5. januar 1972
Srečno, otroci
Predzadnji dan lanskega leta je medicinska sestra Ivanka Ekart zaželela srečno največji družini, kar jih je v Mariboru - otrokom otroškega doma in njihovim varuhinjam v Dalmatinski ulici 19. Sodelavke doma, varuhinje 35 do 40 malih otrok, kolikor jih je običajno v domu, so se ob tej priložnosti prisrčno zahvalile sestri Ekart, dosedanji upravnici doma.
21 let, kolikor je vodila delo v domu, je bila mama kakim 4.000 otrokom. Približno toliko jih je v minulih letih sprejel dom v varstvo. Najdenčki, ki so jih našli po hodnikih za smetnjaki, ali pa novorojenčki, ki so jih zapustile matere že kar v porodnišnici ter odšle brez naslova, so bili pogosti varovanci doma v Dalmatinski ulici.
"Večkrat dobimo v varstvo novorojenčke, za katere niti imena ne vemo. Včasih tudi priimek matere ni pravi," se je spomnila sestra Ekartova. "Otrok, ki so ga našli zapuščenega v vlaku, je dobil vzdevek železničar, dokler mu nismo dali imena. Novorojenčkom brez imena damo v domu lepo, domače ime kot na primer: Irena, Matej, Martin..."
Ekartova ni bila upravnica za pisalno mizo. Kadar je zbolela v domu kuharica, je kuhala za otroke. Če je ponoči kateri od malčkov le predolgo vekal, je pritekla iz svojega stanovanja in pogledala, kaj je narobe.
"Nikoli si ne bi mogla odpustiti, če bi se kateremu od otrok kaj zgodilo, ker ne bi osebje doma storilo, kar je bilo v naših močeh," je dejala sestra Ivanka. /.../
M. Golob
5. januar 1972
Proseče oči odvrženega otroka
"Kako more neka mati odvreči otroka, ki je povrhu še tako lep? Ali nima srca?" To so bile prve besede Marjete Bednaršek iz Razlagove 24. Kot smo že poročali, je Bednarškova našla pred svojim kletnim stanovanjem ob 4.10 zjutraj devetmesečnega dojenčka. Fantek je ležal na kamnitih tleh pri vodovodu in pred kletnim straniščem.
Ko smo se pogovarjali s 77-letno Marjeto Bednaršek, je bila z živci pri kraju, vendar je dogodek takole opisala: "Slučajno sem tako zgodaj vstala in sem takoj očistila štedilnik pepela. Navadno pepel pustim kar v predsobi, ker mi je mož prepovedal, da bi ga odnašala v kletni hodnik, kjer skoraj vedno leži kakšen pijanec. Vendar me je to jutro nekaj vleklo ven. V kotu pred straniščem in vodovodom sem v temi nekaj videla in hitro prižgala luč. Kar za glavo sem se prijela ob pogledu na majhnega fantka, ki je ležal vznak z razprtimi rokami. Oči je imel široko odprte in proseče."
Nato je hitro prebudila moža Franca, ki je takoj odšel na milico, otrok pa je medtem zaspal pokrit na divanu v kuhinji. Niti enkrat ni zajokal, niti takrat, ko sta prišla miličnik in voznik reševalnega avtomobila. Le zakašljal je.
V otroški bolnici smo od primarija dr. Karla Sinkoviča izvedeli, da je otrok ležal v kleti največ pol ure, ker so bile njegove pleničke suhe, otrok pa je bil lepo in toplo oblečen.
/.../ Uprava javne varnosti naproša vse, ki bi karkoli vedeli o otroku, naj javijo najbližji postaji milice. Otrok je imel čez pižamo oblečene dolge sive volnene hlače in ročno pleteno rumeno volneno jopico, pokrit pa je bil z nežno roza angora kapico. Na ovratniku bele srajčke je imel z rdečim sukancem všiti črki O in verjetno C ali J.
Borko De Corti
6. januar 1972
Kdo je podtaknil eksploziv?
