(PEKRSKI DOGODKI, 30 LET) Takoj je bilo jasno, kaj se pripravlja

Trideset let je že mimo! Od poroke. Srečnež sem, da pekrske dogodke, ki so bili pomemben korak do samostojne Slovenije, še danes lahko povežem z uspešnim mejnikom v osebnem življenju. Vsega teden dni sem bil takrat v sedmih nebesih, ko je (bil je četrtek, 23. maja 1991) nekaj po poldnevu pozvonilo v redakciji Večera. Treba se je bilo zapeljati v Pekre, kjer je jugoslovanska armada z bojnimi vozili obkolila 710. učni center TO, še preden je prva generacija slovenskih vojakov položila svečano zaprisego.

Tam pod Pohorjem sva bila s fotoreporterjem, danes že pokojnim Danilom Škofičem, prva med poročevalci. "Z vajinim prihodom je napetost bistveno popustila. Od takrat je bil konflikt slovenskih teritorialcev z jugoslovansko armado javen, potekal je pred kamerami," mi je več let po pozneje razmere opisal Dušan Krošl, v učnem centru takrat pomočnik poveljnika, zadolžen za izobraževanje vojakov.

Gobarja prinesla novico

Napetost je bila posledica jutranjih dogodkov v okolici centra, enega od dveh v Sloveniji, kjer so usposabljali slovenske vojake. "Gobarja", ki sta bila po eni od verzij pripadnika domovinske organizacije Samo, sta navsezgodaj v center sporočila, da jih v bližnjem gozdu v zasedi opazujeta vojaka JLA. Andrej Šiško, danes vodja Štajerske varde, je bil eden od dveh civilistov, ki sta prinesla vest v učni center. "V resnici smo bili v akciji štirje pripadniki Slovenske garde, ki smo opazovali dogajanje okoli centra v Pekrah in v mariborskih vojašnicah. Slovensko gardo smo ustanovili konec marca 1991 v mariborskem Narodnem domu. Delovali smo pod poveljstvom Ivana Borštnerja, obveščevalca vojaške obveščevalne službe takratnega slovenskega Ministrstva za obrambo," se spomni Šiško.

Borštnerja poznamo kot člana četverice - Janša, Borštner, Zavrl, Tasić -, ki jo je Jugoslovanska armada leta 1988 prijela in ji sodila za izdajo vojaških skrivnosti, kar je izzvalo vseslovensko vstajo proti sistemu SFRJ. "V Pekre smo takrat šli po navodilih iz Ljubljane. Spremljati smo morali dogajanje okoli učnega centra, kamor je jugoslovanska armada že nekaj dni pošiljala svoje izvidnike. Tisto jutro 23. maja smo v gozdu ob centru opazili štiri vojake," se dogodka spomni Šiško. Dvema je uspelo zbežati, dva vojaka pa je zajela skupina teritorialcev, ki jim je poveljeval Stojan Ledinek iz zaščitne enote TO.

"Učni center smo resda varovali, a vanj nismo imeli vstopa. Tudi njihove telefonske linije nismo smeli uporabljati, mobilnih telefonov pred 30 leti še ni bilo. Ko sem od Šiška izvedel za vojake v gozdu, sem moral za ukrepanje dobiti potrdilo pokrajinskega štaba. Na koncu sem za dovoljenje prosil prek radio zveze, ki sem jo prevažal v avtu. Vedel sem, da nam jugoslovanska vojska prisluškuje; za dovoljenje sem dežurnega v štab TO prosil kar v srbohrvaščini. Petnajst minut je bilo vse tiho, slednjič so mi le odobrili prijetje. Vsega je bilo konec po petih minutah. Enega od prijetih armadnih vojakov - Djoga - sem celo poznal. Naredili smo zapisnik o prijetju in med postopkom smo preverili opremo vojakov - namesto hrane so s seboj imeli samo strelivo ... Takoj je bilo jasno, kaj se pripravlja. Po kakšni uri sem vojaka JLA posadil v avto in ju odpeljal pred Vojašnico Slave Klavore. Nato sem nadaljeval pot na Pobrežje, kjer sem imel dogovorjen sestanek s poveljnikom TO Vladom Miloševičem. A so me nemudoma poslali nazaj v Pekre, ker je takrat Mičo Delić, ki je bil poveljnik mariborskega korpusa vojakov JLA, našemu poveljniku Miloševiču (bila sta sošolca na vojaški akademiji) že sporočil, da je v Pekre poslal enoto v bojnih vozilih. Tam je čez dan bilo res napeto. Čakali smo samo še, komu bodo najprej popustili živci. Z vozili so butali v rampo ob vhodu v center. Tam je bila za nas meja, ki je armada ne sme prestopiti. Pritiskali so nanjo, a prekoračili je niso," dogajanje podoživlja Ledinek.

Armbrust

Protioklepno orožje je imel takrat v rokah inštruktor Ernest Anželj, od tistega dne tudi z vzdevkom Armbrust, po imenu novega orožja TO, ki ga je bil pripravljen uporabiti. Z njim je presenetil armado, saj takega orožja niso poznali, sami pa so mu bili izpostavljeni. Začudenje je bilo veliko, ker se je Anželj postavil ob steno, za seboj ni imel praznega prostora, ki ga je zahtevalo dotedanje protioklepno orožje jugoslovanske armade, ročni metalec min Zolja. Še na eno pomembno podrobnost iz tistih dni opozarja Anželj: "Armada je takrat spoznala, kako se je motila o bojni morali braniteljev učnega centra in Mariborčanov, ki so se jim odkrito postavili po robu in goloroki zapirali pot tankom, oklepnim in drugim vozilom JLA v obrambi svojega učnega centra v Pekrah."

