Srečen konec

Končno resnica, brez ostanka, priznanje, jasen govor: Lucija Ušaj je to izjavo celo uporabila za naslov svoje kolumne na portalu Nova24TV. Vsa čast! Točno tako tudi je: politična levica ne pada v sovražni govor, medtem ko pod to mejo, ki je predvsem etična in meja spoštovanja človekovih pravic, preži politična desnica, ki ne razume in ne prakticira nobenega drugega govora razen sovražnega, njen glavni cilj pa je krčenje človekovih pravic, sprememba mentalitete iz razumnosti v neumnost kot osnovo za izvajanje nasilja ter uvajanje totalitarizma voluntarističnega tipa nad novim, zmedenim in prestrašenim človekom. Nadaljevanje članka ni nekaj, čemur bi morali nameniti pozornost – to so v glavnem neumnosti: Lucija Ušaj je očitno prepričana, da je njena začetna izjava sarkastična, nekaj, kar naj bi vsi desničarji pospremili s prisiljenim janševskim posmehom, češ da so njen sarkazem razumeli. To se neizogibno dogaja na koncu poti, ko propagandna mašinerija še ni oblastna in ko se krog žalitev, omalovaževanja razuma in zlobe, osvobojenih vseh kriterijev, zapre tako, da se zver z vso močjo ugrizne v lasten rep ... in potem grize naprej.
Da se bliža konec tako imenovane javne razprave o sovražnem govoru, je potrdil razgovor pri predsedniku republike. Prvič, med tem razgovorom ni bil omenjen niti en primer sovražnega govora iz imperialnih medijev. Omenjeni so bili "primeri", kot je Strehovec, ki je lahko žrtev, vendar le svojega nekontroliranega sovražnega govora in konkretnih groženj v glasilu, za katerega je odgovoren. Premalo za svetnika, toda nikoli ne moreš vedeti. Ugledni pravniki desne usmeritve so v tem ugodnem ozračju na vso moč poskušali sovražni govor predstaviti kot sociološko in ne pravno temo in problem. Sociološke raziskave bi nedvomno prinesle veliko jasnejše kriterije za opredeljevanje in omejevanje sovražnega govora: ampak sovražni govor ni samo sociološki problem, marveč širši družbeni, in tako tema družboslovnih in humanističnih ved, prava in politike. Glavna naloga omenjenih pravnikov v tej razpravi (plus amatersko vijuganje Žige Turka) je bila, da sovražni govor za vsako ceno izločijo iz javne sfere, da zmanjšajo, minimizirajo in končno zanikajo vsakršne učinke sovražnega govora na javno sfero ter njegove ostanke pometejo pod preprogo demokracije. Dejstvo, da se je razgovor končal brez sklepov, dovolj pove o njegovi teži. Slišati je bilo sicer tudi razumna, strokovna in uporabna mnenja, ki ostajajo za nadaljnjo razpravo onkraj dometa prazne predsedniške reprezentativnosti. Na žalost na ponavljajočo se parolo, da ima vsak pravico do svojega mnenja, ni bilo odgovorjeno z besedami, da tudi za mnenje obstajajo kriteriji in da vsako gobezdanje še ni mnenje ... Namesto pohvale torej opozorilo predsedniku, da je znova v svoji maniji uravnoteževanja vozel še bolj zapletel, namesto da bi poskrbel za možnost, da bi ga razrešili.