(PEKRSKI DOGODKI, 30 LET) “Kdo je tu gor spustil novinarje?”

Danes si je težko predstavljati, da so bili časi, ko ni bilo interneta, družbenih omrežij, niti mobilnih telefonov ne ... Toda ko so se dogajale Pekre, je bil svet še analogen. Da so ljudje izvedeli, kaj se dogaja, so bili v največji meri zaslužni novinarji ter njihovi mediji: časopisi, radijske postaje in televizija. Radio Maribor je, logično, o vsem poročal najhitreje in prvi. Večer je izšel z dvema posebnima večernima izdajama, ki smo ju kar novinarji razvažali med ljudi. Televizija je kazala dramatične posnetke, ki so Sloveniji predstavljali, kako je videti, ko grozi vojna. Tu smo zbrali pričevanja nekaterih novinarskih kolegov, ki so bili tedaj - vsak na svoj način - v prvih vrstah.

Večer v napol vojnih razmerah

Milan Predan, tedanji glavni uradnik Večera: "Pekrski dogodki so bili za uredništvo, ne da bi se takrat tega zavedali, resda samo generalka za dramatično dogajanje dober mesec kasneje, vendar huda preizkušnja za tedanjo generacijo novinarjev in urednikov, ki si nismo nikoli predstavljali, da bomo kdajkoli morali delati v napol vojnih razmerah. Ne bled spomin na entuziazem sodelavcev, ki so se prostovoljno javljali, da poročajo s terena, na adrenalin, s katerim smo vsi skupaj odrivali strah pred najbolj črnimi scenariji, in na tihi ponos, ko smo še toplega iz tiskarne jemali v roke svoj časopis in ugotavljali, da smo dobro opravili svoje delo.

Predvsem pa vsaj z osebnega zornega kota ni zbledel spomin na bizarno srečanje s tedanjim poveljnikom mariborske garnizije generalom Delićem pozno popoldne 24. maja, ko se je po izpustitvi zajetega poveljnika TO Miloševiča vzdušje začelo umirjati in sem iz poveljstva garnizije prejel klic, da Delić ponuja Večeru 'ekskluzivni' intervju. Želi, da se sliši tudi njegova resnica, vendar ima pogoj: intervju mora z njim opraviti glavni urednik in naj bo opravljen na sedežu garnizije, torej v vojašnici, ki so ji teritorialci dan prej odklopili vodo in elektriko.

Kljub nekaterim pomislekom, ali je primerno v časopisu dati prostor človeku, ki je samo še nekaj ur prej grozil mestu s tankovskimi cevmi, in bojazni nekaterih sodelavcev, ali ne gre za past, se odločim, da grem, a sprejmem nasvet, naj ne grem sam. Za spremstvo se javi Vojislav Bercko.

V veliki sejni garnizije naju čaka malodane nadrealističen prizor: dolga miza z ostanki hrane in z napol izpraznjenimi steklenicami vina, rakije in viskija, okoli katere v popolni tišini sedi skupina častnikov JLA na čelu s krepko nadelanim Delićem. Nekatere oficirje poznam, v Mariboru živijo že vrsto let, zato razumem njihovo potrtost, saj se zavedajo, da so se za svoje someščane v samo dveh dneh iz dobronamernih sosedov prelevili v smrtne sovražnike. Verjamem, da je tudi njim težko gledati pijanega generala, ki je dan prej celo hotel s tankovskimi granatami iz blokirane vojašnice obstreljevati stanovanjske bloke, v katerih živijo tudi njihove družine.

Delić že težko govori in takoj mi je jasno, da resnega intervjuja ne bo, sploh ko v prvem stavku vulgarno udari po županji Magdaleni Tovornik. Ko že hočem vstati in oditi, se le umiri in se trudi povedati kaj smiselnega v obrambo svojega ravnanja, vendar ga samo napol poslušam, vedoč, da prava časopisna zgodba ne bodo njegove besede, temveč vzdušje strahu in moralnega poloma, ki je zapolnjevalo zakajeni prostor."

Radio je takrat imel zelo pomembno vlogo

Breda Čepe, tedanja novinarka Radia Maribor: "Star pregovor, da se po jutru dan pozna, v mojih očeh 23. maja 1991 zagotovo ni veljal. Iz povsem običajnega jutra v oddaji Dobro jutro se je razvil v dan, ki ga tako kot mnogi Mariborčani nikoli ne bom pozabila. Nekaj pred 11. uro je direktor Radia Maribor Leo Kremžar prejel klic, da so učni center v Pekrah obkolili pripadniki JLA. S tehnikom Petrom Košenino sva se takoj odpravila proti centru z navodilom, da preverim, ali sporočilo drži, in naj ne delam panike. Novica je bila resnična, pred centrom so stali oklepniki, okoli vojaki, na znameniti rampi na poti do stavbe učnega centra pa podpolkovnik JLA Ratko Katalina. Na moja vprašanja, zakaj so tam, ni želel odgovarjati. Osorno je odgovoril le, naj vprašam onega, in pokazal na vodjo šolskega centra Andreja Kocbeka, ki je medtem prišel iz stavbe.

Še preden sem odšla z njim v stavbo, sem se že oglasila v program. Obkolitev 710. učnega centra sem povezala z zahtevo po izročitvi 120 slovenskih nabornikov, ki so se le dober teden prvič usposabljali v maternem jeziku. Temu javljanju so do poznih nočnih ur sledila še številna druga. Radio je takrat imel zelo pomembno vlogo, saj smo se lahko, za razliko od časopisnih hiš in televizije, takoj odzivali v program in novice prenašali ljudem.

Ob zadnjih hišah na poti do centra so se začeli zbirati ljudje, prihajati so začeli tudi drugi novinarji. Najbolj sem se razveselila prihoda Majde Struc z Dela, saj nisem bila več edina ženska sredi moške druščine. Obe sva tudi v najbolj vročih trenutkih ohranili smisel za šalo. Ta vedno prav pride, da se ti strah ne zaleze v kosti. Me je bilo strah? Malo že, ko je okoli 14. ure Katalina prvič ukazal svojim vojakom, naj se pripravijo za napad, besen, ker njegovim zahtevam vodstvo centra ni ugodilo. Vojaki JLA so se pometali na tla in repetirali puške, kupole na oklepnikih pa so zlovešče zaškripale in usmerile cevi proti centru. Na drugi strani pa so se pripravili na napad tudi naši teritorialci, ki so čuvali učni center in nabornike. V poročanju sem večkrat ponovila stavek, da se v Pekrah prvič gledata skozi puškine cevi slovenska vojska in JLA.

Naborniki so bili ves čas dobro varovani, v učilnici so gledali filme, da jih dogajanje zunaj ne bi preveč vznemirilo. Veliko bolj vznemirjeni so bili njihovi starši. Mnogi so se pripeljali v Maribor in se pridružili jeznim prebivalcem, ki so se zbirali v Pekrah in z njimi vztrajali pozno v noč.

Z Majdo Struc sva v popoldanskih urah na platoju za stavbo učnega centra ob protiletalskem topu odkrili še enega novinarja - večerovca Aleša Mišiča, ki je bil vpoklican v TO. Z veseljem sva ugotovili, da smo zdaj varni, ker nas "Miško" brani. Res pa je z mrakom napetost v Pekrah kar narasla. Najprej smo civilisti (v glavnem novinarji in nekaj občinarjev) od JLA dobili ultimat: zapustite center zdaj, kasneje ga ne boste mogli. Eni so odšli, drugi smo ostali. Razmere so bile zelo napete, saj so bili vojaki praktično ves dan pod velikim pritiskom in samo en strel, četudi sprožen po nerodnosti, bi povzročil katastrofo."

Kaj pa bo pela slovenska vojska?

Majda Struc, tedanja novinarka Dela: "Ko se je spustila tema in je večina obiskovalcev zapustila center TO in Pekre, se nas je nekaj tistih, ki nismo imeli neposredno opravka z naborniki, zbralo v pisarni, iz katere smo imeli pregled nad tem, kar se dogaja zunaj. Beseda je zamrla in na predlog starega tabornika Roberta Bobanca smo po tiho zapeli Tam na Pugled gori ter še nekaj drugih slovenskih vojaških pesmi. Pa se je spomnil nekdo: Kaj pa bo pela slovenska vojska, ko so vse naše tako žalostne? Ja, to nas je zaskrbelo, zunaj pa so se vrtele modre luči oklepnikov.

Pravijo, da je bilo biti tisti četrtek, 23. maja 1991, v 710. učnem centru Teritorialne obrambe v Pekrah (in vse, kar se je dogajalo ob tem) pogumno in razumno dejanje. Sama se ne spomnim kakšnih posebnih občutkov poguma, tudi prav razumno verjetno ni bilo golorok, s fotoaparatom v roki, stati pred oklepnikom in čakati, da bo jeklena zverina prebila tisto rampo, a o nečem sem popolnoma prepričana: večina nas, ki smo bili takrat tam, bi enako storila kadarkoli. Pekre so stkale med nami iskreno, malone prijateljsko vez kljub siceršnjim drugačnostim. Nisem še slišala besede o junaštvih in zaslugah posameznikov, pa tudi o strahopetnosti ne, čeprav smo vedeli, da bo malokdo preživel, če bo počilo. Pekre 'v eno' se dogajajo še danes, po 30 letih.

