Ponovno sem se vrnil drugačen. V neko drugo hišo, čeprav na isti naslov. Vedno isti krog. S samim seboj v nesporazumu. V nesporazumu s časom in z linearnim dojemanjem istega. Pa se ga ne da prelomiti. Lahko razbijem budilko, pohodim telefon, čim pa se obrnem, bo čas še naprej spokojno tiktakal moje življenje, sekundo za sekundo, na neki drugi uri. Gledam svojo ženo in tudi ona je drugačna. Upanje budi le zaobljuba, da se morava spoznavati neomejenokrat, da se bova vedno poskušala razumevati in da bova nova človeka v najinih novih življenjih. Ljubezen. Prismuknjena ideja. V vseh svojih oblikah. Staro hrepenenje, tako kot človekova želja, da bi letel. Hkratna resnica in zabloda. Motor obstoja, kot je nekoč rekel Mehmed. Pa tudi destruktivna moč kakor bomba, ki žvižga skozi zrak nad japonskim otokom in z grozo končuje bolezen, imenovano vojna. Vojna pa se pravzaprav nikoli ne konča. Samo agregatno stanje spreminja. Z bojišča se seli v dnevne sobe in korporacijske pisarne, besni po parlamentarnih hodnikih, meče žogo na nogometni travnik in odmeva po tribunah. Ljudje smo in vsa zgodovina je cena, ki smo jo plačali za zablode in navdušenja. Zaradi ljubezni ubijamo. Nekako tako smo tudi primarno željo, da se zbližamo s pticami, mojstrsko izkoristili v nadaljevanju s kanibalizmom. Ne gre za vprašanje mesa. Za jedenje duše gre. Duša ima mnogo bolj okus po krvi kot meso. Duša zaudarja mnogo bolj kot truplo. Ampak hrani ne gledaš v zobe, temveč jo vstavljaš v zobe. Zaželel sem si leteti in zato pišem te vrstice.
Preprosto je postaviti enačaj med dve primarni, najdavnejši hrepenenji po ljubiti in leteti. Naše sonce je magnet. Nebo je zrak, po katerem hlastamo, ki ga želimo vsesati v pljuča in lebdeti v večnosti in prostoru, ki ga ne moremo zaobjeti, pa če se še tako naprezamo, saj se širi in oži in se nam izmika v tej igri, v kateri beži pred hordo enačb. Poletje je in sonce je blizu, kot velika limona v modri keramični posodi na mizi. Tudi ko sem si prvič v življenju zaželel leteti, je bilo poletje. Poletje je bilo tudi, ko sem prvič poletel. To je enostavno, saj živim v takem mestu, da smo zagledani v nebo in smo nagnjeni k padanju, to padanje pa poimenujemo letenje, saj traja točno tako dolgo, da vsaj v milisekundi razumete ptice in svobodo njihovih votlih kosti. Nagnjeni k poetiziranju in mitologiziranju vsega in vsakega smo skok razglasili za let. Skakanje je, pa naj se sliši še tako patetično, nekaj, kar je v Mostarju dedno kot kakšna bolezen, ki je bolezen, čeprav vam ne dela stalnih problemov, niti se od nje ne umira in sploh ni v okviru normalnih vrednot. Neki znanec mi je nekoč rekel, da imajo norci pogosto popolno krvno sliko.
Privlačnost reke je nerazložljiva. Prav kakor sonce je tudi reka magnet. Kakor da bi človek pomislil, da ko se združi z reko, postane eno z vsem planetom in se stopi z božansko celoto vsega živega in neživega v univerzumu. Če jo dovolj dolgo opazujete, popolnoma vseeno, ali z obale ali z mostu, se vam bodo misli zbistrile, saj reka umirja in očiščuje notranji nemir, v nekem trenutku pa se bo v vas prebudila ne le misel, pač pa želja, da bi se vrgli vanj. Njen tok vas privlači, poziva k sebi, kakor da je zvok njenih brzic tista pesem siren, ki se jo v življenju sliši le enkrat, pa tudi to, kot da se ni pripetilo, saj boste po tej pesmi prenehali biti priča. Tu je konec vašega potovanja ali pa se mogoče celo prične v nekem paralelnem svetu na drugi strani globine reke.
Leteti pomeni dvigniti se v višave, upreti se gravitaciji in potovati po zraku. Človeku tega narava ni omogočila, vendar je poznavajoč sile prirode našel način, kako potovati po zraku. S tem so se uresničile starodavne človeške nuje, sanje o približevanju soncu in mesecu. Niti dandanes se nismo naučili, kaj točno pomeni biti človek, od nekdaj pa smo hoteli biti nekaj drugega, narediti nekaj, za kar nismo ustvarjeni, in te pravzaprav otročje sanjarije so nas silile v progres, nuje so nas vlekle v napredek, v premagovanje preprek, ki nam jih je nastavila narava in nas s tem naredila omejene in telesno inferiorne vsem bitjem planeta. Navkljub vsemu pa sta nas ljubezen in sposobnost dojemanja naredili sposobne, da počnemo tudi tisto, kar nam ni prirojeno. Tudi gravitaciji smo se uspeli upreti. Tudi danes ljudje preživijo zelo veliko časa v zraku, leteč eden k drugemu ali bežeč eden od drugega.
Nebo in reka nista isto. Mogoče pa sta celo bolj, kot smo mi sposobni dojeti. V Mostarju, na primer, ni dečka, ki ne bi želel postati pilot in skočiti s starega mostu. Kot sem že rekel, skok in let nista ista stvar, čeprav sta nekako povezana. Ločiti se od gravitacijskih sil, ali se jim prepustiti, lahko nudi enak adrenalinski užitek. V življenju sem se tudi sam prepričal o tem.
Preprosto je postaviti enačaj med dve primarni, najdavnejši hrepenenji po ljubiti in leteti