Pripadniki vojaške policije JLA, ki so se z bojnimi vozili pripeljali pred učni center, so v vojašnico na zaslišanje hoteli odpeljati odgovorne za jutranje prijetje njihovih vojakov. Prva tarča je hitro postal Franc Pulko, varnostni oficir v učnem centru, pred tem dolgoletni oficir za varnost v JLA. Razmere so se zaostrovale ciklično, terenski armadni poveljnik Ratko Katalina je dajal ultimate na 15 minut. Med dvema ognjema bi se znašli tudi novinarji. Tudi sam sem občasno oprezal za zaklonom. Najprimernejši se mi je zdel jašek za vodovod. A nisem prepričan, da bi ga bil ob eskalaciji lahko dosegel.

Pogajanja o miru

Popoldan je v Pekre prišla občinska delegacija pogajalcev, v kateri so bili Rudi Moge, Franci Čuš, Stanislav Holc, Andrej Verlič - in spet Andrej Šiško, ki je pred tem pomagal postavljati barikado na ulici, kjer so zadrževali tankovsko kolono armade. Prav uspešni občinski odposlanci niso bili, jim je pa uspelo dogajanje preseliti v središče mesta, kjer so se 23. maja zvečer v občinski zgradbi začela pogajanja. Tam je JLA razmere izkoristila za uresničitev svojega načrta - ugrabitev poveljnika pokrajinskega štaba TO za vzhodno Štajersko Vladimirja Miloševiča.

​Pred drugo uro zjutraj jim je načrt uspel. Miloševič je bil o načrtovani ugrabitvi predčasno obveščen. S tem ga je seznanil Silvo Komar, takrat v Mariboru vodja Varnostno-obveščevalne službe, ki je prestrezala pogovore vojske. Vladimir Miloševič, ki je od leta 1995 upokojen, danes izpostavlja predvsem takratno enotnost med Slovenci: "Vesel in ponosen sem, da sem bil del takratne zgodbe o samostojnosti Slovenije. Predvsem zaradi naše enotnosti. Vse službe, tako vojaške kot civilne, smo delovale za en cilj. In politika se ni vmešavala, ni bilo delitev na leve in na desne. To se v celotni zgodovini samostojne Slovenije ni več ponovilo."

Podoživel je tudi noč, ki je prinesla njegovo ugrabitev. "Silvo me je sicer kake pol ure pred ugrabitvijo obvestil o nameri JLA in mi tudi ponudil zaščito v njihovih prostorih. A nisem stoodstotno verjel, da se bo to res zgodilo. Povelje je moral dati Delić (Mićo Delić, takratni poveljnik 31. mariborskega korpusa, op. p.), s katerim sva na vojaški akademiji delila spalnico. Kasneje se mi je za to opravičil s pojasnilom, da je to bil ukaz iz Beograda, na katerega ni imel vpliva."

Miloševič je danes pripravljen razkriti tudi človeško plat takratnih dogodkov. "Ni preprosto, ko ti v glavo uperijo cev pištole, ko ti sodijo pred vojaškim sodiščem, ko te nameravajo sestreliti ..., če bi se dvignil helikopter, v katerem bi moral biti skupaj s predsednikom vojaškega sodišča v Zagreb. No, sodnik me je na sojenju, ki je vendarle potekalo v Mariboru, oprostil. Ker je bilo tako usklajeno z vrhom slovenske politike. Dogodki so prišli za menoj v obliki psihičnih težav. Kakor tudi ni preprosto, ko te štiri leta po osamosvojitvi čez noč upokojijo, ker se ne uklanjaš interesom posameznikov," razmišlja Miloševič. Prebolel je dva infarkta, zaradi česar občasno še komaj sestavlja misli. "A tudi danes bi naredil enako, kot sem storil takrat. Tu se ni nič spremenilo," zaključi Miloševič.

Zakaj smo nezadovoljni

Ta del naše zgodbe je znan vsaj od časov Napoleona - revolucija žre svoje otroke. Ljudje, ki so se bili pripravljeni izpostaviti v kriznih časih, v miru težko prosperirajo. Celo na proslavah ob obletnicah dogodkov, ki so jih krojili, nanje hitro pozabijo. No, obletnice so tako pogosto organizirane kot povod za uresničevanje interesov nekih drugih ljudi, ki z dogajanjem niso neposredno povezani. Težko bi danes našli udeleženca vojne pred 30 leti, ki bi pritrdil, da smo izkoristili priložnost in zgraditi takšno državo, kot smo si jo pred 30 leti zamišljali. Drugo Švico.

Tako smo pri obletnici osamosvojitve pri osrednjem vprašanju - smo v 30 letih res povsem zašli? Generacija, ki je pred 30 leti ustvarjala zgodovino Slovenije, je svojo priložnost imela - in daleč smo od tega, da bi jo povsem izkoristili. Zato našim otrokom države ne prepuščamo v stanju, da bi lahko mirno nadaljevali po začrtani poti. Morda še ne oni, a naši vnuki bodo zagotovo dobili naslednjo priložnost. Se bodo karkoli naučili iz naših napak? Vsaj toliko, da po njihovih 30 letih ta članek ne bo več aktualen?