Nekoč je bil Večer … Zgodba časopisne hiše, kjer sem preživela skoraj ves svoj vek "za ljubi kruhek", se seseda, ker časopisnih hiš že dolgo ne vodijo novinarstva vešči, ampak prihvatizacije vešči. Večer – no, njegovo vodstvo – je že dolgo tega začelo razprodajati svojo srebrnino, nazadnje so prodali še svojo stavbo, v kateri je Večer le še podnajemnik, ki mu je lastnik dal odpoved. Obeta se mu selitev nikamor drugam kot v prostore, katerih lastnik je – župan. Najmanj, kar lahko temu rečemo, je - nespodobno povabilo.
Pred nekaj dnevi mi je Matjaž Mulej predlagal, naj napišem knjigo, če mi je dolgčas. (Pa mi ni dolgčas.) O čem pa, sem ga vprašala. O svojem delu piši, o novinarstvu, o izkušnjah, v penziji je to laže, ker nimaš omejitev. Ja, lahko bi kaj napisala, a čemu bi sedaj hodila ljudem po žuljih! Morda bi lahko pisala o mobingu, ki se mu je včasih drugače reklo, o dolgih sencah politike v novinarstvu, ki sežejo čez ocean. Lahko bi obudila spomin na pogovor s tožilko, ki mi je, ko sem ugasnila kasetnik, rekla: Seveda mi boste intervju pred objavo poslali, ne? Ja, pošljem vam prepis najinega pogovora. Ne, cel članek je hotela, in ko sem rekla, da to pa ne, je jedko sklenila: Torej lahko napišete, kar hočete? Ja, saj sem spodaj podpisana, torej odgovarjam za vsebino, za vas je pa pomembno, da ste pravilno citirani. Ko sem bila istega leta v Argentini, mi je njen kolega, tudi on nekoč tožilec, tedaj pa na slovenskem veleposlaništvu, pred vsemi rekel, da z mojim delom (z njim sem naredila intervju, ko je bil še tožilec, a toliko sprenevedanja ne prej ne potem nisem doživela) ni bil zadovoljen, na moje začudenje pa dodal, da tudi gospa tožilka ni bila. A ja? Me je na daljavo že zašpecala? (No, tudi jaz nisem bila z njunim delom zadovoljna.) Ne, ne bom napisala knjige, da mi ne bo treba biti resnicoljubna in napisati morda, da smo bili nekoč prisiljeni ponarediti rezultate neke naše akcije, ker prvouvrščeni ni bil nekomu pogodu …
Kot ni naroda brez zgodovine, tudi mesta ni brez nje. Vse preveč vladarjev in "vladarjev" misli, da se je zgodovina začela z njimi. Na to sem pomislila pred mesecem, ko sem v Večeru nekaj dni zaman iskala osmrtnico za umrlim Rafaelom Razpetom, pod katero bi bila podpisana Mestna občina Maribor, če že ne župan v njenem imenu. (Kot običajno stori Univerza.) Zaman sem iskala, pa čeprav je bil Razpet pet let mariborski župan in prejemnik srebrnega grba mesta.
"Sopotniki njegovega časa so ga spoštovali," je na njegovem pogrebu rekel Stane Kocutar, dežurni spomin tega mesta. "Politično delo je razumel koz izrazito delo za skupnost, za družbeni napredek in v dobro človeka." In nizal: Njegov čas je bil čas, ko se je v Mariboru zgradilo po tisoč novih stanovanj na leto, čas prve prenove starega mestnega jedra ob Dravi, urejanja primestja skozi projekte vinskih cest, čas spremenjenih razmer, ko se župan ni naslonil ne na državo ne na republiko, ampak na lastne finančne vire. Torej ni bilo osmrtnice za človekom, ki je mestu veliko dal, in nobenega vidnega občinarja ni bilo na pogrebu. Nikogar, ki bi s prisotnostjo dal vedeti, da spoštuje prispevek nekdanjih županov k temu mestu, da imajo danes kaj nadaljevati. Ali nima MOM službe za protokol?
P. S. V Ljudskem vrtu pred Lukno stoji spomenik Tošu Primožiču, slovenskemu olimpioniku. Na njem je še vedno vklesano samo ime, ki mimoidočemu ne pove ničesar o njem, čeprav je ob odkritju župan obljubil, da bo tablo s podatki prispevala občina, ker da morajo biti v vsej občini table enake. Kljub večkratnemu pozivu tistih, ki so zbrali sredstva, da spomenik sploh stoji, naj občina vendarle izpolni obljubo, je ta gluha.
Seveda je spomenik v primerjavi s trgi nekaj tako minornega, da ni vreden pozornosti vrhuške ...
