Že desetletja prebiram časopisne članke in feljtonske zapise o generalu Maistru in njegovi zgodovinski vlogi v procesih nastajanja in oblikovanja samostojne slovenske države. Ta vloga je več kot potrjena in historično argumentirana in tudi za splošno javnost jasna kot beli dan. Okoli tega ni in ne more biti dilem, lahko so le drobne nianse v razumevanju in interpretacijah nekaterih še vedno manj znanih dejstev, morda še največ okoli Maistrove vloge na Koroškem v času priprav na plebiscit leta 1920. Nekaj novih strokovnih mnenj o tem je bilo letos že objavljenih in priznam, da se z njimi kot zgodovinar strinjam in zdaj toliko lažje razumem večno Maistrovo bolečino zaradi izgubljene Koroške.
A o tem kdaj drugič, v nadaljevanju svojega pisanja želim pohvaliti novinarski in uredniški pogum Roka Kajzerja, ki je v sobotni prilogi Večera s kolumno Šesti dan zadel "žebljico na glavico". Njegov komentar s precej hudomušnim in neobičajnim naslovom "Maister iz paštete" sem dvakrat pazljivo prebral. In odkrito povem, da bi se pod njega tudi sam podpisal. Rok Kajzer je zelo tehtno, rahlo polemično, vendar primerno argumentirano napovedal,
"da generalu preti točno tisti družbeni pojav, ko se ljudje zaradi zasičenosti začnejo odvračati od 'lika in dela'. Kar spomnimo se, kaj se je zgodilo tistim, ki so si do onemoglosti pripenjali zasluge za NOB, ali pa v novejšem času za osamosvojitev. Teh ljudi ni bilo mogoče ustaviti, Maister pa te možnosti sploh nima. Ker ko se prestopi rob, postane odbojno, odvečno in izgubi ves zgodovinski in, če hočete, romantični naboj. General se, to je dejstvo, z večino načinov uporabe svoje blagovne znamke zagotovo ne bi strinjal. Prav je, da o njem in njegovih pogumnih tovariših govorimo, razpravljamo in proslavljamo. Ravno prav, s pravo mero in dostojnostjo. In ga ob tem zavarujemo, da ne bi bilo Rudolfove inflacije in paštetnega učinka, ki ga spremljamo zadnjih nekaj let. In letošnje leto ni nobena izjema. Dela in dejanja Rudolfa Maistra se z vsakim mesecem, ki mine, sploh pa vsakoletnim novembrom razvrednotijo, kajti svoje dediščine nam tukaj ni pustil zato, da bi za njim organizirali raznovrstne pasje procesije, pač pa, da bi iz tega, kar nam je pustil, črpali tisto najbolj žlahtno. Sploh v politiki. Kjer ne razumejo Maistrove dediščine".
Pritrdim, res je ne razumejo, znajo pa o njej na dolgo in široko pleteničiti in ponavljati mnenja in ugotovitve zgodovinarjev. Nekaj malega pa dodajo še za populistično okrasje in to je tudi vse. Avtor zapisa je potrdil moje ugotovitve izpred nekaj let, da se s spominjanjem na Maistra dogaja prava "inflacija" in da se v mnogočem pretirava. Še več, z raznoraznimi "pasjimi procesijami" Maistru v čast in poklon, se je začel graditi svojevrstni kult osebnosti, česar general v času življenja niti slučajno ni maral in je zahteval, da se iz njega in njegovih borcev ne sme delati nikakršnega kulta osebnosti in tudi ne zgodovinskega mita. "Mi smo opravili svojo dolžnost do domovine," je bilo njegovo jasno stališče. S svojimi sodelavci, predvsem pa z borci, ki jih je neizmerno spoštoval, je bil ob pravem času na pravem mestu. To v zgodovini največ velja!
