(PEKRSKI DOGODKI, 30 LET) Noč nabitih pušk v junaškem mestu

Panoji so v Mariboru v prvih majskih dneh napovedali, da se bliža ne le za mesto, ampak za vso državo pomembna obletnica. Na njih je izpostavljen 23. maj, spominski dan mesta, ko je pred 30 leti JLA obkolila učni center TO v Pekrah (drugi je bil na Igu) in zagrozila z napadom, ki ga k sreči ni bilo. V zgodovino se je veličasten upor teritorialcev, ki so pred armadnimi vojaki obvarovali učni center in okoli 120 fantov iz prve generacije nabornikov slovenske vojske s pomočjo njihovih inštruktorjev ter pogumnih golorokih Mariborčanov in Mariborčank, zapisal kot pekrski dogodki. Morda bi poimenovanje lahko bilo drugačno, glede na to, da je dogodek marsikaj, ampak vsaj v Mariboru se še kako dobro ve, za kaj je šlo. Veliko je ljudi, ki jim za obletnice in spomine ni kdo ve kako mar, a so potrebni, da se za slovenski narod pomembni dogodki ne pozabijo, zgodovinska dejstva ne popačijo in da se tudi po več desetletjih ve, kdo je bil na pravi(čni) strani.

Tisti majnik leta 1991 je bil razmeroma hladen in deževen, podoben letošnjemu, in zima se prav tako ni hitro poslovila. Narava se je prebudila pozno, vinogradi okoli Doma obrambne vzgoje so komaj začeli dobivati zeleno barvo. Okolje nam je bilo teritorialcem dobro znano, saj so nas že kmalu po odsluženem vojaškem roku vključili v rezervno sestavo v začetku osemdesetih let, ko so formirali 44. brigado TO. Na prvih vajah nas še niso oblekli v pravo uniformo teritorialne obrambe, ampak v nekakšna delovna oblačila JLA, s katero je TO v tistem času še zgledno sodelovala. V armadi je lahka protiletalska obramba veljala za "kraljevski" rod, saj vojaki nismo pešačili, ker so vsi premiki potekali s tovornjaki, Tamovimi stodesetkami na štirikolesni pogon. Pohod ob prvem srečanju s teritorialno obrambo iz Peker čez elektrarno Mariborski otok v Rošpoh, kjer sta nas na jasi čakala zaseda in boj, za zaključek vaje pa kulturni programček osnovnošolcev, je bil za nas, pripadnike voda lahke protiletalske obrambe, rahlo ponižanje, ki smo ga zlahka preboleli. Končno smo se že na drugi nočni vaji pripeljali do Poštarskega doma na Pohorju s kombiji in poltovornjaki mariborskega združenega dela. Bili smo kar aktivni, vojaških vaj niti ni bilo malo, skozi smo dali tudi bojno streljanje na armadnem poligonu na Kamenjaku pri Pulju. Naj si o tem vsak misli, kar hoče, vendar nikakor nismo bili neki "bureki", ki bi se kar tako podelali v hlače. Teritorialna obramba se je razvijala, posodabljala, kadrovsko krepila, dobivala novo opremo, mi pa izkušnje. Veljali smo za stare borce v miru in malo je manjkalo, pa bi v Pekrah dobili priložnost, da se izkažemo kot borci na življenje in smrt v boju proti v tistem času eni najmočnejših armad.