V Zagrebu teče preiskava o eksploziji v prostorih uredništva Borbe v Preradovičevi ulici. Včeraj ob 4.48 je eksplozija ubila kurirja Ivana Gluiča, 65 let, očeta petih otrok.
Preiskava kaže, da je Gluič umrl, ko je odprl paket z redakcijsko pošto. Bil je takoj mrtev. Našla ga je čistilka, ki je prva prišla v prostore uredništva. Preiskovalci so našli ostanke eksploziva, vendar še niso sporočili njegovega izvora. Tudi ni ugotovljeno, kdo ga je podtaknil.
Ivan Gluič je vsak dan že več kot 20 let ob štirih zjutraj prevzel na zagrebškem glavnem kolodvoru redno pošiljko uredniških rokopisov, klišejev in drugega časopisnega gradiva, ki so ga pošiljali iz Beograda v Zagreb za izdajo Borbe in Večernjih novosti v latinici.
6. januar 1972
Sinoči o Tribuni
Univerzitetni komite ZK v Ljubljani je sinoči, potem ko je pretresal odgovornost komunistov študentskega glasila Tribuna, predložil osnovnim organizacijam, naj ocenijo delovanje svojih članov, urednikov Tribune in sočasno priporočil "notranjo preobrazbo" uredništva.
Povod za sinočnjo oceno, ki jo bodo potrdili šele v razpravi v osnovnih organizacijah prihodnji teden, je bila nedavna prepoved Tribune oziroma zaplemba dveh številk v lanskem letu. Pisec članka, ki je sprožil drugo prepoved, Adam Franko je, tako so dejali sinoči, dajal povsem izkrivljene ocene delovanja ZK in se žaljivo izražal o CK ZKS in o univerzitetnem komiteju v Ljubljani.
Svet Tribune je kljub prepovedi vztrajal pri svojih stališčih in univerzitetni komite meni, da je ravnal oportunistično. Komite med drugim ugotavlja, da je splošna raven Tribuninih člankov v celoti boljša in da se kljub hudim napakam kažejo začetki resnejše in odgovornejše uredniške politike. Zato ne mara izreči nezaupnice uredništvu v celoti.
Za članek Adama Franka so dejali, da je z njim presegel vse meje dostojnega svobodnega razmišljanja, v njem je zahteval večstrankarski sistem in v celoti zanikal demokratični centralizem. Ocenili so, da je članek v bistvu kontrarevolucionaren.
Vrtnice za Španko
Zbrani časnikarji so ob koncu zlate lisice izvolili še miss Pohorje. Za leto 1972 je ta naslov pripadal črnolasi Španki Conchiti Puik, 19-letni študentki iz Barcelone, visoki 166 cm ter težki 58 kg.
Za konec uradnega dela sta Marjana Držaj in Alfi Nipič prvič izvedla priložnostno popevko “Horuk”, ki je pošteno razgrela plesalce.
(Večer, 8. januar 1972)
Miss Pohorja za leto 1972 je 19-letna študentka iz Barcelone
8. januar 1972
Lepe nagrade, prave lisice
S svečano podelitvijo nagrad se je sinoči v hotelu Slavija v Mariboru končalo IX. FIS-A tekmovanje ženske svetovne elite. Smučarke, številne goste in organizatorje so pozdravili član IS SRS dr. E. Petrič, ki je bil že tretjič pokrovitelj zlate lisice, župan M. Žlender, predsednik SZS N. Belopavlovič ter delegat FIS H. Pachler.
Prve tri uvrščene Macchi, Jacot in Proell so prejele lepe nagrade, prave lisice, s katerimi se bodo lahko krasile. Žal je manjkala Proellova, ki je predčasno odpotovala, jezna, ker je bila le tretja. To je bilo med prisotnimi sprejeto vse prej kot s simpatijami.
Posebni priznanji sta prejeli še Hathorn in Galica, ki sta bili vseh devetkrat v Mariboru, Lovrenčanka J. Črešnar je dobila nagrado kot najmlajša udeleženka (še nima 15 let), praznih rok pa nista ostali tudi najboljši Jugoslovanki Cizejeva in Ježeva.
B. S.