Tam smo bili, ker smo vedeli, da je tako prav, da je to naša človeška in profesionalna dolžnost, zlasti nas novinarjev. Zaradi naše prisotnosti se je vse dogajalo pred očmi javnosti, kar je močno otežilo oziroma najverjetneje sploh preprečilo akcijo JLA in za podpolkovnika Ratka Katalino je bilo osrednje vprašanje tistega popoldneva: Kdo je tu gor spustil novinarje? Pravzaprav - niti naročil nam nihče ni; bili smo tam, še preden so oklepniki ugasnili motorje. Tisti, ki so nas poklicali, so nam zaupali, verjeli v moč naših sporočil in prav so imeli; ljudstvo se je 'zgodilo' tako silovito tudi zaradi njih."

"Pa pucaj, budala!"

Jože Jagodnik, tedanji novinar Radia Maribor: "Pekre so se dogajale veliko prej kot epizoda 23. maja 1991. Pekre so se preprosto morale zgoditi. Bolj ko se je bližalo zadnje desetletje prejšnjega stoletja, bolj so se gostili dogodki, ki so zasejali slutnjo, da bi utegnilo napočiti poslednje, odločujoče dejanje, ko nam je dala zgodovina redek privilegij, da smo bili žive priče. To se nemara zgodi le enkrat v življenju.

V osemdesetih letih me je novinarstvo vpeljalo v izjemno izkušnjo počasnega umiranja države. Tja, kjer se je to trohnenje začenjalo, v prestolni Beograd, kot kronista delovanja tedanjih zveznih organov. Dnevna poročanja za slovenski medij so bila sizifovo delo o venomer ponavljajočih se mantrah jugoslovanske stabilizacije, protiinflacijskih programov, malikovanja bratstva in enotnosti in svetovnega unikuma o demokratičnem centralizmu in avantgardni vlogi partije.

Tita in Kardelja ni bilo več. Za njune pozicije je bila gneča. Tudi še tako perfidno kolektivno vodenje se ni izšlo. Nova imena so silila v ospredje, razni mamule, kadijevići, jovići ter eden in edini Slobodan Milošević. Slovenci so se v Beogradu zoperstavljali s kombinirano ekipo pretkanih politikov tipa Marko Bulc, Miran Potrč in z mlajšimi, Viko Potočnik, Cirilom Ribičičem. Pojavljale so se konfederacijske težnje pa Markovićeve reforme, inflacija je šla v nebo, Kosovo je bilo tako rekoč atomska bomba.

Previharjen čas v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je privedel do plebiscita in napovedal odhod Slovenije iz združbe, v kateri ni bilo več političnega, ekonomskega in kulturnega ostanka.

In potem so se zgodile Pekre. Poveljnik Katalina je, skrit v tretjem bojnem vozilu (dve sta bili neposredno pred vhodom v center), na obronkih takratnega vinograda tulil 'pucat ćemo'. Streljali bomo. Naš tonski tehnik Peter Košenina mu je na stokrat izrečeno grožnjo odgovoril: 'Pa pucaj, budala.' Preresen čas je bil, zlasti za kisle vice.

V Pekrah se je izšlo, kot se je. Dogajanje se je nadaljevalo z brutalno ugrabitvijo Miloševiča in Ozmeca. Na pogajanja je soldateska prišla z niškimi specialci. Še danes ne vem, kako nama je s kolegom Kremžarjem uspelo zadržati županjo Magdo Tovornik, da ni goloroka, pred svojo pisarno, planila na enega od do zob oboroženih specialcev. Nato so polkovnika in spremljevalca kot vreči krompirja zabrisali v džipa in ju odpeljali.

Mariborčani pa pred kasarne. Naslednji dan pomnim po katastrofi, tako rekoč pred mojimi očmi je oklepnik do smrti povozil nesrečnega Josefa Šimčika. Ko sem se prebil v kasarno, tako imenovano komando stana, da bi dobil kakršnokoli izjavo, sta imela komandant Delić in njegov oproda polkovnik Alojz Lipnik še zvečer na mizi pečenje in steklenico viskija, ostanke popoldanske zabave.

Majske Pekre niso bile slučajne, bile so uvod v junijsko osamosvojitveno vojno. Maribor se je herojsko izkazal."