Težke lekcije: Tuji kapital v slovenskih podjetjih

Razprava, ali morajo biti (vsaj nekatera) podjetja v državni lasti, je stara vsaj toliko, kot je stara naša država, odgovor pa po navadi slej ko prej pride na filozofsko-religiozno raven vsakega posameznika.

Liberalci menijo, da mora biti vloga države omejena zgolj na uveljavljanje osnovnega pravno-institucionalnega okvira, v katerem podjetja v zasebni lasti med seboj tekmujejo, trg pa določi zmagovalca. V takšnem scenariju bi (v idealnem svetu fair playa) od tega imeli koristi vsi, saj bi konkurenca omogočila preživetje le tistim, ki bodo omogočali najboljšo storitev po najnižji ceni. Vsi vemo, da ne živimo v idealnem svetu. Socialisti zato menijo, da je pomen države tudi na ekonomskem področju veliko večji.

Žal (ali na srečo, odvisno od perspektive), s(m)o v Sloveniji večino podjetij, ki so po osamosvojitvi ostala v neposredni ali posredni državni lasti, že prodali. Zdaj spremljamo le zadnji krog tako imenovane lastniške konsolidacije, saj sta bila tako Nova KBM kot OMV že prej v zasebni tuji lasti. Novo KBM so madžarski banki OTP prodali Američani, OMV pa madžarskemu MOL-u Avstrijci.

Obudimo spomin, kako sta omenjeni podjetji prišli v zasebne (tuje) roke. Banke je bila država prisiljena prodati po siloviti finančni krizi 2008-2010, ko sta Sloveniji grozila kolaps bančnega sistema in prihod zloglasne trojke EU, s čimer bi naša država de facto izgubila suverenost. Kdo je bil politik, ki je v želji prevzeti oblast v tujini razlagal, da so slovenske banke tik pred propadom, in napovedoval prihod trojke, s čimer se je sprožil poguben plaz dvigovanja zahtevanih obresti na slovenski državni dolg? Sedanji premier. Iz objavljenih elektronskih sporočil vemo tudi, koga je za navodila spraševal nekdanji predsednik uprave Nove KBM, ko so se podeljevali tajkunski (nikoli poplačani) krediti. Tedanjega in sedanjega premierja.

Vemo tudi, po kakšni poti je avstrijski OMV prišel do bencinskih črpalk v Sloveniji - prodal mu jih je nekdanji šef Istrabenza Igor Bavčar, ko je še sanjal, da bo s sposojenim denarjem kupil Istrabenz. Bavčar, soborec premierja Janše iz časov osamosvojitve.

In ko govorimo o katastrofalnih posledicah prodaje državnega lastništva, ne moremo mimo Mercatorja in zloglasnega sestanka v kabinetu tedanjega predsednika vlade Janše leta 2005, na katerem so se dogovorili o prodaji našega največjega trgovca v zameno za politični nadzor nad časopisom Delo. Tudi za ta primer vemo, kako se je zgodba končala. Mercator je po agoniji in skorajšnjem propadu pristal najprej v hrvaških, zdaj pa v posredno ruskih rokah. Toliko o nacionalnem interesu.

Če se vrnemo v sedanjost, se nam pred očmi odvija še en učbeniški primer zlorabe lastništva podjetja v državni lasti za dosego političnih ciljev, pod doktrino "država = plen". Iz slabo zakritih političnih motivov je Telekom Slovenije pred dnevi razjezil večino svojih uporabnikov, ko jim je premešal programsko shemo, da je lahko na višja programska mesta dvignil programe SDS-ove politične televizije Nova24TV. Številni uporabniki so iz ogorčenja napovedali odpoved naročnine in odhod h konkurenci (na srečo imajo kam iti). Oškodovano bo podjetje, ki je preko države v solasti vseh državljanov, in to zgolj zaradi (najbrž povsem minimalnega) političnega profita trenutno vladajoče stranke.

Že pred 20 leti so strokovnjaki pozivali politiko, naj proda Telekom, ki je bil takrat na vrhuncu svoje moči v Sloveniji in je imel velik potencial, da bi postal šampion v širši regiji. Ampak ne, seveda je bil Telekom, kot še številna druga podjetja, preveč privlačna trofeja za politiko, ki je iz njega vlekla denar in v njem nastavljala kadre. Plen sta si takrat delila v glavnem LDS in SD. Če bi takrat podjetja pametno privatizirali, bi lahko pritegnili dobre strateške investitorje (pa so raje kričali "nacionalni interes", ko so Belgijci želeli kupiti Union) in tako onemogočili politično zlorabljanje državnega lastništva.

Zdaj pa domača podjetja v veliko slabši koži kupujejo lastniki iz regije, nad katero smo še pred leti vzvišeno vihali nos, Janez Janša pa brezobzirno lomasti po peščici tistih, ki so še ostala v dosegu politike. Toliko o nacionalnem interesu.