Spominjanje na Maistra je bilo po drugi svetovni vojni odvisno od razumevanja politike v posameznih okoljih. Poznamo pozitivne zgodbe iz Zavrha v Slovenskih goricah že iz 60. let minulega stoletja in iz Maistrovega rojstnega Kamnika, kjer so mu leta 1970 postavili spomenik. V Mariboru pa je bil odnos partijske nomenklature do Maistra drugačen. Mnogo bolj odklonilen kot drugod po Sloveniji. Spomenik borcem za severno mejo je sicer bil odkrit na robu mestnega parka, na katerem pa Maistrov lik res ni bil izpostavljen, da ne bi zasenčil "junakov partizanskega boja". Partijska nomenklatura in vladajoča ideologija nista dovolili, da bi bil Maister preveč v javnosti in tudi v zgodovinopisju močneje prisoten, kot so bili prisotni partijski voditelji "revolucije", partizanski poveljniki in borci NOB 1941–1945. V zraku je bila tudi bojazen, da bi lahko s pretiranim javnim spominjanjem iz Maistra naredili kult osebnosti in z njim zasenčili takrat znane kulte. Zgodovinopisno (torej v stroki) se je odnos do Maistra spremenil leta 1978 na 19. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Mariboru ob 60. obletnici bojev za severno mejo.
Leta 1978 se je zgodil povsem nepotreben in neprimeren umik Maistrovega doprsnega kipa iz mariborske občinske avle pred osnovno šolo v Šentilju. Menim, da je bila v tej zgodbi drža takratnih občinskih in partijskih voditeljev v Mariboru do političnega vrha v SRS ponižna, nepremišljena, neprimerna in brez kakršnekoli potrebe po radikalnem ukrepu. Spominjam se, da je to dejanje javno obsodil prvi rektor mariborske univerze, zaslužni profesor in svetovljan širokih obzorij, prof. dr. Vladimir Bračič, ki žal v Mariboru še vedno nima svojega spomenika. Pa bi ga že zdavnaj moral imeti. Okoli dogajanja s Pirnatovim kipom leta 1978 in v nadaljevanju tudi okoli pobude za postavitev Maistrovega spomenika pred Prvo gimnazijo in pobude za preimenovanje Leninovega trga v Trg generala Maistra so bili tudi pritiski na nekatere novinarje in urednike, od Katedre do Večera (o tem je veliko pisal takratni Večerov urednik in dober poznavalec generala Maistra Janez J. Švajncer). Maistrov kip (delo akademske kiparke Vlaste Zorko Tihec) pred Prvo gimnazijo je bil postavljen in odkrit šele 10. oktobra leta 1987. Dobili smo tudi Trg generala Maistra.
Z raznoraznimi “pasjimi procesijami” Maistru v čast in poklon, se je začel graditi svojevrstni kult osebnosti, česar general v času življenja niti slučajno
ni maral
Zgodovinska in muzeološka stroka je zlasti v Muzeju narodne osvoboditve pod vodstvom ravnateljev dr. Milana Ževarta in po njem dr. Marjana Žnidariča generala Maistra in njegovo zgodovinsko vlogo celovito raziskovala, prirejala razstave in publicirala. Veliko delo na tem področju je opravil prof. Lojze Penič, sicer dolgoletni vodja arhiva v tem muzeju. Nekdanji ravnatelj muzeja dr. Marjan Žnidarič mi je zatrdil, da navedbe o zamolčanosti Maistra ne držijo. General, njegovi sodelavci in borci niso bili ne zamolčani in ne pozabljeni. Res pa je, da niso bili v ospredju javnega in zgodovinskega spomina v tolikšni meri, kot so bili akterji NOB. Temu pa pritrjujem. In še nekaj je treba dodati – general Maister je imel vsestransko podporo v Narodnem svetu za Štajersko, ki je bil ustanovljen že 26. septembra 1918. V njem so bili možje, ki so se globoko zavedali usodnosti in priložnosti zgodovinskega trenutka in so znali kljub svetovnonazorski in politični raznolikosti stopiti skupaj. Opravili so veliko zgodovinsko delo. Tega general ni nikoli zanikal in strinjam se s trditvijo prof. Lojzeta Peniča, da "je Maister potreboval Narodni svet, ta pa njega". Iz tega lahko potegnemo marsikaj poučnega za današnji čas politične razklanosti na Slovenskem. Če bi se to dogajalo leta 1918 na Štajerskem, bi se slovenska zgodovina pisala drugače ...