V nedeljo, 19. maja 1991, sem se odpeljal na zborno mesto v Pekre brez posebnega slovesa od domačih, saj bom v četrtek že doma, vsaj tako je pisalo na pozivu. Ob prihodu kot običajno pozdrav z vsemi fanti iz voda, malo zafrkancije in smeha, saj takrat nihče ni niti slutil, kaj nas čaka. Vedeli smo, da so nam skupaj s četo za protidiverzantsko delovanje zaupali varovanje nabornikov, znano nam je bilo tudi, da so se že prej okoli učnega centra potikali armadni izvidniki, ampak da bi lahko prišlo do vrelišča, si ni mislil nihče. Tudi kamenčki, ki so tu in tam prileteli na streho pomožnega objekta, so dali vedeti, da je "nekdo" v gozdu, a večine niso posebej vznemirjali, razen nekaj posameznikov, ki bi se zapodili čez žičnato ograjo, če bi jim nadrejeni to dovolili. Ko pa je 23. maja prišla informacija, da nas opazujejo armadni izvidniki, prinesla sta jo "gobarja", v resnici člana Gibanja za odcepitev Slovenije Samo, je teritorialcem zakuhalo. Najprej je bilo treba ohladiti vroče glave, potem pa je šest fantov iz protidiverzantske čete steklo v gozd, kjer sta Valentin Kovič in Bojan Mušič razorožila oficirja in vojaka JLA, ju privedla v učni center, kjer so jima ponudili kavo, z njima opravili pogovor, nato pa po slabi uri izpustili. Po pripovedovanju se je Mušič še posebej izkazal, saj je nalogo opravil zares spretno. Nihče se zaradi tega ni tolkel po prsih, niti glavna akterja ne, tudi piva na ta račun ni bilo, saj je bilo vsem jasno, da armada mimo tega dogodka ne bo šla brez povračila. Okoli poldneva so bili armadni vojaki in oficirji v oklepnih transporterjih že pred zapornico učnega centra, hitro so zasedli tudi Kordek, medtem ko je enoti Gorana Vidriha uspelo na Koglu priti za hrbet armadnim specialcem, tako da so jih imeli teritorialci v vinogradu kot na dlani. Ne dolgo, saj je dobil ukaz, naj enoto umakne, da ne bi prišlo še do dodatnih napetosti. Mi smo takoj, ko nam je postalo jasno, da smo obkoljeni, poskakali v travo in se od ograje premaknili proti objektu, kjer smo iskali kritje. Mediji so se zelo hitro odzvali, bili smo še v travi, ko smo opazili televizijce, ki so snemali dramo. Naš edini stik z zunanjim svetom je bil tranzistor našega poveljnika, kapetana (stotnika) Branka Ašiča, s katerim smo poslušali Bredo Peče in tako dobili prve informacije. Kasneje sem v učnem centru srečal večerovca, novinarja Bojana Baumana in fotoreporterja Igorja Napasta, poročalo je še veliko drugih kolegov in kolegic. Izvedeli smo za junaško podporo Mariborčanov, zlasti golorokih Pekrčanov med katerimi je bilo veliko žensk, ki so v Bezjakovi ulici postavili živi ščit, da bi preprečili prihod okrepitev. Ko je slišala za obkolitev, je tudi moja žena s štirimesečnim sinom Luko hotela v Pekre, a jo je moja mama komaj prepričala, naj ostane doma.

Podpolkovnik varnostne službe JLA Ratko Katalina je s svojimi vojaki prišel po nabornike, teritorialca, ki sta prijela njegova izvidnika in varnostnega oficirja TO Francija Pulka. Nikogar niso dobili. Naborniki so bili ves čas v dvorani poslopja, vrteli so jim akcijske filme in glasno glasbo, da jih ne bi zajela panika. Samo ena nepremišljena gesta, samo en strel na eni ali drugi strani, pa bi prišlo do spopada neslutenih razsežnosti. Kljub temu da so bili v učnem centru tudi hišnik s tremi otroki, mariborski politiki, Franci Čuš, Rudi Moge, Stanislav Holc, Drago Cartl, ki so nas prišli bodrit, in nekaj novinarjev. Zvečer je Katalina še zadnjič pozval civiliste, naj zapustijo center, ker bo sledil brezpogojni napad. Ukazano nam je bilo, da začnemo streljati, če oklepno vozilo prebije zapornico. Pritiskalo je že nanjo, v strahu smo čakali, kaj se bo zgodilo, pripravljeni smo že bili na najhujše, a se je na srečo hitro premaknilo nazaj. V petek ob treh zjutraj se je armada začela umikati in popoldne sem bil že doma. Do naslednjega vpoklica, saj se je v Pekrah komaj začelo, končalo pa s podpisom Brionske deklaracije, s katero je bil dosežen mir. Vod lahke protiletalske obrambe ga je dočakal v Skokah, kjer je skupaj z drugimi enotami pred morebitnim desantom varoval mariborsko letališče.

Potem so nas vojaško "upokojili" in ob obletnicah me v uredništvu prosijo, naj kaj napišem o pekrskih dogodkih. Vsakič je najprej tisti "pa ne že spet", ampak hitro zatem to z veseljem storim. Da ne pozabimo, da ne bodo pozabili. Zadovoljen sem, ker živim v lepem mestu, ki se v zadnjem času razvija v pravo smer, in ponosen, ker sem doma v junaškem Mariboru.

* Aleš Mišič, novinar Večera, je bil takrat vpoklican v TO