Vojislav Bercko
Večina nabornikov je v skladu s tedanjo jugoslovansko zvezno zakonodajo še vedno odhajala na služenje vojaškega roka širom po SFRJ; in jasno je bilo, da Jugoslovanska ljudska armada, kot se je vojska tedaj še imenovala, slovenskega soliranja ne bo gledala mirno. Zato so se tistega 23. maja 1991 zgodili pekrski dogodki: obkolitev 710. učnega centra TO v Pekrah, grožnje z orožjem, nočna ugrabitev poveljnika vzhodnoštajerskih teritorialcev Vladimirja Miloševiča v stavbi mestne občine Maribor, prva smrt v prizadevanjih za neodvisnost Slovenije, ko je 24. maja oklepnik JLA pred vojašnico v središču Maribora povozil Josefa Šimčika ...
Zgodovinskih interpretacij dogodkov je skoraj toliko, kot je bilo neposrednih udeležencev. O tem je bilo napisanih nešteto zbornikov, bolj ali manj strokovnih člankov, omenjajo se v številnih knjigah. Novinarji Večera smo bili seveda zraven, ves čas in povsod, kjer se je kaj dogajalo. Kot novinarji številnih drugih medijskih hiš, toda seveda so bili v prvi vrsti vojaki (na obeh straneh) in politiki. In predvsem, to si upamo trditi, so bili v prvi vrsti ljudje, civilisti, ki so s svojim uporom na ulicah pokazali JLA, da so odločno za slovensko samostojnost. Najverjetneje je prav odločnost ljudstva tedaj preprečila vojski, da se je vse skupaj razpletlo manj krvavo, kot bi se - glede na izkušnje iz sosednje Hrvaške - lahko.
Na teh straneh ne želimo pisati zgodovine, to naj počno tisti, ki imajo dostop do vseh arhivov in so za to usposobljeni, zbrali pa smo pričevanja mnogih tistih, ki so bili na slovenski strani v pekrskih dogodkih najbolj usodno udeleženi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
