"Joj, iz Slovenije ste, pri vas je strašno. Sva nameravala potovati po Sloveniji, bova drugo leto," hiti razlagati Nizozemka, motorist iz Nemčije nam zaželi sreč(n)o, domačini zmajujejo z glavo in pravijo, da je hudo. Sočustvujejo. Dopustniški pohod štirih novinark po Durmitorju je zaznamovalo besnenje narave doma. Kamorkoli pridemo, kogarkoli srečamo, vsi vedo za katastrofo, ki je zadela Slovenijo. Presunljive zgodbe družin in posameznikov o smrtno nevarnih pasteh deroče vode s srečnim koncem, čeprav je tako daleč, da ga niti v sanjah ni zaznati. Solidarnost, sosedska in mednarodna pomoč, zavest, da v tragediji nismo sami, krepijo upanje in zaupanje v ljudi. Celo v politike, čeprav z zadržkom, zaradi izkušenj.
Neurje s poplavami je julija 1989 razdejalo Haloze. Kakšna ironija narave – Haloze, skorajda brez vodovoda, poplavljene, devastirane. Zaradi poročanja medijev so pomagali ljudje iz vse Slovenije in tujine, posamezniki so za šolsko leto postali botri šolarjem, politiki so obljubili pomoč. Desetletja je trajalo, da so Haloze dobile vodovod, elektriko, spodobne ceste in telefonsko povezavo. Veliko mladih se je vrnilo, zastavilo življenje na novo in uspelo. Haloze so vse bolj priljubljena turistična destinacija s pestro ponudbo. Trajalo je, a trmasti Haložani so se pobrali.
Mediji so ponovno dokazali svojo moč in pomembnost. Kako poročati verodostojno, objavljati preverjene informacije s terena, odrezanega od sveta? Mediji, ki (še) imajo dopisnice in dopisnike, so odigrali najbolj pomembno vlogo. Prednost poznavanja domačega terena, ki se jim je dobesedno sesuval pred očmi, povezanost z ljudmi, ki "svojim" novinarjem verjamejo in zaupajo, ter profesionalna drža so ključni. Srce parajoče pripovedi ljudi, ki so dobesedno ob vse, so polnile časopisne strani, radijske in televizijske programe. Novinarji s(m)o tudi samo in najprej ljudje. Ob poslušanju in branju zgodb smo zajokali poslušalci in bralci v varnem zavetju svojih domov ali na počitnicah. Dopisnice in dopisniki so se na terenu srečevali s svojimi domačimi, prijatelji, z znanci, bredli po blatu in deroči vodi, hodili po nevarnih poteh, gledali, fotografirali, snemali uničene domove, prestrašene otroke, skrušene starejše, mlade, ki so si komaj zgradili lasten dom, uspešne podjetnike, ki ne vedo, kdaj bodo zagnali stroje, če sploh …
Težko je zadržati solze, vzdržati delovni tempo v dopustniško razredčenih redakcijah, ki so jih lastniki medijev zaradi svojega pohlepa po zaslužku že zreducirali na komaj vzdržni minimum. Toda ceh je kljub vsemu svojo nalogo opravil z odliko. Opravil je pomembno delo za ljudi, ki so nastradali, nasul politikom dovolj podatkov, da jim je odprl oči in jih prisilil v hitro in odločno ukrepanje, tako vsaj obljubljajo. Jamstvo, da se obljube ne bodo porazgubile po birokratskih predalih, so mediji – psi čuvaji.
Ne morem si predstavljati, kako bi resni slovenski mediji poročali o največji naravni katastrofi, ki je zadela našo deželo, brez dopisnic in dopisnikov, brez tovariškega sodelovanja novinarjev različnih medijskih hiš na terenu. Tako kot si ne morem predstavljati, kaj bi (z)vedeli o zunanji politiki in dogajanju v tujini brez naših dopisnic in dopisnikov. V času osamosvajanja Slovenije so mediji odigrali ključno vlogo, ob naravnih katastrofah mediji vedno odigrajo ključno vlogo. Brez dopisnic in dopisnikov bi jo težko tako učinkovito. Zato toliko bolj čudi nenehno krčenje dopisniških mrež v vseh medijih, ukinjanje dopisništev z upokojitvami tam zaposlenih. Močno upam, da brutalni udarec narave poleg solidarnosti in usklajenega delovanja sicer pretežno sprtih politikov prisili v resni premislek lastnike medijev, da se končno zavejo – dopisnice in dopisniki so njihova srebrnina. V vojni in miru.
