(PEKRSKI DOGODKI, 30 LET) Magdalena Tovornik: "Tako kot vedno bom tudi tokrat rekla: Hvala, Maribor!"

Magdalena Tovornik, od leta 1990 predsednica Skupščine mesta Maribor oziroma županja, o pekrskih dogodkih. Delovala je v zahtevnih razmerah gospodarske tranzicije, osamosvojitve in vojne za Slovenijo.

Kaj je bil po vašem mnenju vzrok, da je takratna JLA izbrala prav Maribor za preizkušanje moči med Slovenijo, ki je že stopala po poti samostojnosti, in zvezno oblastjo? In kaj pravite na odziv naše takratne vlade na dogajanje?

"Točnega odgovora na to vprašanje nimam, lahko pa sklepam - Maribor je bil v tistih časih še vedno najmočnejše slovensko industrijsko mesto, ki pa je - tudi zaradi zaprtja jugoslovanskega trga - že začelo kazati svojo ranljivost. Delavci v tovarnah so ostajali brez rednih izplačil mesečnega dohodka in socialna stiska ljudi je naraščala. Morda je JLA ocenila, da bi v teh razmerah lahko dobila podporo civilnega prebivalstva in zamajala načrtovano pot v samostojno Slovenijo ..., tukaj je bil tudi učni center Pekre, kar JLA gotovo ni bilo pogodu in - ne nazadnje - vodenje JLA v Mariboru je nekaj mesecev poprej prevzel nov generalmajor, Mićo Delić, ki se je verjetno tudi hotel izkazati na novem položaju. Nikakor ne gre spregledati tudi dejstva, da Maribor leži ob severni državni meji, ki je bila pomemben strateški cilj JLA.

Moja komunikacija s tedanjo vlado se je začela tisti hip, ko se je pred učnim centrom v Pekrah začelo zbirati civilno prebivalstvo. Vodstvo mariborske skupščine je ocenilo, da ne gre le za vojaški obračun med JLA, vodstvom učnega centra, teritorialci in policijo. Odzvali smo se z jasnim sporočilom: ne v Pekrah in ne na mariborskih ulicah oklepna vozila in vojaki nimajo kaj iskati, storili bomo vse, da preprečimo nasilje nad civilnim prebivalstvom."

Kako ocenjujete sodelovanje politike, policije, obveščevalnih služb in tudi vlade ter drugih udeležencev pri reševanju dogajanja? Kaj je bil tisti najpomembnejši faktor, ki je vendarle vodil k dokaj mirni rešitvi dogajanja?

"Vsak od naštetih je imel svojo nalogo in tudi svoje komunikacijske kanale. Tedanjo mariborsko politiko smo tvorili leto poprej izvoljeni poslanci na prvih demokratičnih večstrankarskih volitvah v Skupščino mesta Maribor (s tremi zbori po 37 poslancev) in izvršni svet. Kljub temu da so poslanci pripadali številnim političnim strankam, smo bili v zadevi Pekre in kasneje v junijski vojni vsi enotni glede upora proti JLA in naše osnovne naloge - zaščititi civilno prebivalstvo in spraviti oklepna vozila nazaj v vojašnice. To naše sporočilo so slišali vsi, v Mariboru in v Ljubljani, pogosto ga je slišal tudi generalmajor. Moja tedanja funkcija je bila politična in orodje politika je beseda, v danih razmerah pa je postala tudi moje edino orožje. Prav zato sem verjela v pogajanja za mizo, vse drugo bi se lahko končalo s krvavimi spopadi in žrtvami med našimi občankami in občani. Gotovo so tako razmišljali tudi drugi in ocenili, da za spopad z JLA ni pravi čas."

Kako iz današnje perspektive gledate na ugrabitev Vladimirja Miloševiča? Kaj menite, da je JLA s tem takrat hotela doseči?

"Ugrabitev podpolkovnika Miloševiča med nočnimi pogajanji v stavbi Skupščine mesta Maribor je bila zame velik šok. Pogajanja, na katerih so bili prisotni tudi predstavniki republiških služb, so imela namen doseči takojšen umik JLA v vojašnice. Očitno pa je JLA hotela dokazati, da ta umik ne bo potekal kot dokaz njihove nemoči ali popustljivosti in je zato izvedla ugrabitev pomembnega nasprotnika. Pekrske dogodke je hotela pokazati kot svojo zmago, tik preden je vojake in oklepnike zares vrnila v svoje vojaške objekte. Žal za samo mesec dni!

Takšno je moje razumevanje tega dogodka - ne tedaj in ne danes ne poznam informacij in dogovorov, ki so verjetno potekali po drugih, tudi obveščevalnih kanalih. Tako sem dolga leta morala poslušati, da je 'mariborska oblast za ugrabitev vedela, pa se ni ustrezno odzvala', kar je laž! Zdaj je znano, da je zanjo vedela le republiška oblast in - nekaj trenutkov pred ugrabitvijo - tudi sam Miloševič! Vsaka začasna - tudi osebna - manipulacija, ki na kratek rok služi kakšni politični opciji, skozi čas zbledi, zgodovina pa navadno na pravo mesto postavi dogodke in ljudi."

Je morda dejstvo, da ste kot ženska sodelovali v dogajanju, v katerem prevladujejo moški, pripomoglo k umirjanju situacije, boljši komunikaciji med sprtima stranema?

"Načelno mi te vrste vprašanja niso všeč ... Sem se pa že takrat zavedala, da utegne marsikdo pomisliti 'na mariborskih ulicah tanki, v Skupščini mesta pa ženska'. Morda sem bila prav zato še bolj odločna in glasna, tako v medijih kot v javnih nastopih, zlasti pa do tistih 'lokalcev', ki so imeli visoke funkcije v JLA in so mi pogosto grozili po telefonu ... Bil je tudi kak poskus - zlasti kasneje v junijski vojni -, ki bi me prikazal kot tipično 'panično' žensko, a temu nisem nasedla. Odgovornost in skrb za civilno prebivalstvo ter čim več dialoga med sprtimi stranmi so vodili ne le mene ampak celotno tedanje mariborsko vodstvo."

Pekrski dogodki z današnjega zornega kota, po 30 letih? So v Sloveniji dobili mesto, ki bi jim moralo pripadati, sploh glede na nadaljnje dogajanje, ali so podcenjeni?

"Pomen pekrskih dogodkov se je v teh 30 letih gotovo spremenil - od tega, da je šlo za manjšo lokalno akcijo pa do spoznanja, da so bili ti dogodki opozorilo, da nastanek nove države Slovenije ne bo potekal po mirni poti. Zaslugo za to, da se je njihov pomen skozi to obdobje pravilno ovrednotil tudi na državni ravni, gre pripisati prebivalcem Peker in Maribora, ki so ob vsaki obletnici spomin na tiste dni počastili s proslavo in drugimi dodatnimi aktivnostmi. Zdaj ne more biti več nobenega dvoma o tem, da so bili pekrski dogodki uvod v junijsko vojno in so torej pomemben del celotnega osamosvojitvenega procesa Slovenije. Maribor z okolico se je tudi v junijski vojni odločno uprl JLA in tako še enkrat ubranil našo severno mejo. In tako kot vedno bom tudi tokrat rekla: Hvala, Maribor!"