Podobe osamosvojitve

Osemindvajset let kasneje lahko uspešnost tega velikega nacionalnega projekta ocenjujemo na več načinov. Na primer s statistiko, številkami, ki bodo suhoparno povedale, kako dobro smo zastavili in uresničili ambiciozne načrte iz leta 1991 na gospodarskem področju in v javnih zadevah. Lahko ocenjujemo družbeni in politični napredek, predvsem slednji bi nas najbrž spravil v slabo voljo. Lahko pa bi svežo krvno sliko poosamosvojitve analizirali kar na primeru Maribora, mesta, ki je ob vseh prelomnih trenutkih - kakršna je bila tudi razglasitev neodvisnosti države - praviloma potegnilo najkrajšo in hkrati plačalo največjo ceno. Pogledati torej sliko drugega največjega mesta v državi, ki je pobral največji delež kolateralne škode osamosvojitve, da bi ocenili, ali je projekt na ravni države uspel.
Pa ni treba zelo daleč nazaj. Posledice strašljivih slik propadanja vseh vej mariborske industrije se vr(s)tijo še danes in resnega posluha ali pomoči države v teh skoraj treh desetletij ni bilo. A to so stare slike, ki sicer še krojijo usodo mesta, ki je brez večjega upora preživelo še državni rop delnic Nove KBM, se sprijaznilo z vse bolj oddaljenim sedežem HSE in ki čaka, da bodo še zadnje velike družbe preselile sedeže in uprave v prestolnico. In ne nazadnje, kaže se v zadnjih dneh prav ob razpravah o prometni odrezanosti Maribora, ki je, kako paradoksalno, ustrezno povezan z modernimi avtocestami pa z železniškim omrežjem in celo - letališčem. Pa seveda z Avstrijo in bližnjim Gradcem, kar je za mesto in njegovo delavstvo prekletstvo in sreča obenem.
Razprave o prometu so tako opozorile na ključno stvar, ki je, če odštejemo bančne luknje, divjo privatizacijo, korupcijo in klientelizem, pokvarjene gospodarske in politične elite, dodatno zavrla razvoj države. Centralizacijo. Ki se je predvsem mestne politične oblasti doslej niso resno lotile; a kako bi se je, če pa še prometnih razmer v mestu ne obvladujejo. Kako ob tem pričakovati širši, pogumnejši pogled izza občinskih meja? Vse to, in spisek je dolg, se kar nekako ne sklada z večnim mariborskim uporništvom, ki se je manifestiral tudi med osamosvojitvijo. Za začetek s pekrskimi dogodki. Ali pa v tednih, ko je ljudem prvič v zgodovini uspelo odstaviti škodljivega politika.
Pa saj vemo, Mariboru je status žrtve vseskozi ustrezal, a časi, ko se je s prstom kazalo le proti Ljubljani - nemalokrat povsem upravičeno - so nepreklicno minili. Krivično bi bilo zapisati, da se mesto ne vzdiguje, ne vstaja, se ne prebuja, razvija, ne sanja, gradi, ne tke vizije in ciljev, ne uresničuje želj ... Najbrž ga ni mesta v tej državi, ki bi samo sebe imelo tako rado. Tudi takrat, ko jamra, se zvija, pada, obtožuje in se na koncu sestavi nazaj v - Maribor. A tej nekoliko romantični podobi, največkrat namenjeni samotolažbi, vseeno nekaj manjka. Tistega soparnega junija 1991 so bile podobe, kakšno naj bo mesto 28 let kasneje, v glavah Mariborčanov - pa seveda ne le njih - povsem drugačne.
Kakšno bi bilo mesto, če bi vlade učinkovito obvladale socialno bombo, ki je nastala z novo državno mejo? Kako bi bilo, če pokvarjenci v kravatah s svojimi političnimi gospodarji ne bi uničili druge največje banke? Če bi mesto premoglo vsaj tri ministrstva in najmanj sedež HSE? Če bi mesto imelo spodobne obvoznice in odlične povezave s sodržavljani - vse do Kopra? Če bi mesto imelo sposobne politike? Če bi se s turizmom ukvarjali tisti, ki obvladajo ta posel? Kakšno bi to mesto bilo, če bi se zgledovalo po praksah in politikah skandinavskih držav? In ne nazadnje, kakšno mesto bi bilo, če bi projekt EPK dobili v roke tisti, ki bi iz njega lahko naredili ne le kulturni, turistični, temveč tudi infrastrukturni preboj?
In če smo povsem iskreni, velikokrat gledamo to samozadovoljstvo, letargijo, pomanjkanje ambicioznosti, ki ga ne nazadnje diktira tudi negativna kadrovska selekcija. V vseh teh letih so mnogi zapustili Maribor - delajo, ustvarjajo in trošijo drugje, Maribor pa jim je ostal le še kot kraj prenočitve ali podoba iz mladosti.
Če torej uspešnost teh 28 let po osamosvojitvi ocenjujemo po Mariboru, notranjih in širših okoliščinah, ki so krojile njegovo usodo, lahko ugotovimo, da je projekt spodletel. Čeprav se mestu, v katerem venomer nekaj revolucionarno vre in tli, ni treba bati za prihodnost, je strašljivo dejstvo, da v skoraj treh desetletjih ni bil narejen res velik korak naprej.
Temu se reče 28 izgubljenih let. Ne le za Maribor.