(REPORTAŽA Z EURA) Navijaška Slovenija: Športna evforija združi razdeljeni narod, skupnih barv pa še nismo izbrali

Amsterdam 10.000 (2000). Stuttgart 11.200 (2024). München 20.170 (2024). V nedeljo in četrtek je bil na tekmi evropskega prvenstva v nogometu dosežen rekord po številu slovenskih navijačev na kakšnem od športnih dogodkov v tujini. Nogometna vročica je te dni zajela deželo na sončni strani Alp, na množično romanje Slovenk in Slovencev na tuje je vplivala tudi bližina prizorišč velikega tekmovanja, že tako pa postaja stalnica, da se v velikem številu odzovemo, ko želimo biti del uspehov naših športnikov. Še petmestno število ljudi iz Slovenije se v torek pričakuje v Kölnu, kjer se bodo varovanci Matjaža Keka merili z zvezdniško Anglijo. Kdo ve, če Sloveniji uspe preboj v izločilne boje Eura 2024, lahko pade tudi sveži rekord. Na veliko se je v tujino romalo tudi na finale košarkarskega prvenstva v Istanbulu leta 2017, pa na odbojkarskega v Parizu dve leti kasneje in še kdaj, toda evforije, ki jo po celotni Evropi ustvari najpomembnejša postranska stvar na svetu, kakor pregovorno pravijo nogometu, ni mogoče preseči.

Na Allianz Areni je bil v četrtek skoraj odstotek vseh Slovenk in Slovencev. Za kakšen večji narod skoraj nepredstavljiva statistika. V tej kategoriji Slovenke in Slovence prekašajo Škoti, ki se te dni v kiltih ter ob zvokih dud sprehajajo po nemških mestih. Kakih 200 tisoč naj bi jih odšlo v Nemčijo. Slovencev skupno od 40 do 50 tisoč. Prenekateri tekem zaradi hitro razgrabljenih vstopnic ne vidijo v živo, ampak si jih ogledajo v navijaških conah mest gostiteljev, mnogi brez vstopnic so ostali doma. Od 30 do 200 evrov so stale vstopnice, cene nastanitev v Nemčiji so v času Eura poskočile, prav tako so izdatki visoki za hrano in pijačo, tudi za pot, če je kdo povezal ogled več tekem skupaj. Toda cena v takšnih situacijah za številne ni ovira. Ko je v igri zgodovinski trenutek in hip poenotenja naroda, ki je dnevno polariziran, Slovenkam in Slovencem ni težko seči v denarnico.

Slovenci simpatični Nemcem in Evropi

Ob že omenjenih prijaznih in razposajenih Škotih, množičnih Romunih, dobro organiziranih Nizozemcih in še kakšnih navijačih na Euru 2024 Slovenci po simpatijah Nemcev in Evrope kotirajo zelo visoko. Deloma tudi zato, ker so underdogi in ker svojo ekipo kljub majhnosti podpirajo množično in glasno, skrbijo za dobro vzdušje, incidentov pa z izjemo posameznih manjših dogodkov ne povzročajo. V Stuttgartu so kljub številčni prevladi Dancev Slovenke in Slovenci zavzeli središče mesta in rajali že dan pred tekmo. Čeravno druženje ni bilo organizirano, so bila čustva dva dni razvneta.

Na naših kanalih na družbenih omrežjih je veliko pozornosti pritegnilo prepevanje Čebelarja Lojzeta Slaka na Schlossplatzu. Večina je bila navdušena, kar nekaj pa je bilo tudi negativnih mnenj. V prvi vrsti zato, ker pač ne gre za navijaško pesem. Ker teh Slovenke in Slovenci prav veliko nimamo. Še vedno je del železnega repertoarja poskakovanje ob "Kdor ne skače, ni Sloven'c", ki se ga skandira kljub avtorski zaščiti enega od trgovcev. "Mi Slovenci" in "Ljubim Slovenijo" sta enostavna in pogosta napeva. Pred kratkim se je dobro prijelo tudi rajanje ob vzklikih "Ša-la-la-la-la-la-la Slovenija", kar smo v Sloveniji najprej slišali na tekmah nogometne Olimpije, že prej pa pri številnih drugih športnih klubih ter reprezentancah. Izvirni torej nismo, a ko se poje v en glas, ti napevi močno odmevajo po mestih in po stadionih.

Verjetno je problem v siceršnjem (pre)redkem obiskovanju tekem Slovenk in Slovencev. Če bi imeli razvito navijaško kulturo, bi nastajale tudi drugačne, nove pesmi in uveljavile bi se, če bi vzklile v času evforij, ko bi jih prepevala množica. Združeni navijači Slovenije, ki zadnje obdobje organizirano, pa čeprav v majhnem številu, podpirajo slovenske nogometaše, že poskušajo z novimi napevi. A prijeli se še niso, saj so na tekmah Slovenije z množično obiskanostjo pogosto tudi tisti, ki se domačih tekem ali domačega prvenstva, kjer so postavljeni reprezentančni temelji, prav tam pa se gradi tudi navijaška kultura, ne udeležujejo. V Münchnu smo te dni srečali ljudi, ki jih na športnih dogodkih ne vidimo redno. Morda je kdo od njih že bil na katerem od zgoraj omenjenih gostovanj, ko je Slovenke in Slovence v tujino pognala evforija. Vsaj v Planici jih je bila že velika večina. Toda na nogometnih prizoriščih se navija drugače, bolj udarno in energično. Da bi posvojili način navijanja, ki so ga Slovenci pokazali proti Srbiji v Münchnu, bi se takšni dogodki morali zgoditi večkrat v krajšem časovnem obdobju.

