Nedolgo nazaj, ko je za nekaj dni sonce zamenjalo dež in nas spomnilo na poletno vročino, ki je zdaj menda res pred vrati, je ptičje petje na bujnem drevju v naši ulici nenadoma prekinilo zoprno ropotanje motorja. “Oh, ti mulci, spet bi si rad nekdo razbil glavo,” sem pomislila. In se znova vprašala, zakaj človeka še taka žalost ob nesmiselnih nesrečah pač nikoli ničesar ne nauči. In hkrati je skozi moje misli šinilo priznanje, da tudi meni navijanje “gasa” še vedno požene adrenalin po žilah. Resnica je, da imam od nekdaj rada motorje in včasih sem tudi sama neznansko uživala v vožnji z njimi. Pa vendar, prav res, nikoli si nisem dovolila, da bi me dirkanje tako zelo potegnilo, da bi pozabila na pamet! Ampak, priznam, težko, res težko se je upreti želji, da bi “potegnil” do konca. Se pa sprašujem, zakaj odrasel človek, ki ima celo že otroke, ne premore dovolj pameti, da bi več ljubezni in skrbi poklonil njim kot “mašini” na dveh kolesih. Zakaj to vprašanje? No, tisto ropotanje in vedno bolj divje pospeševanje hitrosti me je enostavno prisililo, da sem šla pogledat skozi okno, kaj se vendar dogaja. Zato, ker se je kar naprej ponavljalo: gor in dol po ulici, nato v ovinek in po vzporedni strani ulice nazaj. Nisem mogla verjeti svojim očem! Dedec, verjetno je bil očka, je imel pred seboj enega majhnega otroka, na sedežu za njim pa še drugega. Oba fantka sta bila tako majhna, da zagotovo še nista hodila v šolo, vsi trije so bili brez čelad … In drveli so po naši ulici, ki je zaprta za promet in redkokdaj prazna. Na njej so sprehajalci – starejši ljudje, starši z majhnimi otroki, spet drugi sprehajajo pse ali pa štirinožci tekajo naokoli brez vrvic okoli vratu ... Kar groza me je bilo ob misli, kakšna nesreča bi se lahko pripetila. In še danes zaradi tega dogodka ponovno razmišljam o tem, kakšen vzor, ali bolje ne-vzor otrokom smo pogostokrat odrasli. Prav strah me je ob misli, da bodo poletni sončni dnevi prinesli tudi norije, kakršna je zgoraj opisana. Vprašanje, zakaj človeka slabe reči prav res nikoli ne izučijo dovolj, da bi se jih izogibal, pač ostaja brez pravega odgovora. To zdaj že dolgo vem in hkrati ne verjamem več, da bi bilo kdaj drugače. Morebiti le malce bolje, včasih. Zdaj pač samo še upam, da se opisano dirkanje neodgovornega odraslega z dvema majhnima človečkoma ne bo ponovilo. In, kaj pa vem, morda že imata nepremagljivo željo po takšnem dirkanju, pa si ga bosta kdaj v odraslih letih tudi sama privoščila. Če bo tako, naj se jima nikar nikdar ne spremeni v tragedijo.
Ob vsem današnjem razmišljanju si hkrati ves čas ponavljam vprašanje, ki sem ga neštetokrat slišala v svojem otroštvu: "Ali veš, zakaj imamo ljudje noge?" In nato odgovor: "Zato, da hodimo!" Danes vem, da je zmožnost hoditi nadvse dragoceno bogastvo. Zvlecimo se torej s kavčev, izpred televizorjev in računalnikov, kjer, roko na srce, sedi preveč odraslih in ne le otrok, ki smo jim prevečkrat slab vzgled. Najlažje je pač obupati in otroke pustiti, da jih zasvojijo vsa ta čuda moderne tehnike, hkrati pa jim ne odpreti oči za lepote narave in užitke, ki nam jih nudi, ne da bi za to potrebovali kaj več kot voljo, da se odpravimo na raziskovanje. In če smo si že kupili motor, nikar ne raziskujmo njegove moči z malčki ob sebi na njem! Pamet v roke - oziroma na motor!