V samostojni Sloveniji se je spominjanje na Maistra v primerjavi s povojnim obdobjem po letu 1945 radikalno spremenilo. Še enkrat ponavljam, da se je zgodila inflacija tega spominjanja. Še zlasti potem, ko so se na veliko ustanavljala Maistrova domoljubna društva za vsako ceno in v vsakem kraju, kjer je slučajno stopil v Maistrovo vojsko kakšen borec. Pa ne omalovažujem nikogar, še najmanj Maistrove borce. Na posledice stihijskega in pretiranega spominjanja smo nekateri opozarjali tudi vodstvo pred leti ustanovljene Zveze društev general Maister, ki je sicer odigrala pozitivno vlogo, a je bila premalo kritična do nekaterih novodobnih "Maistrovih častilcev", ki so v tem videli (tudi) priložnost za lastno samopromocijo. General Maister s svojimi tesnimi sodelavci v Narodnem svetu za Štajersko, z vojaškimi poveljniki, borci za severno mejo in z mnogimi podporniki na Štajerskem si zasluži trajni zgodovinski in javni spomin z vsemi oblikami, ki dostojanstvenemu spominjanju pritičejo. Samo to in nič več.
Pretiravanja, katerim smo priče v zadnjem času, pa njegovemu spominu prej škodujejo kot koristijo. Po njem poimenovati gin, pivo, vino, avtobus in še kaj (še dobro, da mojstri kulinarike po njem niso poimenovali kakšnega zrezka) je milo rečeno rahlo zavržno in do zgodovinske veličine Maistra skrajno žaljivo. Enako velja za inflacijo Maistrovih spomenikov, med katerimi so nekateri nevredni javnega prostora. Skrajno neprimerna je tudi množica nekvalitetnih dogodkov in prireditev ob dnevu Rudolfa Maistra. Ta naj (p)ostane dan spoštljivega spominjanja na njegovo zgodovinsko vlogo v vseh segmentih, ki je historično nesporna. Še posebej pomembno je negovanje Maistrovih vrednot in izročila v Slovenski vojski. Predvsem zaradi bojazni, da se ne bi pojavila pretiravanja, kot so se v preteklosti okoli tradicije partizanstva. Vojaška zgodovina ima nalogo, da vojaško-zgodovinski vidik Maistra in izročila prve slovenske vojske iz leta 1918 vtke v domoljubne vsebine za pripadnike Slovenske vojske. Brez revizionizma, prevrednotenja ali celo falsificiranja zgodovinskih dejstev. Maister s svojimi borci in izročilom je prvi steber slovenskega uporništva v 20. stoletju, drugi je narodnoosvobodilni boj in odpor proti nacifašizmu med letoma 1941 in 1945 in tretji upor zoper agresijo JLA na mlado slovensko državo leta 1991 v vojni za Sloveniji.
Govorimo o kontinuiteti slovenskega uporništva in domoljubja, z nastavki in koreninami daleč nazaj v slovenski zgodovini, še posebej pa v 19. stoletju in v času velikanskih sprememb na stari celini po koncu prve svetovne vojne. V tem duhu naj bodo zasnovane tudi vsebine v šolskih učbenikih za osnovne in srednje šole pri pouku zgodovine. V korelaciji s poukom slovenskega jezika, glasbene in likovne umetnosti. Maister je bil namreč tudi poet, slikar in bibliofil. Bil je celovita zgodovinska osebnost in tako se ga je treba tudi spominjati in o njem učiti mlade.
Spominjanje naj v vseh pogledih izžareva Maistrove vrednote, kot so iskreno domoljubje, zvestoba slovenstvu, slovenskemu jeziku in kulturi, odločnost, pogum, spoštovanje drugače mislečih in, kar se mi zdi posebej pomembno – Maister naj nas povezuje in združuje. Vsako strankarsko ali ideološko-politično prisvajanje Maistra za dnevno politične in strankarske cilje pa je nedopustno in temu se mora upreti tudi stroka.
Maister je vseslovenska vrednota in si je nima nihče pravice prisvajati. V nobenem pogledu, ne levi in ne desni.
