fronti zaradi nečesa, v kar niso več verjeli. Nekateri vodje zelenih kadrov so si poleg tega prizadevali za boljšo postimperialno prihodnost. Sanjali so na primer o narodni osvoboditvi ali socialni revoluciji ali o obojem. Hrvat Božidar Matijević (1896-1920), ki je bil rojen v vasi Tomašanci blizu Đakova v Slavoniji, gimnazijo pa je obiskoval v Osijeku, je po vrnitvi iz ruskega ujetništva pobegnil iz habsburške vojske, da bi v domovini vzpostavil boljševiški režim. "Rdeči Božo" je vodil strah vzbujajočo skupino zelenih kadrov, poznano pod imenom Krog gorskih ptičev. Šarh je menil, da lahko več naredi za združitev jugoslovanskih narodov, če zapusti avstro-ogrsko vojsko. Slovak Jozef Ferančík (1885-1972) iz vasi Veselé v dolini reke Váh je bil slovaški nacionalist in populistični socialist ter oster nasprotnik gospodarske moči "gospode in Judov" na slovaškem podeželju. Skupaj s prijateljem Augustínom Nuhálom sta z lokalnimi dezerterji oblikovala skupino zelenih kadrov, po zaslugi katere je bila na tamkajšnjem območju imenovana slovaška uprava. Novembra 1918 je skupina tudi uspešno odbila napad madžarskih vojaških enot, hkrati pa je bila odgovorna za nasilje proti Judom in plenjenje. Zeleni kadri so leta 1918 zaradi različnih motivov spodkopavali moč habsburških oblasti v zaledju in počasi od znotraj rušili staro habsburško monarhijo.

Mobilizacija kmetov za nove nacionalne države

Jeseni 1918 so se po razpadu habsburške monarhije izoblikovale nove nacionalne vlade, ki so poskušale kmečke dezerterje rekrutirati za obrambo novih nacionalnih ozemelj. To je v čeških in slovenskih deželah potekalo razmeroma gladko. Alfonz Šarh se je skupaj s pripadniki drugih zelenih kadrov v letih 1918 in 1919 prostovoljno pridružil generalu Rudolfu Maistru v boju za osvoboditev Maribora ter delov Štajerske in Koroške izpod nemške oblasti. Novembra 1918 se je v Hodonínu na jugovzhodu Moravske pod poveljstvom stotnika Cyrila Hluchýja oblikovala cela brigada prostovoljcev, v kateri so prevladovali pripadniki zelenih kadrov (tako imenovana Slovácká brigada) in ki je ob svojem vrhuncu štela 5262 vojakov. Imenovala se je po regiji med češkim in slovaškim kulturno-jezikovnim območjem, izkazala pa se je predvsem z zavarovanjem južne meje Češkoslovaške.

Kmečki dezerterji na območju Hrvaške in Slavonije so se za narodni svet Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (ki je obstajala od 29. oktobra do 1. decembra 1918) v Zagrebu izkazali za mnogo večji problem. Ivan Ribar (1881-1968), prihodnji dvakratni predsednik jugoslovanske skupščine v Beogradu, je Matijevića in njegov zeleni kader najel za narodno stražo v Đakovu, a ta nenavadni dogovor ni dolgo trajal. Večina hrvaških zelenih kadrov je vodila nasilen kmečki upor zoper veleposestnike, uradnike in judovske trgovce. Nemiri so narodni svet spodbudili k temu, da je pozval srbsko vojsko, naj znova vzpostavi red in mir, ter pospešili njegovo privolitev v brezpogojno združitev s Srbijo in Črno goro, do katere je prišlo 1. decembra 1918.

Samoodločba kmetov

Ponekod so kmetje izvajali lastne oblike samoodločbe. Novembra 1918 so bile za kratek čas ustanovljene kmečke republike v slavonskih občinah Petrijevci, Donji Miholjac in Feričanci, pa tudi v Goričanu v Medžimurju. Več mesecev je obstajala republika, ustanovljena v Tarnobrzegu na Poljskem. Vsi ti poskusi lokalne samouprave so se osredotočali na takojšnje razkosanje in razdelitev veleposestev med zemlje željne kmete. Podobni motivi so se skrivali tudi za ustanovitvijo Viniške republike in Murske republike na ozemlju današnje Slovenije, ki sta nastali kot odziv na nezadovoljstvo kmetov z novo jugoslovansko državo in Madžarsko sovjetsko republiko.

