Zelo mi je všeč izraz šimftura (obvezno bi se je morali udeležiti vsi, ki v tem mestu odločajo) in mi je žal, da ni moj izum, ker take ture redno treniram. Že nekajkrat sem se javno ponudila, da bi peljala mariborske odločevalce na mojo šimfturo, da si v miru ogledajo razpadajoče mesto, da jih malo potegnem iz zasanjanosti o lepem mestu. Povabila bi jih denimo k Taliji na kavo, da bi zrli na tiste famozne, predvsem pa nevarne stopnice, a najbrž ne bi dobrega imena prodali za ušivo kavo in bi si jo plačali sami. Dobra je ugotovitev po tej šimfturi, da mesto, kadarkoli dela kaj dobrega, nima ne načrta ne libele. Škoda, da je to res, imajo pa zato polno neuresničenih načrtov, ki se že desetletja prašijo v omarah. Kot je tisti o pokriti Jurčičevi ulici, ki ga je sanjal arhitekt Pečenko, Maribor pa je nanj pozabil. Nekaj takega sem videla v Stockholmu, sicer v večjem obsegu, kot je Jurčičeva, a mesti po velikosti tudi nista primerljivi. Krasno. Bilo bi krasno tudi v Mariboru.
Kako je preživel poletni Maribor brez mene? Evo, še opazili niste, da me ni bilo. A ker tudi na dopustu redno prebiram Večer (pohvala naročniški službi, ki mi zvesto sledi, da ga lahko, kjerkoli sem, prebiram ob jutranji kavi), sem po svoje tudi v Mariboru in – na Glavnem trgu. Baje je bila otvoritev trga prekrasna in - luči so prižgali! Luči! Si lahko predstavljate, da ima Maribor elektriko! Zdaj pa gre trg na polno! Spet bo živahno po vogalih trga, mamice bodo kofetkale, njihovi zakladi pa bodo medtem uživali v plezanju po kužnem znamenju. Varuhi kulturnega spomenika so sicer železna vrata zaklenili, a zdaj pač starši dvignejo otroka čez ograjo, da se lahko napleza po spomeniku, sicer bi mu bile očitno kršene človekove pravice. Glavni trg je pridobil še eno igrišče oziroma kopališče. Take fontane so po vsem svetu dobrodošle v pasji vročini in nihče se ne zgraža, če se v njih ljudje, ko se jim od vročine meša, osvežijo. A mariborska velika pridobitev je zašpricala ob zatonu poletja, pa je postala takoj kopališče. Otrokom ni kaj zameriti, a nenavadno je, da skrbni (?) starši še ob desetih zvečer, ko je že kar hladno, pustijo otroke tekati med curki, potem pa njihove premočene majice in hlače na trgu ožemajo in mahajo z njimi kot z zastavami. Oh, otrok se je imel tako fino …
Zdaj pač starši dvignejo otroka čez ograjo, da se lahko napleza po spomeniku, sicer bi mu bile očitno kršene človekove pravice