Žalostinke ali pesmi, ki bodrijo?

Marsikdo viha nos, ko na tekmah nogometne izbrane vrste zadoni V dolini tihi Lojzeta Slaka. "Kaj nimamo bolj bojevitih pesmi?", "zakaj pojemo žalostinke?" in "ja, po tej pesmi pa bodo naši res šli na polno" si nekako sledijo komentarji tistih, ki so na stadionih pogosteje. Slovenskega naroda sin Tomaža Domicelja je še ena od takšnih pesmi. Toda naj do takrat, ko slovenski privrženci še nimajo novih napevov, te zimzelene skladbe služijo kot tiste, ki zapolnijo čas med bolj poskočnimi napevi in glasnejšimi vzkliki. Pa saj se tudi v Mariboru, najbolj nogometnem mestu v državi, na tekmah pojejo mirnejše napitnice. Še eno rundo daj, točajka, Ko toti Štajer'c v Dravo pade in Štajerska se veseli v Ljudskem vrtu slišimo večkrat. A slednjo večinoma ob koncu tekem, ko se slavi in ko ritem bobnov poskrbi za bolj doživeto prepevanje. V preteklih letih je pred tekmami nogometne in košarkarske Olimpije postala stalnica predvajanje popevke Mala terasa. Če sta stadion in dvorana polna, je tudi umirjen komad lahko zelo bodrilen.

Pri reprezentančnih himnah smo se nekako ustavili. Slovenija gre naprej je 24 let po Euru na Nizozemskem in v Belgiji znova zelo aktualna. Ob skladbi Predina, Lovšina in Kreslina organizatorji nemškega prvenstva na stadionih predvajajo tudi Siddhartino Dviga Slovenija zastave, ki je nastala pred svetovnim prvenstvom v Južni Afriki. Ni treba pogledati daleč, kakšne uspešnice so lahko pesmi, posvečene reprezentancam. Hrvati jih redno dodajajo in po pravilu so popularne. Pomembno pa je dodati, da se pesem v spomin množic vtisne, ko se slavijo uspehi, in slovenska nogometna reprezentanca se v tem pogledu ne more primerjati s hrvaško.

Zelena postaja preteklost?

Še ena velika dilema je bila večkrat izpostavljena minule dni. Kakšna barva sploh predstavlja Slovenijo, Slovenke in Slovence? Olimpijski komite Slovenije je pred časom izbral barvno shemo, s katero se slovenski športniki predstavljajo na velikih tekmovanjih. Vključuje modro, belo in zeleno. Po zeleni in beli sta bili v preteklosti znani tudi košarkarska in nogometna reprezentanca. Toda zelena vsej športni Sloveniji ne diši. Pred časom je ta barva postala pasé v obeh reprezentancah. Za nogometno so barvno kombinacijo dresov in njihov dizajn z glasovanjem izbrali navijači. Ni zanemarljivo, da sta trenutno podobo slovenskih nogometašev dizajnirala Mariborčana, ki delujeta tudi v najtrofejnejšem slovenskem nogometnem klubu, kjer velja, da je zeleno grdo.

Ne glede na 30-letno iskanje barvne identitete smo tako v Stuttgartu in Münchnu videli slovensko navijaško vojsko v ničkoliko barvah in odtenkih. Da so mavrični navijači, so se šalili tisti, ki na podobo ne dajo veliko. Tisti, ki jim je za to bolj mar, si želijo, da bi bila pravila bolj jasna pa da ne bi vsaka trgovina ponujala svojih navijaških artiklov povsem različnih podob. "Vsi v belem," so navijačem sporočili iz krovne nogometne organizacije pred obračunom, k enotni barvi so pozvali tudi Združeni navijači Slovenije. Bomo torej beli? Hrvati imajo rdeče-bele kocke in so hitro opazni, Romuni so v rumenem, Italijani v modrem, Švicarji, Danci in Avstrijci v rdečem, Nizozemci izstopajo z oranžno barvo.

Morda bomo o svojih barvah nekoč glasovali na posvetovalnem referendumu. Verjetno so neenotno podobo Slovencev v Münchnu opazili tudi odločevalci, ki so se oportunistično priključili vagonu pozitivnega vzdušja in poenotenja, ki ga politika ni zmožna izpeljati, šport pa je pri združevanju veliko bolj uspešen, čeravno kdaj tudi razdvaja.

Za druge organizirali in zato uspešni

Naših dilem tujci na prvenstvu niso delili. "Vidi se, kako ste organizirani kot narod in zato tudi uspešni," je svoj pogled na Slovence v eni od debat v Münchnu delil novinarski kolega iz Srbije Bojan Marinković. Da imamo simbol v Triglavu in predvsem kulturne navijače, smo še slišali. Na vozu za tokratni Euro, pa tudi pri gostovanjih na odbojki in košarki zraven ni (veliko) ultrasov, ki včasih dejalo težave doma. Nogometna zveza Slovenije in organizirane navijaške skupine slovenskih nogometnih klubov so pred leti prekinile stike in sodelovanje. Incidentov posledično ni, smo pa tudi na Euru 2024 opazili napise "NZS mafija", ki so bržkone delo omenjenih. Razlog? NZS se bolj kot na spodbujanje razvijanja organiziranega navijanja osredotoča na to, da dogodke pod svojim okriljem organizira kot šov brez odklonov, ki pa resnici na ljubo niso vedno le negativni. V preteklosti bi takšno navijaško vzdušje, kakršnemu smo bili priča na Allianz Areni, lahko pripomoglo k še kakšnemu uspehu. Slovenci so z glasnim spodbujanjem pokazali, da lahko preglasijo tudi številnejše in bolj tradicionalno navijaške narode.