Mimo je maj, na katerega koncu smo se zadnjih dvajset let s prireditvijo Poklon Ezl eku klanjali nekemu vogalu, v resnici pa svoji mladosti. Ne klanjamo se ji več, tudi radijskega Poklona nekdanjim ezlekarjem, domnevam, letos ni bilo. Poklon je dokončno klonil, ko smo nekdanji entuziasti od njega dvignili roke. Škoda, le z nostalgijo se lahko še spominjamo prvega Poklona pred dvajsetimi leti, Iva Mojzerja s himno To bil je Ezl ek … Koliko objemov je bilo ob prvem srečanju, koliko sreče ob snidenjih po mnogih letih, koliko vzklikov “ej, stara sablja, dolgo se nisva videla …”! Danes ga, seveda brez ezlekarjev, fura generacija, za katero še ni nastopil čas nostalgije.
A stari Ezl ek je še vedno v mislih nekdanjih mladcev, recimo gimnazijcev s Prve, tedaj še I. državne gimnazije, ki se pred obletnicami mature še vedno dogovorijo: Dobimo se na Ezl eku! Ko prikapljajo, spijejo kavo in krenejo proti Prvi, kjer jih sprejme ravnatelj, ki je mnogo mlajši od njihove obletnice mature. Letos sem jih opazovala, ko so se zbirali ob 65. obletnici mature. Častitljivi gospodje. Kdo ve, kakšne spomine jim sedaj naplavlja, sem si mislila, morda na profesorje, ki so skoraj vsi pokojni (no, njihova profesorica francoščine Mojca Zeilhofer, ki je čisto sveža s fakultete v razredu še zardevala, je še čila), morda na prve ljubezni in kakšne plave oči … So te oči, kot bi zapel Lado Leskovar, že izgubile svoj sijaj? So v življenju spoznali, da je bilo vse, kar so tedaj doživljali, “slepilo in privid”?
P. S. Premaknimo se od generacije, ki je doživljala Ezl ek, h generaciji, ki zanj morda še ni slišala. Čestitajmo mladi dami, ki je konec maja prejela v Washingtonu prestižno nagrado organizacije Vital Voice, ki več kot 25 let podpira voditeljice, ki se ukvarjajo z najpomembnejšimi svetovnimi vprašanji. Med njimi so bile že poznejše Nobelove nagrajenke za mir in predsednice vlad, letos pa je bila med njimi Nika Kovač, Slovenka z mariborskimi koreninami.
Zame je to priznanje kot zlata medalja na svetovnem prvenstvu.