Ko so vlade v Beogradu, Budimpešti in Varšavi te poskuse zatrle, so se kmečki aktivisti pridružili kmečkim političnim strankam, od katerih so bile mnoge ustanovljene že pred letom 1914, po vojni pa so postale veliko močnejše. Zavzemale so se za parlamentarno demokracijo, zemljiško reformo in kmečke zadruge ter s tem kmetom tlakovale pot v sodobnost. Na ozemlju nekdanje habsburške monarhije so bile najvplivnejše Hrvaška kmečka stranka, Republikanska stranka češkoslovaškega podeželja in različne frakcije znotraj Poljske ljudske stranke.

Streznitev in radikalizacija

Svetovna gospodarska kriza v tridesetih letih 20. stoletja je še zlasti hudo prizadela kmete vzhodne srednje Evrope, saj so bili odvisni od izvoznih trgov. Hkrati so se demokratično usmerjene kmečke stranke soočale z represijo, saj so vlade v vzhodni srednji Evropi prevzemale avtoritarni način vladanja (na primer Poljska leta 1926 in Jugoslavija leta 1929). Zaradi čedalje bolj omejenih možnosti je politika skrajne desnice in levice postala privlačna za mnoge kmete.

Države naslednice so kljub svojim obljubam o zemljiški reformi in novim priložnostim za politično udejstvovanje kmetom zelo kmalu razbile vse iluzije. Božo Matijević, zgrožen nad dejstvom, da naj bi bila nova južnoslovanska država monarhija, se je s svojim Krogom gorskih ptičev vrnil v gozdove, kjer je še naprej kradel bogatim in dajal revnim kmetom. Matijević je umrl leta 1920 med spopadom z orožniki, njegov namestnik Jovo Stanisavljević Čaruga pa je postal najslavnejši izobčenec v Jugoslaviji. Njegovo javno usmrtitev v Osijeku februarja 1925 si je ogledalo več tisoč ljudi. Poveljnikom v Brnu in Pragi pa je s svojo izrazito regionalno pripadnostjo preglavice povzročala Slovácká brigada. Motili sta jih tudi Hluchýjeva trma in navezanost na lokalno kmečko folkloro. S položaja poveljnika je bil razrešen junija 1919, njegova brigada je bila preimenovana in naslednje leto tudi ukinjena. Zagrenjeni Hluchý je našel uteho v češkoslovaškem fašističnem gibanju. Ferančík se je pridružil čedalje bolj prevratniškemu krilu slovaške ljudske stranke, deloma zaradi nezadovoljstva s počasnim napredkom zemljiške reforme na Češkoslovaškem. Šarh pa se je v tridesetih letih 20. stoletja pridružil fašističnemu gibanju Zbor, ki ga je vodil Dimitrije Ljotić.

Ponovno v boj

Druga svetovna vojna je v vzhodno srednjo Evropo prinesla okupacijo in kolaboracionistične režime. Medtem ko je fašizem poveličeval vrline podeželja in pristno narodno pripadnost kmetov, so se ti zaradi ponovnega prisilnega vpoklica v vojsko, proizvodnih kvot in rekvizicij obrnili proti Hitlerjevi novi ureditvi. Marsikje je piko na i dodalo preganjanje na podlagi etnične in narodnostne pripadnosti. Posamični zeleni kadri so se ponovno oblikovali med Slovenci na avstrijskem Koroškem, Čehi na vzhodnem Moravskem in celo med bošnjaškimi muslimanskimi kmeti v severovzhodni Bosni. Številni kmeti so se pridružili partizanom, zlasti v Jugoslaviji, kjer je bila pomoč kmetov ključna za Titovo zmago leta 1945. Šarh se je skupaj s tremi sinovi pridružil Pohorskemu bataljonu, ki je svoj tragični konec dočakal januarja 1943, ko so ga obkolile in napadle enote nemške varnostne policije. V spopadu so padli tudi Šarh in njegovi sinovi.

Tik po vojni so komunistične stranke poskušale pridobiti podporo kmetov in so se skupaj s populističnimi strankami zavzemale za korenito zemljiško reformo. S prevzemom oblasti v povojnih vladah pa so komunisti sprožili kolektivizacijo kmetijstva, ki je številne kmete odvrnila in temeljito preoblikovala podeželje. Jugoslavija je kolektivizacijo opustila leta 1953, deloma tudi zaradi odpora kmetov, Poljska pa leta 1956. V celotni regiji se je začela kmečka družba spreminjati. Razlogi za to so bili različni: zatiranje, odseljevanje v mesta, pripisovanje manjšega pomena lastništvu zemlje in priložnosti za ustvarjanje dobička na podeželju, tudi med kolektivizacijo. Z omenjeno povojno preobrazbo se je tako končalo obdobje kmečkih vojn v Evropi.

~

Dr. Jakub Beneš, predavatelj srednjeevropske zgodovine na UCL School of Slavonic and East European Studies, University College London