(POGLED IZ PENZIONA) Včasih privzdignem obrvi

Sodeč po komentarjih na nekaterih forumih s trdnim prepričanjem, da poznajo rešitve za vse probleme in situacije doma in po svetu.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
epa

Evrovizija in vse, kar jo je spremljalo, atentat na slovaškega predsednika vlade, priprave na evropske volitve in domača politična scena pa še vse dogajanje po svetu … Ni da ni, o čemer se človek ne bi mogel pogovarjati. Sodeč po komentarjih na nekaterih forumih s trdnim prepričanjem, da poznajo rešitve za vse probleme in situacije doma in po svetu. Le da jim, pametnjakovičem, nihče ne prisluhne in se svet zato menda vrti v povsem napačno smer.

Da ga jaz ne bom obrnila v pravo smer, mi je kristalno jasno. Ker ga niti tisti ne, ki bi ga morda lahko, pa naj začnemo v našem ljubem mestu in končamo v belem svetu. Časi, ko sem s kakšnim prispevkom v Večeru še lahko opozarjala na dogajanje v mestu, so že zdavnaj mimo, ostali pa so seveda spomini. Med njimi je nekaj tudi zelo anekdotičnih, kot na primer predlog nekdanjega lokalnega politika, danes bi rekli mestnega svetnika, ki je predlagal, da bi umrlim izpulili zlate zobe in bi z denarjem od prodaje tega zlata financirali pogrebe, ki bi sicer bili v breme občine. Ali izjava nekdanje cenjene Večerove novinarke in urednice, da Slovencev ne bo vedno manj, bodo pa vedno bolj temni. Toliko v poduk mladi generaciji, da je bilo v prejšnjih časih v političnih debatah veliko duhovitih in pronicljivih ljudi brez dlake na jeziku.

Spomini so pravzaprav zelo zanimiva reč. Lahko se ob njih zabavamo in smejimo do solz, lahko se zmrdujemo in pametujemo, kako je bilo v naših časih, danes pa da je vse drugače. Seveda je. Tudi našim staršem se je zdelo grozno, kam plujemo, pa smo preživeli. In preživela bo tudi generacija, nad katero se mnogi zmrdujejo, češ kam nas ta čas vodi. V prihodnost, kam pa drugam, ljudje pa so prilagodljivi in se bodo že znašli. Eni bolj, drugi manj, kot v naravi. Ker te, vsem naporom človeštva navkljub, nikakor ne moremo prevarati.

Super mi je, ker zmorem brez gledanja poročil in politično obarvanih oddaj. Včasih privzdignem obrvi, ko v časopisu berem, kaj se dogaja v mojem mestu, ker lokalno dogajanje pa pozorno spremljam. In se veselim vsakega dne, ko vse to lahko spremljam – iz penziona.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta